V Evropi ni tako močnih blagovnih znamk soli, kot sta piranska in hrvaška

V nadaljevanju preberite:

Čeprav je v preteklosti na vzhodni strani Jadrana delovalo veliko solin in so v nekaterih delih Dalmacije ljudje sol pridobivali zase, podobno kot vino ali oljčno olje, lahko rečemo, da peterica tradicionalnih solin zdaj deluje bolj ali manj uspešno, kakšne pa tudi neuspešno.

Nekatere nekoč pomembne soline, kot so na primer šibeniške, so izginile, druge so med lastninjenjem postale žrtev nepremičninskih ambicij novih lastnikov in nenavadnih finančnih transakcij. Od tistih, ki so ostale, najbolje poslujejo najsevernejše, piranske, predvsem zaradi dejstva, da so v lasti podjetja Soline Pridelava soli, ki jih upravlja, in Telekoma Slovenije, pa tudi zato, ker spadajo v zakonodajni okvir, ki to dovoljuje, in po zaslugi vlade Republike Slovenije, ki je v obnovo njihovega zaščitnega nasipa vložila več kot štiri milijone evrov. Zagotovo pa ne gre zanemariti niti prispevka vodstva Solin.

V nasprotju s Slovenijo, kjer lahko zavarovana območja upravlja pravna ali fizična oseba s koncesijsko pravico, sme na Hrvaškem to početi le javni zavod. Znano je, da potekajo pogajanja z ministrstvom za varstvo okolja in zeleni prehod, da bi omogočili upravljanje zavarovanih območij tudi hrvaškim solinam s koncesijo. Ne zaradi solin, ampak zaradi nekaterih drugih stvari, čeprav za ambicioznejše soline tudi to veliko pomeni. Do zdaj to namreč ni bilo mogoče. Na vzhodni obali Jadrana sicer najslabše poslujejo največje soline – ulcinjske –, ki so v stečaju.

Spomnimo pa naj, da imajo prav ulcinjske precej večjo zmogljivost od vseh drugih na tej strani Jadrana. Slavne soline v Stonu (zaradi nenavadnih interesov, ki so se pletli okoli njih in so povezani s privatizacijo prek inkriminirane Dubrovačke banke, za katero je garancijo izdalo takratno državno podjetje Hoteli Maestral, Hrvaška banka za obnovo in razvoj pa je ostala brez denarja) razen javnega prikaza žetve za turiste ne kažejo več resnega interesa za sol in nimajo pomembnejšega komercialnega vpliva na njeno proizvodnjo. Lastnikov poslovni interes je povezan le še s hotelom in restavracijo, ki sta bila nekoč v lasti solin.

Nekatere soline so del svoje površine izgubile zaradi nepremičninskih in turističnih projektov, in ko potegnemo črto, vidimo, da najbolje poslujejo piranske. Podobnemu konceptu sledijo ninske, po prihodu novega lastnika pa je napredek opazen tudi v paških solinah. V zadnjem času je nastalo še nekaj zanimivih projektov, povezanih s pridelavo soli, zlasti solnega cveta, med katerimi je vsekakor omembe vreden projekt Soline Ramova makarskega podjetnika in inovatorja Ivana Šimića.

Kljub nizkim cenam na policah trgovskih verig je sol strateška dobrina. Tako kot pri mnogih drugih živilih pa so tudi v segmentu izdelkov, ki jih potrošniki imenujejo sol, razlike ogromne. Od vse soli, proizvedene na svetu, je le sedem odstotkov namenjene za hrano. Od teh pa je le pet do deset odstotkov konča v trgovinah. Priča smo temu, da stane kilogram soli na policah trgovskih verig manj kot evro, medtem ko cena kilograma solnega cveta presega 50 evrov. Malo znano dejstvo je tudi, da je cena solnega cveta iz paških solin najvišja cena katerega koli zaščitenega hrvaškega proizvoda.