Brez litija si je težko zamisliti baterije, predvsem tiste, ki so v električnih avtomobilih. Litij nam tako pomaga zniževati izpuste ogljikovega dioksida v zrak, s čimer se zmanjšuje nevarnost globalnega segrevanja.

Medtem ko je največji proizvajalec litija trenutno Avstralija, pa so največje znane zaloge litija na jugu Latinske Amerike, bolj konkretno v Čilu, Argentini in Boliviji. Večina zalog litija je v puščavi, predvsem tam, kjer je veliko soli. Pridelava je precej enostavna, saj se sol izkoplje, posuši na soncu, ter se nato predela v litijev karbonat oziroma litijev hidroksid. Litij se lahko pridobiva tudi iz kamna, vendar je tak postopek zahtevnejši in predvsem dražji, torej je marža pri takšnem načinu pridobivanju nižja. Tako imajo države na jugu ameriške celine konkurenčno prednost.

Baterije poganjajo povpraševanje

Za povpraševanje po električnih vozilih se pričakuje, da bo še raslo. V odsotnosti bolj konkurenčnih tehnologij bo v prihodnjih letih večina baterij v vozilih na električni pogon vsebovala litij. Povpraševanje po litiju bo torej še raslo in potrebne bodo nove kapacitete za pridobivanje in predelavo.

 INFOGRAFIKA: Delo

Države, kjer so zaloge litija, se projektov različno lotevajo. Eden bolj zanimivih eksperimentov se trenutno dogaja v Čilu, ki ima menda največje zaloge te kovine na svetu.

Predsednik Čila Gabriel Boric želi, da bi proizvodnja litija pripomogla k družbenemu razvoju. Za ta namen naj bi se ustanovilo državno podjetje, ki bo razvijalo projekte za pridobivanje litija. Državno podjetje bi imelo v projektih 50,01-odstotni lastniški delež, preostanek pa bi imeli v lasti zasebni investitorji. Litij bi se pridobival po najnovejši tehnologiji, da bi zmanjšali vplive na okolje, zaščiteni pa bi morali biti tudi interesi delavcev.

Kako povečati dodano vrednost

Načrt predvideva tudi predelavo litija v litijev karbonat ali litijev hidroksid, s čimer bi povečali dodano vrednost surovin, ki jih bodo izvažali. Sicer v Čilu litij trenutno pridobivata dve podjetji. Načrt predvideva, da njihove pogodbe za pridobivanje litija ne bodo prizadete, vendar po preteku ne bodo obnovljene.

Dejansko gre za neko obliko nacionalizacije pridobivanja litija v Čilu, in nekateri investitorji se sprašujejo, ali bo med zasebnimi investitorji dovolj interesa, da bi takšna shema lahko zaživela. Če interesa ne bo dovolj, lahko to pomeni dolgoročno pomanjkanje litija in cene bi lahko ostale visoke.

Cena litijevega hidroksida je konec lanskega leta dosegla zgodovinski vrh, za tono je bilo treba odšteti 85.000 ameriških dolarjev (nekaj več kot 81.000 evrov). To je prisililo proizvajalce baterij, da so začasno ustavili nakupe litijevega hidroksida in za proizvodnjo baterij uporabljali zaloge. Zmanjšalo se je tudi povpraševanje, saj so na Kitajskem ukinili subvencije za električne avtomobile. To je povzročilo močan padec cene. Trenutno je treba za tono litijevega hidroksida odšteti okoli 43.000 ameriških dolarjev (nekaj več kot 40.000 evrov), kar je skoraj pol manj kot konec lanskega leta.