Bitka za Kekec pašteto: »Pripravljen sem bil iti do konca, do groba«

Ljubljana – »Napetost je popustila in priznam, da zdaj, ko je to za mano, laže diham,« je dva tedna po uspešno izbojevani bitki za blagovno znamko Kekec pašteta in na dan, ko je nakazal 220.000 evrov kupnine zanjo, v pogovoru za Delo povedal Miroslav Flisar, direktor in lastnik družbe Osem iz Murske Sobote.

Po dražbi, na kateri ste bili opazno nervozni, se sprva sploh niste mogli zbrati in odgovarjati na vprašanja novinarjev, prevzela so vas čustva, zakaj tolikšen emotivni naboj?

Ker je bilo preveč vložka, preveč dela. Zato sem tudi rekel, da sem bil pripravljen iti do konca, do groba.

Na vprašanje, ali boste za plačilo kupljene blagovne znamke najeli posojilo, ste takrat odgovorili le, da imate za to pripravljen denar. Je bilo to bančno posojilo?

Lastnega denarja ni, vzeli smo posojilo za te potrebe. Pred dražbo smo imeli z banko dogovorjen znesek, tako da smo vedeli, kako daleč lahko gremo.

Je to naša banka?

Ne, tuja banka, s podružnico v Sloveniji, od katere sem imel tudi pismeno zagotovilo, da je do tega zneska zagotovljeno posojilo in hvala bogu je znesek nižji, kot smo pričakovali. Ne bom govoril o znesku, kako daleč sem bil pripravljen iti, ker je kljub temu bilo preveč vložka. In če bi čez noč izgubili 50 odstotkov mesečne realizacije, ne bi preživeli, ni ga podjetja v Sloveniji, ki bi preživelo.

Ste glede na kratko prekinitev dražbe ob koncu, ko se je moral predstavnik Droge Kolinske posvetovati z nadrejenimi o tem, do kje lahko zvišuje ponudbo, pričakovali izdatnejše zviševanje cene?

Če sem odkrit, me je presenetilo, da je odnehal po prvem zvišanju cene. Sploh glede na vse pritiske, ki so se izvajali pred tem. Ni nobena skrivnost, da me je predsednik uprave Droge Kolinske Enzo Smrekar poklical 15. decembra in povedal, da bodo kupili Kekca. Da je to pač dejstvo in da naj se s tem sprijaznim. Ponudili so nam mehki prehod, da bi v treh do štirih mesecih lahko odprodali zaloge, pa še to s plačilom odškodnine njim. Potem bi še lahko nekaj proizvajali zanje, ampak na žalost nam je bila ponujena cena, ki je bila bistveno pod našimi proizvodnimi stroški. Nisem privolil, da bi delal z 20 do 30 centi izgube za kilogram. To se je potem dogajalo z občasnimi klici in dopisi vse do tistega torka pred dražbo.

Torej so bili pritiski ves čas?

Pritiski so bili, zato me je presenetilo, da so se ustavili pri tej ceni, ker so bili vsaj po pogovorih z njihove strani pripravljeni dati milijon, milijon in pol ali pa dva milijona. Pri njih ni bilo vprašanje denar.

Zdaj ste že zajeli sapo in delate naprej razbremenjeni vseh teh pritiskov, negotovosti?

Ja, ker ni bilo le vprašanje mojega vložka, ampak tudi mojih zaposlenih. To so ljudje, stari med 45 in 52 let, in vprašanje, če bi našli delo drugje. Poleg tega imam zaposlene tudi tri invalide. Med vsemi zaposlenimi so trije, štirje taki, ki bi lahko šli na čakanje in po dveh letih v pokoj. Po drugi strani pa tudi vem, kakšne obremenitve do bank imajo zaradi posojil posamezni delavci. Negotovo bi bilo njihovo preživetje, zato so vsi s strahom pričakovali, kaj se bo zgodilo na dražbi.

Napovedali ste širitev proizvodnje, nove programe in nove zaposlitve?

Načrtujemo, da bo marca dopolnjena zgodba Kekčeve povesti z izdelki Bedanec, Pehta in Rožle. Paštete z novimi okusi, z dodanimi zelišči in iz divjačine. Na teh proizvodih podjetje gotovo ne bo živelo, ker je premajhen segment, je pa to dopolnitev prodajnega programa. Sicer pa moramo v naslednjih treh mesecih vrniti proizvodnjo na prejšnjo raven in si narediti zalogo, da proizvodnja ne bo motena, saj smo od druge polovice decembra začeli zmanjševati proizvodnjo Kekec paštete, ker nismo vedeli, kakšen bo razplet z blagovno znamko. Če bo šlo naprej tako, kot se je začelo po licitaciji tudi zaradi pozornosti, ki smo je bili deležni v medijih, bomo kar zadovoljni. Laže nam bo tudi na hrvaškem trgu, kjer smo sicer navzoči tudi s svojo prvotno blagovno znamko Premium in s trgovsko znamko kupca. Počasi bomo širili proizvodnjo, vse pa je odvisno od tega, ali se bomo lahko v roku dveh, treh mesecev dogovorili s slabo banko oz. z DUTB o nakupu tega dela obrata Pomurke, v katerem delamo in ga imamo v najemu za šest mesecev, ali pa bomo morali razmišljati o gradnji novega obrata. Če bomo morali graditi na novo, bo za nekaj časa zadržano tudi novo zaposlovanje.

Gradnja novega obrata bi bila najbrž dražja?

Zagotovo. Vlagali smo tako v blagovno znamko kot v objekt, strojno opremo v Pomurki. V štirih letih smo vložili okrog 500.000 evrov. Pripravljeni smo ga odkupiti po normalni ceni, ne kupujemo pa Pomurke v celoti.

Kolikšna je ta cena?

Na podlagi cenitve leta 2012, opravljene tudi za potrebe stečajne upraviteljice, in ponudbe na podlagi te cenitve smo lani dali ponudbo za odkup, vendar se je potem zaustavilo zaradi pritožbe Poštne banke na DUTB. Brez davkov je bila cena 1,5 milijona evrov. Zdaj smo ponudbo dopolnili še z zamrzovalnimi komorami, ampak DUTB vztraja pri prodaji celotnega dela.

In kolikšna je prodajna cena celotne Pomurke?

Stečajna upraviteljica je hotela prvotno imeti 24 milijonov, potem je cena padla na 15 milijonov, pa tudi iz tega ni bilo nič. Kdorkoli bi kupil in hotel zagnati v pogon, bi moral vložiti še tri do štiri milijone, ker je vsa notranja infrastruktura uničena, vsa strojna oprema je predolgo stala, potrebni so originalni servisi pred zagonom, strojnica in kotlovnica sta uničeni in brez tega živilskega obrata ni. Naredili smo svojo kotlovnico, da lahko delamo.

Kdaj računate, da bi se lahko razpletlo dogovarjanje s slabo banko?

Glede na to, da so nas poklicali z DUTB in čestitali za nakup, pa tudi z gospodarskega in kmetijskega ministrstva, pričakujem, da se bodo začeli z nami malo bolj resno pogovarjati. Upam na najboljše, zato sem se tudi spustil v to zgodbo in ne bi rad ostal na pol poti. Res da imamo rezervirano gradbeno parcelo v eni od občin v Prekmurju, ampak novogradnja bo dražja, kot če kupim Pomurkin obrat. V blagovno znamko in v samo Pomurko smo vložili že okrog milijon evrov, zato sem tudi rekel, da sem preveč svojega denarja vložil v to, da bi odnehal. Drugi, predvsem Droga Kolinska, so del multinacionalke in noben član uprave ni dal denarja iz svojega žepa tako kot jaz. To je razlika, zaradi katere sem se bil do konca pripravljen boriti za Kekec pašteto, katere tržni delež se povečuje. Zdaj je pri okrog 12 odstotkov. In tu je nastal problem z Drogo Kolinsko.