Bodo zavarovalniški agenti kmalu preteklost?

Vsak četrti potrošnik zavarovanje sklene po spletu. Kakšna tveganja prinaša spremenjeno obnašanje potrošnikov, ko pa vemo, da nihče ne prebere 20 strani dolgih pogojev?
Fotografija: Kaj pa vpogled v gensko analizo? Si v prihodnosti lahko obetamo nižje premije, če bomo zavarovalnicam dovolili vpogled v naš življenjski slog prek pametnih naprav in genskih analiz? FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
Kaj pa vpogled v gensko analizo? Si v prihodnosti lahko obetamo nižje premije, če bomo zavarovalnicam dovolili vpogled v naš življenjski slog prek pametnih naprav in genskih analiz? FOTO: Shutterstock

Kljub temu da so ponudba in računovodski izkazi zavarovalnic na trgih EU čedalje bolj poenoteni (več o tem v članku na prejšnji strani), pa koraki, ki bi omogočili, da bi evropski potrošniki lahko izbirali med ponudbami zavarovalnic, ki ne delujejo v njihovi državi, še niso storjeni. Podjetja, ki delujejo v nišnih panogah, pa tudi potrošniki s specifičnimi potrebami, kot so recimo lastniki živali, v določenih državah pogrešajo pestrejšo in ugodnejšo ponudbo zavarovanj.
Da bi slovenske zavarovalnice ponujale bolj individualno prilagojene pogodbe, ni mogoče pričakovati, saj kot pojasnjuje Maja Benko, direktorica razvoja iz zavarovalnice Adriatic Slovenica (AS), zavarovalništvo temelji in bo temeljilo na velikem številu ljudi z enakimi težavami. »Ne moremo posameznikom prilagoditi zavarovanja, ker potrebujemo večje skupine ljudi, ki med seboj izravnavajo tveganja. Je pa res, da nam nove tehnologije omogočajo, da podatke bistveno bolj analiziramo kot nekoč in jih zato lahko bolj segmentiramo, s tem pa tudi razvrstimo ljudi na manjše, bolj specifične skupine.« Tako imajo zdravi, mlajši ljudje manjše premije kot kadilci, mlajši vozniki pa večje, saj velja, da so bolj nevarni vozniki.«
Z novimi digitalnimi orodji zavarovalnice z rudarjenjem podatkov in umetno inteligenco iščejo medsebojna podobna tveganja, ki jih lahko zavarujejo na podoben način, zaradi česar je v prihodnosti lahko pričakovati ugodnejša zavarovanja.
V tujini praksa kaže, da se zavarovalnice združujejo in iz različnih krajev združujejo ljudi, ki si delijo podobna tveganja, čeprav ne prihajajo iz iste regije, zato se ponudba zavarovanj tam lahko povečuje. Pri nas pa tega ni pričakovati, saj so na slovenskem trgu konsolidacije že bile izvedene, razen če bo kakšno od slovenskih zavarovalnic prevzela tuja zavarovalniška korporacija.
Mart Jesse, direktor estonskega zavarovalniškega združenja in direktor estonskega združenja avtomobilskih zavarovanj, ki se ukvarja z zaščito potrošnikov v digitalni dobi, nam je na letni konferenci o zavarovalništvu, ki jo organizira Agencija za zavarovalni nadzor, pojasnil, da bi možnost sklepanja zavarovanj pri zavarovalnicah, ki ne poslujejo v državi, kjer mi prebivamo, res povečala potrošnikovo izbiro, zavarovalnicam pa pomagala porazdeliti tveganja, ampak bi v primeru težav tudi pomenila večje tveganje, ker evropske pritožbene institucije ne obstajajo. »Kaj bi storili, ko vam, recimo, zavarovalnica v Nemčiji ne bi povrnila stroškov, ki bi vam pripadali iz pogodbe? Pisali bi ji sporočilo, ampak če ne bi bilo odgovora, komu bi se pritožili?« retorično sprašuje sogovornik.

Vsak četrti do zavarovanja po spletu

Digitalizacija spreminja tudi obnašanje potrošnikov. V zadnjih dvajsetih letih so se zgodile velike spremembe, ki zavarovalnice silijo k oblikovanju novih poslovnih modelov. »Nekoč smo po zavarovanje odšli v pisarno k zavarovalniškemu agentu ali pa je on prišel do nas, kjer je na roke sestavljal pogodbe. Potrošniki niso imeli nobenih informacij, vse, kar so o zavarovalnih pogodbah vedeli, je bilo tisto, kar so izvedeli od agentov. Nekje se kljub digitalizaciji to še vedno dogaja. Danes potrošniki pridobivajo informacije iz različnih virov, vedno več jih zavarovanja sklepa samih po spletu.« Že vsak četrti zavarovalniški komitent globalno gledano zavarovanje sklene po spletu, kaže poročilo Pricewaterhousecoopers (PWC). V ločenih državah v Skandinaviji je to število že veliko večje, določene zavarovalnice zavarovanja ponujajo izključno po spletu. »Na Švedskem pa je agentov na področju življenjskih zavarovanj še veliko. Se pa vsa podjetja ukvarjajo s tem, kako potrošnike prepričati v nakupe zavarovanj po spletu. Veliko je združevanj zavarovanj, recimo en produkt, ki zavaruje hkrati dom, otroke, avtomobil in potovanja,« pa pojasnjuje dr. Sameer Datye, vodja poslovnega razvoja za upravljanje zavarovanj in premoženja pri finskem podjetju Tieto.
»Število sklenjenih zavarovanj po spletu bo še raslo. Problem je, da ko ljudje kupujejo zavarovanje po spletu, potovalno, stanovanjsko, avtomobilsko, to običajno delajo, da bi prihranili čas. Vprašanje je, koliko časa posvetijo temu, kaj zares kupijo. Zavarovalnice morajo zato biti bolj skrbne pri oblikovanju produktov, da so v skladu s tem, kar potrošniki zares potrebujejo. Preprosto ne moremo odgovornosti preložiti na potrošnike,« pravi Jesse in dodaja: »Ko potrošnikom damo 20 strani pogojev, jih nihče nikoli ne bo prebral. To ni transparentnost.«
Po njegovem mnenju morajo zato zavarovalnice na podlagi obdelave masovnih podatkov samo ugotoviti, kakšne so potrebe in pričakovanja potrošnikov, in na podlagi tega oblikovati zavarovalne pogodbe. To jim nalaga tudi zakonodaja, o kateri podrobneje pišemo na prejšnji strani. »Od potrošnikov pričakovati, da se bodo sami pozanimali, kaj jim pripada pri zavarovanjih, je tako, kot da bi od ljudi pričakovali, da bodo vedeli vse o tem, kako deluje elektrika in kaj storiti, če je zmanjka. To pričakujemo od dobavitelja elektrike.«
Digitalizacija kupovanja zavarovanj, ki zmanjšuje število zavarovalnih agentov, znižuje stroške zavarovalnic. »Zavarovanja so cenejša, a obstaja tveganje, da v pogodbi ne boste dobili vsega, kar potrebujete, saj ste na spletu prepuščeni samemu sebi.«
V Estoniji imajo po sogovornikovih besedah določene minimalne standarde, kaj morajo najpogostejša zavarovanja vsebovati. Določeni so bili skupaj z zavarovalnicami in vlado, ravno zaradi tega, ker so ob povečanem številu kupovanja zavarovanj po spletu opazili, da so zavarovalnice začele oblikovati pogodbe, ki so čedalje bolj skromne. »Seveda zavarovalnice to še vedno lahko storijo, a če potrošnik opazi, da ne izpolnjujejo minimalnih zakonsko določenih standardov, mora zavarovalnica potrošniku izplačati razliko.

Od lastništva k najemu

Zavarovalnice bodo morale tudi razmisliti, kako zavarovati čedalje pogostejše netipične oblike bivalnih pogojev, glede na to da se potrošniki pri nepremičninah čedalje bolj odločajo za najem, in ne lastništvo. »Danes je že popolnoma običajno, da pod isto streho živijo štirje posamezniki, ki med seboj niso v sorodu, in imajo psa, ki nima določenega lastnika. Kako jih bodo zavarovalnice zavarovale?« kot primer, ki se mu bodo morale zavarovalnice prilagoditi, navaja Datye.
Enako je potreben razmislek o tem, kako zavarovati avtomobile, ki si jih čedalje več ljudi izposoja. Vedno pogostejša je namreč praksa, da si jih izmenjujejo ali pa stopajo v medsebojno lastništvo. »Pri samovozečih avtomobilih bo zavarovanje zagotovo v domeni proizvajalca, ki bo ceno zavarovanja pretopil v ceno nakupa,« pojasnjuje Datye.
Jesse pri tem opozarja tudi na to, da so zavarovalne premije trenutno oblikovane na podlagi starosti voznika, njegove zgodovine, tipa vozila, njegove moči itd. »Ne upoštevajo pa tega, koliko nekdo vozi – namreč več ko se voziš, večja je verjetnost nesreče. Kot voznik taksija boš večkrat vpleten v prometno nesrečo,« pravi.
Na področju, ki se mu tradicionalne zavarovalnice še niso prilagodile, je v zadnjem času opaziti veliko startupov. »Eni poskušajo ponuditi zavarovalne rešitve za nišna tveganja, drugi za do pred kratkim netipične oblike življenjskih situacij, tretji stavijo na boljšo uporabniško izkušnjo prek mobilnih aplikacij, ki omogočajo enostavno sklepanje zavarovalnih pogodb. »Žal pa po enem letu nihče več ne sliši o njih,« pravi Jesse.

S sledenjem do nižje zavarovalne premije?

Disrupcijo v zavarovalništvu naj bi sprožile tudi pametne naprave, ki omogočajo spremljanje potrošnikovega obnašanja. Poročilo PWC navaja, da je 76 odstotkov vprašanih potrošnikov pripravljenih nositi oziroma namestiti v vozila in dom naprave, ki bi merile njihovo obnašanje, če bi v zameno dobile nižjo premijo. Na trgu tako že obstaja naprava, ki sledi vozilu, a za zavarovalnice je po Jessejevih besedah izziv, kako oblikovati poslovni model. »Kdo bo plačal napravo, ki seveda ni brezplačna? Ne potrošniki in ne zavarovalnice niso pripravljene na investicijo, a ko se bo cena naprave zmanjšala, bo to po mojem mnenju prišlo zelo hitro v splošno v uporabo.«
Drug problem je oblikovanje cenovne politike. »Zatakne se pri tem, za koliko bi bila ta premija nižja. Bi za deset evrov prihranka na leto bili potrošniki pripravljeni zavarovalnici razkriti vse osebne podatke? Za sto evrov na leto bi se verjetno veliko ljudi odločilo za to, ampak se to ne bi izplačalo zavarovalnicam. Tukaj je težava,« pojasnjuje Esse. Če temu dodamo še dejstvo, da, recimo, naprava stane sto evrov, kdo bi jo plačal? »Odvisno je tudi od tega, kje živimo. V Veliki Britaniji so avtomobilska zavarovanja izjemno draga. Pri njih je investicija sto evrov v napravo v zameno za desetodstotni popust dobra odločitev. V drugih državah, kjer so zavarovanja cenejša, pa to ni smiselno.«
Dr. Sameer Datye pri tem dodaja, da imajo v nordijskih državah vsi novi avtomobili že vgrajene senzorje, ki merijo marsikatere podatke, zato je po njegovem mnenju samo vprašanje časa, kdaj se bodo ti podatki izmenjavali z zavarovalnicami. »Zavarovalnice pri nas imajo tudi že zelo dober vpogled v to, kako so videti naše hiše. Običajno imamo dve ključavnici, eno običajno in drugo varnostno, ki je prenosljiva. Ko kupimo novo stanovanje in ga zavarujemo, zavarovalnice od vzdrževalcev varnostnih sistemov izvedo, da smo pred tem uporabljal dve ključavnici, zato ponudijo 50 evrov popusta. Mislim, da potrošniki ne bodo imeli težav z deljenjem podatkov, če bodo dobili dovolj popusta. Če se zavarovalnice pri tem zavedajo, da dober varnostni sistem, ki je povezan še s protipožarnim alarmom, zelo zmanjša verjetnost škode na zavarovanem objektu, potem imata od tega korist obe strani.«
Pri spremljanju podatkov o zdravstvenem stanju pa ima Datye pomisleke. Če tisti, ki spremlja, recimo, podatke, ki jih meri pametni telefon, recimo o številu prehojenih korakov, nima pa dostopa do splošnega zdravstvenega stanja osebe, ne more vedeti, ali je število korakov primerno. »Nekdo, ki ima določene akutne težave, sploh ne bi smel hoditi ali pa bi moral npr. plavati.«

Genske analize

Kaj pa vpogled v gensko analizo? Si v prihodnosti lahko obetamo nižje premije, če bomo zavarovalnicam dovolili vpogled v naš življenjski slog prek pametnih naprav in genskih analiz?
Maja Benko, direktorica razvoja v zavarovalnici AS, pojasnjuje, da je to z etičnega vidika zelo sporno. »Že nekaj let sodelujemo s podjetjem, ki izvaja genske analize. Kot zavarovalnica rezultatov ne gledamo, ampak le strankam omogočamo, da genske analize dobijo ceneje, na podlagi odločitve za analizo pa sklepamo, da so to stranke, ki na podlagi rezultatov bolj skrbijo za življenjski slog in s tem zmanjšujejo tveganja. Zaradi tega jim življenjsko in zdravstveno zavarovanje nudimo po ugodnejši ceni, ne da bi videli rezultate genskih testov,« pojasnjuje sogovornica.
Da bi zavarovalnice v tujini gledale rezultate, ni znano, a kot dodaja Benkova, v panogi vlada negativno mnenje do vpogleda v gensko stanje ljudi in oblikovanje pogodb na podlagi teh izsledkov. »Bi si pa želela, da bi zdravstvo izkoriščalo informacije iz genskih analiz, ker bi to pozitivno vplivalo na finančno stanje zdravstvenega sistema in posledično tudi zavarovalnic.«

pija.kapitanovic@delo.si

Komentarji: