Boštjan Špetič: Realnost bo nova disrupcija

Boštjan Špetič je 19 let v istem poslu, čeprav se na prvi pogled zdi, da nenehno menja svetove. Najprej je bil del ljubljanske tehnološke kontrakulture, nato soustanovitelj Zemante, enega prvih slovenskih zagonskih podjetij, ki je vstopilo v mednarodni svet tveganega kapitala. Po prevzemu Zemante je postal mentor, vlagatelj in soustanovitelj Tehnološkega foruma. Zdaj gradi založbo.

Toda prehod od oglaševalske tehnologije k fizični knjigi ni tako velik preobrat, kot bi lahko sklepali. V obeh primerih gre za vprašanje, kako vsebina nastane, kako doseže občinstvo in kdo v tej verigi zajame njeno vrednost.

»Jaz imam leto in pol staro založbo, kar pomeni, da sem na polovici prve faze startupa,« je Špetič povedal v podkastu Supermoč. Počutje v novi panogi opiše z eno besedo: ambivalentno. »Zelo je vznemirljivo, zelo zanimivo in zelo novo.«

Tehnološki podjetnik je v založništvu odkril nekaj, česar ni pričakoval: knjiga je eden najbolj zapletenih izdelkov, kar jih je mogoče držati v roki. »Mislil sem, da je lažje narediti knjigo. To ni tako, da nekaj napišeš v wordu in natisneš. Ogromno je korakov in strokovnjakov, ki morajo sodelovati, da dobiš tisto opeko iz papirja, ki je videti lepo in bralcu predaja veselje, ki so ga vsi ti ljudje vdahnili vanjo.«

Prav v tej kompleksnosti vidi podjetniško priložnost.

Umetna inteligenca v vseh fazah knjige

Ko Špetič govori o umetni inteligenci v založništvu, zato ne govori le o pisanju ali prevajanju. »Mislim na AI v vseh procesih. To ne pomeni, da bomo avtomatizirali proizvodnjo knjig. Pomeni, da bomo vzeli knjigo kot konkretno idejo in se vprašali, kaj lahko pri njej z umetno inteligenco naredimo bolje ali hitreje.«

 Njegova teza ni, da tehnologija odpravlja strokovnjaka, temveč da povečuje razliko med dobrim in povprečnim. Umetna inteligenca lahko pripravi osnutek, opozori na težavo ali predlaga rešitev, ne more pa sama prevzeti uredniške presoje, kulturnega konteksta in odgovornosti za končni izdelek.

Bralci niso izginili. Odšli so drugam.

Slovensko založništvo se je po Špetičevem mnenju preveč osredotočilo na knjigo kot butični, skoraj obrtniški izdelek. »Knjižne založbe so precej bolj butične, z obrtniško mentaliteto. To je super in absolutno je prostor za takšne knjige. Mislim pa, da smo zaradi osredotočenosti na ta najbolj posebni izdelek ignorirali velik kos trga.« 

Posledica ni nujno, da so ljudje nehali brati. Prenehali so kupovati knjige v slovenskih knjigarnah. »V zadnjih 20 letih smo s tem, kako smo delali s knjigo, odgnali bralce na Kindle in Amazon, k branju v angleščini in k žanrom, ki se ne prevajajo. Kupujejo angleške knjige na letališčih, ker slovenskega prevoda tako ali tako ne bo.«

To je njegov osrednji podjetniški uvid: del domnevne bralne krize je morda v resnici kriza ponudbe. Bralci obstajajo, le slovenski založniški sistem jih ne doseže več.

Slovenija in njen stekleni strop

Špetič je s soustanoviteljem Zemante Andražem Torijem v podjetništvo vstopil leta 2006, v času, ko so twitter, facebook in novi digitalni poslovni modeli ustvarjali občutek, da je mogoče skoraj vse. Slovenija je bila tik pred vstopom v območje z evrom, njena internacionalizacija je bila na vrhuncu. Špetič in Tori sta bila absolventa, stara približno 25 let. »Ko sva se znašla v svetu tveganega kapitala v Londonu, je prišel trenutek, ko sva ugotovila, da greva do konca. Najslabše, kar se lahko zgodi, je, da se morava preseliti nazaj domov. S tem lahko živim. Gremo do konca.«

Ključno okolje je bila Kiberpipa, ljubljanski laboratorij tehnološke radovednosti, kjer so se srečevali programerji, podjetniki in ustvarjalci. Informacijsko so živeli v istem svetu kot tehnološka Kalifornija, čeprav so fizično ostajali v Ljubljani. »V Sloveniji vedno najdeš ljudi, ki so v svetovni špici in z njo delajo, ne glede na lokalno okolje. Takšni karakterji se mi zdijo zelo zanimivi. Če se podjetništva lotiš preračunljivo, ne bo šlo. Potrebuješ iracionalen potisk, strast in neko vrsto norosti. Pomembno je, ali človek o tem razmišlja pod tušem in zaradi tega ne more spati. Če je obseden, ima možnost.«

Obrat v analogno

Čeprav si prihodnosti ne upa natančno napovedovati, v eno smer verjame: ljudje se bodo začeli vračati v fizični svet. Njegovi prijatelji v New Yorku pripovedujejo o mladih, ki si vsak dan zavestno določijo več ur brez naprav in se v tem času družijo. Ne kot nostalgičen upor proti tehnologiji, ampak kot novo obliko prilagajanja. »Ozavestili so problem in odkrili, kaj jih zabava kot ljudi. To je neke vrste evolucija. Mislim, da bo tega obrata v analogno zagotovo več.«

Fizične knjige, časopisi, pogovori, druženje, delo z rokami in čas v naravi tako ne bodo ostanki prejšnjega sveta. Lahko postanejo prestiž prihodnosti. Na vprašanje, ali bo normalnost – človeški pogovor, sprehod po gozdu, stik z otroki in poslušanje njihovega smeha – postala nova disrupcija, Špetič odgovori brez oklevanja: »To je lepo povedano. Ja. Pravzaprav realnost.«

Celotnemu pogovoru z Boštjanom Špetičem prisluhnite v podkastu Supermoč na platformah Dela in pri večjih ponudnikih podkastov.