Člana vladne posvetovalne skupine sta se odzvala na tretji protikoronski sveženj

 »Kateri dober gospodar na kmetiji bi svojim sinovom plačal, da ležijo v postelji, obenem pa bi za nujno potrebna opravila najemal tuje delavce? V Sloveniji se zdi, da bomo naredili točno to,« javno pismo začneta podjetja Jure Knez in Dušan Olaj, sicer člana vladne posvetovalne skupine.
 
Jure Knez, ustanovitelj Dewesofta, in Dušan Olaj, lastnik Duola, sta zapisala, da je bilo prav, da smo marca in aprila ogromno denarja namenili zaustavitvi življenja in omejitvi epidemije: »Ne smemo pa se slepiti, da je 80 odstotkov nadomestila za čakanje na delo povzročilo, da je marsikatero podjetje raje podaljšalo zaprtje svojih obratov, kot pa da bi poskušalo ustvariti dodano vrednost.« 
 
Podobno bo pri ukrepu subvencioniranja skrajšanega delovnega časa, ki ga prinaša tretji protikoronski zakon - tisti, ki bodo doma, bodo dobili samo malo manj kot tisti, ki bodo delali. Če nekdo dela za minimalno plačo, dobi nekaj več kot 650 evrov neto, torej 3,90 evra na uro. Če bo delal za polovični delovni čas, bo dobil okrog 590 evrov, torej 7 evrov na uro.



Opozorila sta, da so nesorazmerja bila že pred epidemijo. Družina z otrokoma v vrtcu in brezposelnima staršema dobi 1300 evrov, če starša delata za minimalno plačo pa 1600 evrov z vsemi dodatki. Poleg tega se lahko brezposelna starša vključita v sistem prostovoljnega dela, kjer dobita vsak 100 evrov mesečnega dodatka, pri čemer morata opraviti vsak le dve uri dela. Ko k temu prištejemo še manjše stroške plačila vrtca in subvencije stanovanja, brezposelnim staršem ostane mesečno 1450 evrov, staršem, ki delata, pa 1250 evrov. Največje nesorazmerje pa je v opravljenih urah, saj brezposelna starša za ta prihodek oddelata 4 ure, zaposlena starša pa 340 delovnih ur.
 

Delo naj bo vrednota

 
»S tem vzgajamo rodove trajno nezaposljivih, katerih otroci se bodo navadili takega življenja. Kako lahko starši, ki živijo tako iz leta v leto, pri otrocih vzgojijo samospoštovanje? Kako jim predstavijo, da morajo slediti svojim sanjam. Kakšni so cilji teh otrok? V teh časih bodo ta nesorazmerja postala še bolj kritična, saj se že sedaj Zavod za zaposlovanje polni, še bistveno več brezposelnosti pa lahko pričakujemo v prihodnjih mesecih,« sta zapisala Knez in Olaj.
 
Predlagata, da čas čakanja na delo uporabimo za aktivnosti: »Sistem lahko z minimalnimi spremembami prilagodimo, da bomo ustvarjali dodano vrednost. Čakajoče na delo moramo izobraževati, moramo jim ponuditi vključevanje v javna dela, s čimer si lahko povečajo svoje prihodke.«


 

Fleksibilizacija in prehod med podjetnike 

 
Kakšne rešitve predlagata Knez in Olaj?

Na Zavodu za zaposlovanje je treba javna dela razširiti, uvedli bi v preteklosti že predlagan sistem subvencioniranih bonov v obliki zelo enostavne mobilne aplikacije, s katerimi lahko upokojenci, invalidi in drugi naročijo osnove storitve, kot so pomoč na domu, gospodinjska opravila in drugo, brezposelni pa take storitve izvajajo.

Podjetja imajo poslovne priložnosti, za katere se ne ve, koliko časa bodo na voljo. Za to morajo biti sposobna popolnoma fleksibilno, bodisi za štiri ure, dva dni, bodisi za tri mesece najeti brezposelne. S tem ti pridobijo, saj spoznajo delovna okolja in dobijo nova znanja. Fleksibilni najem mora biti dražji od stalnih oblik dela, s čimer preprečimo, da bi takšne oblike nadomestile stalne oblike zaposlitve. 
 


Uvesti je treba mehkejše prehode v samozaposlitve. Trenutno nekdo, ki se odloči za samostojno pot, preneha dobivati nadomestila, takoj mora začeti plačevati prispevke in davke. Zakaj ne uvedemo, da lahko tudi brezposelni odprejo svoj “popoldanski s.p.” in na mehak način preizkusijo podjetniške vode?
 
Ključno je, da se vsi ti prihodki brezposelnih seštevajo, pri čemer se nadomestilo manjša v sorazmerju opravljenih ur, vsi prihodki pa se štejejo v izračun dodatkov in subvencij. Poleg tega je treba urediti ekscese, kot je plačilo prostovoljnega dela na zavodu, s povečanjem potrebnega števila opravljenih ur, s čimer izenačimo urne postavke.
 
»Nič ni narobe s sprejetimi ukrepi, tudi s tistimi iz PKP3, o katerih se zdaj govori in se jih bo sprejelo. So logični, vendar je največje vprašanje, kako unovčimo ta čas čakanja na delo. Vsi ukrepi nas bodo stali več kot 8 milijard evrov ob tem pa je trenutno več kot 500.000.000 delovnih ur izgubljenih s čakanjem na delo. Dolgove, ki jih ustvarjamo s to planirano porabo sredstev za nedelo, bodo plačevali še naši otroci in vnuki,« sta opozorila in poudarila, da imamo edinstveno priložnost, da postavimo vrednoto dela na svojo pravo in zasluženo mesto v družbi.