Dirigentka Živa Ploj Peršuh: lekcije vodenja iz koncertne dvorane

V letu 2026 podkast Supermoč odpira novo podserijo Vzporedni svetovi. Ideja je preprosta: različni poklici imajo različne jezike, a presenetljivo podobna pravila igre. Dirigentska palica, šahovska partija, baletni trening ali podjetniški sprint – vsi se vrtijo okoli istega jedra: pozornosti, discipline, odnosa, ritma in poguma.

 Prva gostja je dirigentka Živa Ploj Peršuh – umetnica s širokim simfoničnim in opernim repertoarjem, ki jo hkrati privlačijo žanrsko raznoliki projekti in »gradnja sistemov«, v katerih lahko rastejo ljudje. Še pred zaključkom študija v Mannheimu je v Sloveniji ustanovila orkester Festine, kjer je povezala poklicne glasbenike in študente ter ustvarila prostor za prenos izkušenj in za sodobno glasbo.

Danes je osrednja osebnost in umetniška vodja več platform: Slovenskega nacionalnega mladinskega orkestra, Mednarodnega orkestra Ljubljana, Akademije BSA in Triple Bridge – Evropskega kariernega centra za umetnike. Njeni projekti pogosto delujejo dvosmerno: Slovenijo predstavljajo v tujini in tujino pripeljejo v Ljubljano.

Dirigirala je po Evropi in drugod - od Velike Britanije do Egipta -, doma pa sodeluje z osrednjimi institucijami, kot so Slovenska filharmonija, Simfonični orkester RTV Slovenija in orkester SNG Maribor, redno pa deluje tudi v SNG Opera in balet Ljubljana.

V pogovoru se pokaže nekaj, kar podjetniki in vodje pogosto pozabijo: vrhunski rezultat je samo zadnje poglavje. Pred njim je ogromno nevidnega dela.

Avtoriteta brez teže palice

Živa avtoriteto razume kot nekaj, česar ni mogoče »uprizoriti«. Ne nastane iz položaja, temveč iz znanja, strokovnosti in izkušenj – tudi iz napak in neuspehov, ki človeka izoblikujejo. Ko nekdo stoji pred skupino ljudi, ki so sami po sebi vrhunski posamezniki, formalna moč ne zdrži dolgo. V orkestru se vse sliši. In prav zato se spoštovanje ne gradi z glasnostjo, temveč z jasnostjo.

V tej logiki je zanimiva tudi tema spola: dirigentk je še vedno manj, predsodki obstajajo, vidnost ni samoumevna. Živa pa poudarja tisto, kar v vrhunskih okoljih vedno na koncu velja: rezultat in integriteta. Ne kot hladna meritokracija, ampak kot dolgoročno zaupanje, ki ga ni mogoče ponarediti.

Humor kot profesionalno orodje, ne okrasek

Na vajah ni prostora za pretirano dramatiko ega – je pa prostor za človeškost. Humor v Živinem svetu ni dodatek, temveč regulator napetosti. Ko so standardi visoki in je pritisk konstanten, ekipa potrebuje kisik. Humor deluje kot ventil, a samo če je uporabljen premišljeno: da sprosti, ne da razvrednoti; da poveže, ne da zbode.

Tu se skriva močna lekcija za posel: zdrava kultura ni vedno bolj tiha ali bolj stroga. Zdrava kultura je tista, ki zna uravnavati napetost in sprostitev – podobno kot glasba sama.

Umetnost kot ogledalo družbe – in kot tiha infrastruktura prihodnosti

Živa poudari, da umetnost ni okras družbe, ampak njen odsev in pogosto tudi njen pospeševalnik: krepi občutek za skupnost, poslušanje, empatijo, sposobnost sobivanja različnosti. Ko gospodarstvo podpira umetnost, ne podpira »prostočasja«, ampak podpira okolje, v katerem nastajajo ideje, pogum in socialna inteligenca.

Njeni projekti zato pogosto presegajo koncertno dvorano: povezujejo mlade iz sveta, gradijo mostove, krepijo podobo Slovenije in odpirajo prostor, kjer talent dobi strukturo.

Vzporedni svetovi, kot je poimenovana tudi podserija podkastov Supermoč, niso tako oddaljeni, kot se zdi. Razlika je predvsem v jeziku - ne v pravilih. Dirigiranje nas spomni, da vodenje ni vprašanje nadzora, temveč odnosa. In da se koherenca, v glasbi ali v poslu, nikoli ne zgodi po naključju.