Dobro vzdušje, dobri odnosi, dobra šola

Ljubljana – Šolska ministrica dr. Stanka Setnikar Cankar si je v mandatu, ki ga zaznamujejo varčevalni ukrepi zaradi recesije, zastavila ambiciozen načrt. Med drugim želi z majhnimi koraki poskrbeti za več znanja in še boljše šole.

Ministrica je poudarila, da naj bi se tuje jezike učili že v vrtcu, da naj bi izboljšali skrb za nadarjene in otroke s posebnimi potrebami, predvsem pa, da naj bi s spremembo zakonodaje v javnih osnovnih šolah omogočili spremembe kurikula in vpeljali elemente dobrih praks, ki jih že uporabljajo na posameznih zasebnih in javnih šolah v Sloveniji. Edina ovira so neugodne finančne razmere, pravi.

Da so naše šole zelo dobre, ampak preobremenjene z določenim znanjem, ki ga določamo odrasli, opozarja dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, univ. dipl. psihologinja in družinska terapevtka, izredna profesorica na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani. Učiteljem in šolskim strokovnjakom že dalj časa sporoča, da je v šolstvu treba spremeniti paradigmo. »V mnogih zasebnih šolah otroci lahko napredujejo po svoje. Zame je nepojmljivo, da v javni šoli to ni mogoče,« pravi.

V Sloveniji delujejo tri zasebne slovenske osnovne šole pa tudi nekaj tujih (britanska, francoska in ameriška). Od javnih se razlikujejo po pedagoških načelih. Ena program izvaja po pedagoških načelih pedagogike montessori, druga po načelih waldorfske pedagogike, zasebna Osnovna šola Alojzija Šuštarja pri Zavodu sv. Stanislava pa izvaja program devetletne katoliške osnovne šole. Tuje šole po besedah ministrstva niso vključene v sistem vzgoje in izobraževanja v Sloveniji.

Javne osnovne šole svojo drugačnost poudarjajo predvsem z nazivi, kot so zdrava, eko-, kulturna ali športna šola, a podatke o teh nazivih ministrstvo nima, niti ne vodi tovrstnih evidenc.

Dobri odnosi vodijo k uspehu

Posebnost med javnimi šolami je Osnovna šola Preserje pri Radomljah, ki se ponaša z nazivom Glasserjeva kakovostna šola. Te temeljijo na teoriji izbire, po kateri vsak izbira svoje vedenje in misli, posredno pa tudi svoja čustva in počutje. Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja so se v šolstvu srečevali s spremembo zakonodaje, zaradi katere so osnovne šole postale prostor na prepihu. Vanje je lahko posegal vsakdo: starši, nezadovoljni krajani, občina, ministrstvo. Učitelji so se počutili napadene. Otroci so začutili moč staršev pa tudi, da jih ti podpirajo celo pri neprimernemu ravnanju. Ugled učiteljskega poklica je upadel in to se je poznalo v šolskem prostoru. Zato so na njihovi šoli začeli iskati rešitve in jih našli v teoriji izbire. Ta je bila že prenesena v šolsko prakso v ZDA, Avstraliji in Novi Zelandiji, ne pa tudi v Evropi. Njihova šola je postala prva Glasserjeva šola v Evropi leta 2007, zdaj pa ima ta naziv še ena šola na Irskem. »Ker je bilo na to temo napisanih kar nekaj knjig, na primer Dobra šola, Učitelj v dobri šoli, Vsak učenec je lahko uspešen, smo si lahko pomagali z njimi. Vse druge rešitve so bile teoretične in bi jih morali sami prestaviti v šolski prostor,« pripoveduje ravnateljica Ana Nuša Kern.

S teorijo izbire spreminjajo odnose in metode dela tako z učenci kot s starši in tako ozaveščajo tudi širšo skupnost. Med drugim si prizadevajo, da bi številčno ocenjevanje uvedli čim kasneje. Verjamejo, da vsaka ocena prekine proces učenja, naj bo to petka ali enka, ki povrhu vsega še ruši otrokovo samopodobo. »Brez številčnih ocen otroci napredujejo bolj, ne manj, saj so bolj sproščeni in svobodni pri odkrivanju svojih pozitivnih lastnosti in ni jih strah narediti naslednjega koraka. Ne sprašujejo se, kaj pa, če bo kaj narobe, kaj, če bom dobil slabo oceno,« pravi ravnateljica Ana Nuša Kern. »Vsaka šola – s teorijo izbire ali brez nje – bi se morala zavzemati, da se vsi počutimo povezani in da drug drugemu ne delamo škode. Potem niti otroci ne bi bili agresivni do učiteljev ali drugih v šoli. Samo v skupnosti, kjer so odnosi dobri, je lahko človek uspešen.«

Samostojnost, ustvarjalnost, duhovnost

Podobno razmišljajo v osnovni šoli montessori, kjer so še posebno ponosni na sproščeno in spoštljivo vzdušje. »Otroci radi hodijo v šolo in se z veseljem učijo,« pravi direktorica Melita Kordeš Demšar. Učenci ne dobivajo ocen, ne poznajo šolskih ur, zvonca, niti frontalnega predavanja za vse otroke hkrati. Otroci snov raziskujejo samostojno. S sošolci se najprej razdelijo v skupine, potem pa delo nadaljujejo v parih ali sami. Vzgojni pristop upošteva psihologijo in filozofijo otrokove rasti. Velik poudarek dajejo tudi medpredmetnemu povezovanju ter diferenciaciji in individualizaciji učencev. Prepričani so, da otroci potrebujejo skrbno pripravljeno okolje, ki jim omogoča stik z materiali, s katerimi razvijajo svoj um. Pri tem je pomembna njihova motivacija, odrasli pa morajo poskrbeti za ustrezno okolje in možnosti.

Na waldorfski šoli, kjer starše vključujejo tudi v delovne akcije, pripravo gledaliških iger in sejmov, ima osrednjo vlogo v pedagoškem procesu razrednik, ki je z učenci ponavadi od prvega do devetega razreda. To mu, kot piše na spletni strani šole, omogoča spremljanje njihovega učnega in osebnostnega razvoja otrok. Poučuje večino predmetov, in sicer na umetniški način, saj je umetnost po waldorfski pedagogiki nekje vmes med mišljenjem in hotenjem.

Posebnost katoliške Osnovne šole Alojzija Šuštarja je to, da želijo učencem predstaviti vrednost verskega življenja in jih seznaniti s krščansko vero. Zato na razredni stopnji poučujejo predmet vera in kultura, na predmetni pa spoznavanje vere.

Predanost viziji, filozofiji, ciljem

Te šole pomenijo kakovosten premik v vzgoji in izobraževanju, je prepričana dr. Tatjana Devjak, izredna profesorica za predšolsko pedagogiko z ljubljanske pedagoške fakultete. »Ne gre samo za metode dela, gre za koncept, ki mu v teh šolah sledijo, ki ga živijo in po katerem delajo.« Korak za korakom bodo posameznim elementom njihove dobre prakse morda sledili še drugje. Na vsaki šoli se lahko – tako kot so to že storili na Glasserjevi – sami odločijo, kakšno znanje bodo zahtevali in kako ga bodo vrednotili. Poleg ministričinih dobrih namenov za to potrebujemo le še veliko denarja in ščepec pripravljenosti. Ali pa je ravno obratno?