Dr. Nana Šumrada Slavnič, uspešna pravnica s Harvarda, ponoči piše zgodbe o zmajih in utišanih ženskah

V nedeljo, 30. avgusta 2026, se bodo v Divjini Brda pri Kranju odprla vrata v svet predstave Draigvala, zmajevska svečenica. Ne gre za klasično uprizoritev, pri kateri gledalec udobno sedi v temi, temveč za imerzivno gledališko doživetje, zasnovano kot živi mit in skupni obred.

Draigvala človeka nagovarja, naj prebudi svojega »zmaja duše« in stopi na pot osebne alkimije – tja, kjer mit za hip postane resničnost, gledalec pa ni več le opazovalec. Njena junakinja Vala išče svojo pot, glas in moč – in šele ko jih sprejme, se pojavi njen zmaj. Toda zmaj tu ni pošast, ki jo mora ženska premagati, temveč njena lastna življenjska sila: del nje, ki je bil predolgo utišan, zmanjšan ali skrit.

Dogajanje, razpeto med prvinsko naravo in holografsko iluzijo Viba Filma, gledalca ne vabi le k opazovanju zgodbe, temveč k vprašanju, ali si tudi sam upa prestopiti prag in prevzeti avtorstvo nad svojo potjo.

 

Za predstavo stoji Nana Šumrada Slavnič, pravnica, menedžerka in ustanoviteljica JNana Theatre. Prav ta navidezna dvojnost – svet pravil in svet domišljije – je jedro njenega ustvarjanja. Dr. Nana Šumrada Slavnič se giblje med dvema svetovoma. V enem vladajo pravo, argumenti in odgovornost, v drugem miti, ženska moč in zgodbe, ki jih ni mogoče razložiti z enim samim pravilnim odgovorom. V podkastu Supermoč govori o izobraževanju, patriarhalnih vzorcih, umetni inteligenci in umetnosti, ki človeka ne pusti nespremenjenega.

Ko nas pravila ščitijo – in začnejo omejevati

  V predstavi Genesis, ki sem si jo avtorica tega članka in podkasta Supermoč ogledala v nenevadnem in neopisljivo magičnem ambientu kamnoloma pri Črnem Kalu pred dvema letoma, je Nana Šunrada Slavnič raziskovala vzpone in padce civilizacij.

Zgodba se je začne v skupnosti, ki živi v izobilju, nato pa jo pretrese naravna katastrofa. Iz strahu nastanejo pravila in družbene strukture, ki naj bi ljudi zaščitile. Toda zaščita ima svojo ceno. Ženske so formalno varovane, vendar hkrati potisnjene v ozadje. Moč se preseli k moškim, tekmovanje preraste v konflikt, konflikt pa v vojno. Po uničenju ostanejo ženske – kot žalovalke, priče in nosilke novega upanja. Kot pravnica Nana razume, zakaj družba potrebuje pravila. Kot umetnica pa odpira vprašanje, kaj se zgodi, ko ta pravila ne služijo več človeku, ampak ohranjanju moči.

Šola lahko odkrije talent ali ga utiša

Pomemben del pogovora je namenjen izobraževanju in njegovemu vplivu na človekovo samopodobo. Nana se spominja profesorjev, ki učencev niso učile le odgovorov, temveč so jih silili k razmišljanju, dvomu in kritični presoji.

Nana meni, da bi morala biti šola bolj prilagodljiva in podporna ter posamezniku omogočiti, da odkrije svoje sposobnosti, namesto da ga prehitro zapre v predstavo o tem, kaj zmore in česa ne.

Harvard ni trofeja

Čeprav je študirala na Harvardu in svojo kariero gradila v zahtevnih mednarodnih okoljih, svojih dosežkov ne razume kot zbirke statusnih simbolov. 

Bolj kot ime institucije so zanjo pomembni ljudje, odnosi in intelektualne izkušnje, ki človeka naučijo razumeti širše družbene in civilizacijske strukture. Pravo vprašanje zanjo zato ni le, kaj smo dosegli, temveč kaj smo zaradi svojih izkušenj sposobni razumeti in ustvariti.

Ženske, ki jih je zgodovina postavila v ozadje

Nana je odraščala v družini, ki je postavila temelje enakopravnosti spolov, zato dolgo ni razmišljala, da bi bil njen položaj zaradi spola lahko drugačen. Šele pozneje je opazila, da družba žensk in moških pogosto ne presoja po enakih merilih. Prav zato imajo ženske v njenih predstavah osrednjo vlogo. Ne nastopajo kot idealizirane junakinje, temveč kot bitja z močjo, ranljivostjo in sposobnostjo preobrazbe.

Skozi mitologijo in zgodovinske like raziskuje strukture, ki so ženskam sicer priznavale zaščito, vendar jim pogosto odrekale glas, svobodo in vpliv. Enakopravnost zanjo ne pomeni, da morajo ženske in moški postati enaki. Pomeni, da razlik ne uporabljamo kot razlog za podrejanje, manjšo vrednost ali manj možnosti.

Česa umetna inteligenca ne more ustvariti?

 

Umetna inteligenca danes že piše besedila, ustvarja podobe in sodeluje pri nastajanju zgodb. Nana njene uporabnosti ne zanika, vendar poudarja, da tehnologija ne more nadomestiti človeške vibracije in čustvene globine žive izvedbe. Med igralcem in gledalcem se zgodi nekaj, česar ni mogoče povsem načrtovati: pogled, dih, napetost, možnost napake in občutek, da se določen trenutek ne bo nikoli več ponovil. Prav tam se začne umetnost.

Morda zato Nana Šumrada Slavnič v svojem delu ne izbira med razumom in domišljijo. Potrebuje oba. Pravo ji pomaga razumeti strukture, gledališče pa ji omogoča, da pokaže, kaj se skriva pod njimi.

Celoten pogovor o ženskah, mitologiji, izobraževanju, Harvardu, umetni inteligenci in predstavi Draigvala poslušajte v podkastu Supermoč.