V podkastu Supermoč sociolog ddr. Rudi Rizman brez olepševanja opiše današnji svet kot kombinacijo Kafke, Orwella in Hobbesa – svet, v katerem mednarodno pravo pogosto obstaja le na papirju, prepogosto pa znova velja frazem človek človeku volk.

Svet brez pravil: od Gaze do Ukrajine

Rizmanov pogled na sodobni svet je trezen in neprijeten: živimo v času, ko se pravila pišejo sproti in jih tisti z močjo brez posledic kršijo. Gaza, Ukrajina, Sudan – to niso samo geografska imena, temveč so tudi opomniki, kako krhka je ideja mednarodnega prava in kako hitro zdrsnemo v »svet brez pravil«, o katerem je pisal Hobbes.

Najbolj ga prizadenejo otroci. Otroci v Gazi, ki že dve leti ne hodijo v šolo. Otroci, ki odraščajo ob bombah namesto ob zvezkih. Ko govori o njih, naredi kontrast z vsakdanom svojih vnukinj – varnim, urejenim, polnim priložnosti. Ta razlika ni le statistika, ampak je tudi moralni šok: če ne reagiramo, smo soodgovorni.

Intelektualec: ne guru, ampak tisti, ki ne molči

Rizman vztraja, da pravi intelektualec ne išče odra, ampak odgovornost. Njegova ključna lastnost ni ego, temveč skromnost. Ne skromnost kot poniževanje, ampak kot profesionalna etika: zavest, da ne veš vsega, a si dolžan spregovoriti, ko vidiš krivico.

V zgodovini so bili intelektualci pogosto glasniki sprememb – od Martina Luthra Kinga do Nelsona Mandele in Václava Havla. Niso imeli tankov, imeli so mehko moč: moralno avtoriteto, prepričljivost in vztrajnost. Danes, ko se zdi, da prostor zasedajo vplivneži in troli, Rizman opozarja, da se ta mehka moč ni izpela – je pa zanemarjena.

»Treba je investirati v prihodnost, tudi če rezultatov ne bo videti takoj,« pravi. Intelektualec deluje z dolgim horizontom, ne po logiki všečkov.

Čustva niso slabost, ampak dolžnost

Rizman ne beži pred lastno ranljivostjo. Ko govori o posnetkih iz Gaze, ne nastopa kot hladen analitik, temveč kot človek in ded. Občutek soodgovornosti ga sili, da piše, predava in opozarja.
Zanj intelektualec ni nekdo, ki se dvigne nad čustva, temveč je nekdo, ki jih zna pretvoriti v etično dejanje: v besedo, angažma in upor.

Umberto Eco, smrt in opozorilo pred avtoritarci

V podkastu se Rizman spomni tudi osebnega srečanja z Umbertom Ecom. V svoji zadnji knjigi se je Eco ukvarjal s smrtjo, krhkostjo človeka in pomenom umetnosti. A ob tem je ostal zelo političen: opozarjal je na nevarnost populizma in avtoritarnih voditeljev – od Berlusconija do Trumpa.

Za Rizmana je to opozorilo še bolj aktualno danes. Avtoritarni voditelji ne potrebujejo resnice, potrebujejo strah. In strah se najlažje vzdržuje z zunanjim sovražnikom – z vojno, realno ali potencialno.

Avtoritarni režimi potrebujejo vojne

Po Rizmanovih ocenah danes več kot pet milijard ljudi živi v avtoritarnem režimu. To niso ekscesi, to je nova normalnost. Putin, severnokorejski diktator, kitajsko vodstvo, pa tudi populisti v demokracijah – vsem je skupno eno: vojna (ali grožnja z njo) je orodje za utrjevanje oblasti.

Vojna preusmeri pozornost od korupcije, neenakosti in socialnih problemov. Ustvari občutek oblegane trdnjave, v kateri je vsak dvom avtomatsko označen za izdajo. Demokracija v takem ozračju ne umre z enim udarcem, ampak s tisoč majhnimi kompromisi.

Tehnologija, umetna inteligenca in nova osamljenost

Rizman se dotakne tudi tehnologije in umetne inteligence. Ni tehnofob, a je globoko zaskrbljen.
Digitalni svet, ki naj bi nas povezal, ljudi pogosto naredi bolj osamljene. Namesto pogovora – drsenje po zaslonu. Namesto skupnosti – algoritmi, ki nas zapirajo v informacijske mehurčke.

Umetna inteligenca po njegovem ni nevtralno orodje. Odvisna je od interesov tistih, ki jo razvijajo in financirajo. Če je logika sistema dobiček za vsako ceno, bomo dobili tehnologijo, ki krepi nadzor, ne pa dialoga. Prav zato je kritično mišljenje danes pomembnejše kot kadarkoli.

Evropa med brezpilotniki in vrednotami

Ko govori o prihodnosti Evrope, Rizman ni alarmist, je pa zelo jasen: Evropa ne more več živeti v iluziji, da je vojna nekaj, kar se dogaja drugje. Brezpilotni letalniki, hibridno vojskovanje, kibernetski napadi – vse to je realnost, na katero se mora prilagoditi.

A ob tem opozarja: obramba ni samo orožje, je tudi obramba načel, na katerih je Evropa zrasla – človekovih pravic, demokracije in solidarnosti. Če bo Evropa izgubila te vrednote, bo izgubila samo sebe, ne glede na to, koliko tankov ima.

Podjetništvo kot moralni projekt

Zanimiv del pogovora je pogled na podjetništvo. Rizman ne govori proti podjetništvu – nasprotno, vidi ga kot eno od ključnih sil družbene spremembe. A s pomembnim pogojem:
podjetje ni dobro zato, ker je uspešno, ampak zato, ker je uspešno na moralen način.

Prevelike dohodkovne razlike, zloraba delavcev, plenilski modeli – vse to ruši socialno tkivo. Podjetnik, ki razume svojo družbeno odgovornost, lahko postane nova vrsta intelektualca: nekdo, ki preoblikuje svet ne samo z idejami, temveč tudi z načinom poslovanja.

Logika kot orodje odpora

Rizman se je spomnil svojega študija na Harvardu, kjer je bila logika glavni predmet. Ne kot abstraktna disciplina, ampak kot trening za razumevanje sveta.
Logika nas uči prepoznavati protislovja, manipulacije, lažne dileme. V času lažnih novic in političnega marketinga je to – dobesedno – orodje preživetja demokracije.

Zato tako vztraja pri pomenu izobraževanja: brez dobrih šol, ki učijo logiko, argumentacijo in etiko, se družba prepušča šarlatanom.

Slovenija: majhna, a trdoživa

Kljub vsemu Rizman ni pesimist. Ko govori o Sloveniji, se mu glas omehča.
Majhen narod, ki je ohranil jezik, kulturo in na koncu tudi ustvaril svojo državo, je po njegovem zgodba o odpornosti, ne žrtvovanju. Ključno je, da ostanemo zdrava, trdna družba, ki ne podlega cinizmu in apatičnosti.

Posebno vlogo pri tem daje civilni družbi – nevladnikom, intelektualcem, novinarjem, podjetnikom, učiteljem in staršem. Demokracija zanj ni nekaj, kar »imamo«, ampak je nekaj, kar počnemo.

Zakaj potrebujemo intelektualce – in zakaj to zadeva tudi nas

Rizman v podkastu Supermoč spomni, da intelektualci niso posebna kasta, ampak so vloga, ki jo lahko in moramo v nekem obsegu prevzeti vsi:
– ko ne nasedemo prvi poenostavitvi,
– ko preverimo dejstva,
– ko javno spregovorimo, čeprav ni popularno,
– ko izberemo solidarnost namesto brezbrižnosti.

V času vojn, avtoritarnih teženj in tehnoloških skokov je to morda največja supermoč, ki jo imamo.

Celoten pogovor z dr. Rudijem Rizmanom o intelektualcih, vojnah, avtoritarizmu, tehnologiji in prihodnosti Slovenije lahko poslušate v podkastu Supermoč.