Družba dogovora, da bi se izognili črnemu scenariju
V Sloveniji je po oceni ekonomista Dušana Mramorja idealen čas za sprejem družbenega konsenza za dvig produktivnosti.
Odpri galerijo
Dušan Mramor za družbo dogovora, da bi se izognili črnemu scenariju. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
V publikaciji Združenja Manager Pogled 2019 smo opredelili zelo hitro staranje prebivalstva Slovenije kot najpomembnejši izziv slovenske družbe. Brez ustreznega in pravočasnega odgovora nanj so mogoči tudi najbolj črni scenariji, saj vse napovedi ob relativno ozkih okvirih najboljših možnih demografskih in ekonomskih gibanj kažejo na nezmožnost javnega financiranja velikega povečanja izdatkov do leta 2050. Najmanj, kar lahko pričakujemo, je veliko povečanje tveganja revščine in zmanjšanje dostopnosti do prepotrebnih zdravstvenih in dolgotrajnih oskrbovalnih storitev.
V zadnji krizi se je že zgodilo, da takšno poslabšanje kakovosti življenja povzroči izjemen porast nezadovoljstva in v demokratični ureditvi tudi veliko politično nestabilnost. Vse bolj populistične in skrajne politične stranke postajajo vodilne in sprejemajo predvsem kratkoročne, ljudem všečne ukrepe in spremembe. Ti dolgoročne probleme še dodatno zaostrujejo. Posledica tega je tudi odseljevanje najboljših kadrov v tujino, zmanjševanje vlaganj in zavzetosti ter s tem produktivnosti. Začarani krog je sklenjen, končni rezultat pa ni samo popolna izguba suverenosti, temveč tudi premoženja, kar smo delno občutili ob zadnji krizi.
Zato smo s pomočjo obsežnega in podrobnega modela za največji del javnih izdatkov staranja prebivalstva v obliki pokojnin poskušali najti rešitve, ki bi dolgoročno zagotavljale javnofinančno stabilnost Slovenije z usmeritvijo v rast in ne zmanjševanje (glej Mramor & Sambt, Reševanje problema staranja na vzdržen način, Pogled 2019, Združenje manager).
Ugotovili smo, da so »rezerve« najprej v delovni aktivnosti. Brez državnih subvencij se s svojim delom preživljamo in plačujemo ustrezne davke kar sedem let manj kot, na primer, na Švedskem (glej sliko 2). Smo namreč premalo let polno delovno aktivni, preveč je dolgotrajnih bolniških, čakanja na delo ali pokoj, upokojimo se veliko prezgodaj in v pokoju skoraj ne delamo (glej sliko 3). Predolgo tudi »študiramo«, na primer dve leti dlje kot v Avstriji. Pa še zaposlovanje tujcev imamo urejeno zelo omejevalno.
Pokazali smo, da bi z določenimi dolgoročnimi, tako imenovanimi strukturnimi reformami, spremenili naše vedenje tako, da bi postopno izkoristili vse te rezerve. S tem bi zvišali raven BDP in delno zmanjšali vpliv staranja družbe na zniževanje deleža aktivnega prebivalstva in financiranje vse večjega obsega pokojninskih izdatkov.
Vendar to ne bo dovolj. Ugotovili smo, da je za finančno vzdržnost potrebna tudi nedosegljivo visoka letna rast produktivnosti (na primer okoli šest odstotkov v obdobju od 2038 do 2053). Po ocenah učinkov različnih ukrepov smo ugotovili, da najboljše rezultate prinaša rešitev, ki smo jo v Sloveniji že imeli na začetku tisočletja – zaostajanja rasti plač za rastjo produktivnosti. Gre seveda za omejevalni ukrep. Z modelom smo sklenili, da ob popolnem izkoristku »rezerv« za povečanje delovne aktivnosti, zaostajanje rasti plač za eno odstotno točko do leta 2030 omogoča vzdržnost pokojninskega sistema (glej sliko 4). Potrebne povprečne okoli dvoodstotne rasti produktivnosti so namreč dosegljive, dosegali smo jih do zdaj (glej sliko 5).
Kot alternative smo pokazali spremembe sedanjega načina usklajevanja pokojnin s 60-odstotne rasti plač in 40-odstotne rasti cen. Tudi to je omejevalni ukrep. Brez vseh ukrepov za povečanje delovne aktivnosti bi prehod na razmerje 30-odstoten : 70-odstoten še vedno zahteval približno do šestodstotne rasti produktivnosti, kar ni dosegljivo. Šele prehod samo na usklajevanje z rastjo cen bi bil vzdržen, saj bi zahteval do štiriodstotne rasti produktivnosti (glej sliko 4). Takšne rasti so zelo verjetno dosegljive, zahtevale pa bi obsežne spremembe za zagon in ohranjanje potrebnega povečevanja produktivnosti.
Izdelali smo tudi osnovno sistematizacijo teh sprememb. Za spremembe je bistveno, da nikakor ne gredo v smeri časovno še več dela, ampak nasprotno, saj že zdaj delamo na teden veliko več ur, kot je povprečje EU. Delati pa moramo bistveno učinkoviteje, saj smo tu daleč pod povprečjem EU (glej sliko 1). Tako so med spremembami ključna vlaganja v znanje, avtomatizacijo, digitalizacijo in infrastrukturo, spremembe v družbeni nadgradnji, katerih cilj je hitro izboljševanje strokovnosti, neodvisnosti in učinkovitosti pravnega sistema, državne uprave, ekonomske politike in ostalega javnega sektorja, pospešeno odpravljanje administrativnih ovir, povečevanje strokovnosti vodenja gospodarskih organizacij in njihovega korporativnega upravljanja ter ureditev trga dela z večjo prilagodljivostjo gospodarskemu ciklu ob hkratni večji varnosti za zaposlene.
Boljši učinki sprememb na delovno aktivnost in produktivnost bodo omogočali manj omejevalnih ukrepov. Naši izračuni pa so vključevali samo pokojnine, ne pa tudi javnih izdatkov za zdravstvo in dolgotrajno oskrbo, ki tudi izredno hitro rastejo s staranjem prebivalstva. Tudi nismo poskušali ocenjevati vpliva navedenih potrebnih sprememb na povečevanje produktivnosti. Oboje je resen metodološki in analitski izziv, rezultate našega dela pa bomo prikazali v publikaciji Pogled 2020. Pričakujemo pa lahko, da bo z vključitvijo teh dveh kategorij izdatkov potrebna dodatna rast produktivnosti visoka in jo bo tudi z obsežnimi spremembami vse težje dosegati.
Odločanje in hitro spreminjanje nista naši vrlini. Obojemu se izognemo, če je le mogoče. V tem primeru izogibanje potrebnim odločitvam ni več mogoče, saj slovenski družbi in njenim posameznikom preti črn scenarij. Tudi nekatere druge države se spopadajo s podobnim položajem in mrzlično iščejo rešitve. Ko jih poskušajo uvesti, se, na primer na Finskem, soočajo s politično nestabilnostjo, hitro rastjo vpliva skrajnih političnih strank, z mnogostrankarskimi koalicijami, ki nimajo moči sprejemanja nevšečnih, a nujnih sprememb.
Menim pa, da so kljub temu sedanje postkrizne razmere v Sloveniji prvič, po obdobju pred vstopom v EU in »čakalnico« za evro, primerne za širok družbeni dogovor. Na to tudi kaže pripravljenost sedanje koalicije, ki se kljub svoji kompleksnosti in zato omejeni operativnosti, loteva potrebnih sprememb, predlaganih v Pogledu 2019. Odstranitev sedanjih ovir in uvedba spodbud za delo upokojencev, kot tudi nekateri drugi ukrepi za povečevanje delovne aktivnosti, so prvi koraki v pravi smeri. Obstaja le bojazen, da bodo pozitivni učinki izničeni s preveliko »darežljivostjo« sedanje koalicije na drugi strani.
Družbeni dogovor bi moral dolgoročno zavezati ključne družbene skupine k izvrševanju omenjenih potrebnih sprememb, ne glede na mandat posameznih vlad. V prvi fazi bi bil najbolj smiseln dogovor med državo, delojemalci in delodajalci. Zaveze vsake strani bi morale biti preverljive in merljive, koristi pa vezane na rezultate glede delovne aktivnosti in rasti produktivnosti. Oceniti vpliv posameznih sprememb je velik izziv in tega bi morala opraviti akademska sfera kot visoko strokovna in nepristranska.
V naslednji fazi bi moral vključiti tudi raziskovalno-razvojno sfero, terciarno izobraževanje, zdravstvo, kulturo, nevladne organizacije in druge, vsako s svojimi nalogami, z vnaprej opredeljenim potrebnim prispevkom in koristmi, vezanimi na prispevek.
Črn scenarij
V zadnji krizi se je že zgodilo, da takšno poslabšanje kakovosti življenja povzroči izjemen porast nezadovoljstva in v demokratični ureditvi tudi veliko politično nestabilnost. Vse bolj populistične in skrajne politične stranke postajajo vodilne in sprejemajo predvsem kratkoročne, ljudem všečne ukrepe in spremembe. Ti dolgoročne probleme še dodatno zaostrujejo. Posledica tega je tudi odseljevanje najboljših kadrov v tujino, zmanjševanje vlaganj in zavzetosti ter s tem produktivnosti. Začarani krog je sklenjen, končni rezultat pa ni samo popolna izguba suverenosti, temveč tudi premoženja, kar smo delno občutili ob zadnji krizi.
Zato smo s pomočjo obsežnega in podrobnega modela za največji del javnih izdatkov staranja prebivalstva v obliki pokojnin poskušali najti rešitve, ki bi dolgoročno zagotavljale javnofinančno stabilnost Slovenije z usmeritvijo v rast in ne zmanjševanje (glej Mramor & Sambt, Reševanje problema staranja na vzdržen način, Pogled 2019, Združenje manager).
Več delovno aktivnih
Ugotovili smo, da so »rezerve« najprej v delovni aktivnosti. Brez državnih subvencij se s svojim delom preživljamo in plačujemo ustrezne davke kar sedem let manj kot, na primer, na Švedskem (glej sliko 2). Smo namreč premalo let polno delovno aktivni, preveč je dolgotrajnih bolniških, čakanja na delo ali pokoj, upokojimo se veliko prezgodaj in v pokoju skoraj ne delamo (glej sliko 3). Predolgo tudi »študiramo«, na primer dve leti dlje kot v Avstriji. Pa še zaposlovanje tujcev imamo urejeno zelo omejevalno.
Slika 2
Pokazali smo, da bi z določenimi dolgoročnimi, tako imenovanimi strukturnimi reformami, spremenili naše vedenje tako, da bi postopno izkoristili vse te rezerve. S tem bi zvišali raven BDP in delno zmanjšali vpliv staranja družbe na zniževanje deleža aktivnega prebivalstva in financiranje vse večjega obsega pokojninskih izdatkov.
Slika 3
Veliko povečanje rasti produktivnost ter spremenjena indeksacija plač in pokojnin
Vendar to ne bo dovolj. Ugotovili smo, da je za finančno vzdržnost potrebna tudi nedosegljivo visoka letna rast produktivnosti (na primer okoli šest odstotkov v obdobju od 2038 do 2053). Po ocenah učinkov različnih ukrepov smo ugotovili, da najboljše rezultate prinaša rešitev, ki smo jo v Sloveniji že imeli na začetku tisočletja – zaostajanja rasti plač za rastjo produktivnosti. Gre seveda za omejevalni ukrep. Z modelom smo sklenili, da ob popolnem izkoristku »rezerv« za povečanje delovne aktivnosti, zaostajanje rasti plač za eno odstotno točko do leta 2030 omogoča vzdržnost pokojninskega sistema (glej sliko 4). Potrebne povprečne okoli dvoodstotne rasti produktivnosti so namreč dosegljive, dosegali smo jih do zdaj (glej sliko 5).
Slika 4
Kot alternative smo pokazali spremembe sedanjega načina usklajevanja pokojnin s 60-odstotne rasti plač in 40-odstotne rasti cen. Tudi to je omejevalni ukrep. Brez vseh ukrepov za povečanje delovne aktivnosti bi prehod na razmerje 30-odstoten : 70-odstoten še vedno zahteval približno do šestodstotne rasti produktivnosti, kar ni dosegljivo. Šele prehod samo na usklajevanje z rastjo cen bi bil vzdržen, saj bi zahteval do štiriodstotne rasti produktivnosti (glej sliko 4). Takšne rasti so zelo verjetno dosegljive, zahtevale pa bi obsežne spremembe za zagon in ohranjanje potrebnega povečevanja produktivnosti.
Slika 5
Izdelali smo tudi osnovno sistematizacijo teh sprememb. Za spremembe je bistveno, da nikakor ne gredo v smeri časovno še več dela, ampak nasprotno, saj že zdaj delamo na teden veliko več ur, kot je povprečje EU. Delati pa moramo bistveno učinkoviteje, saj smo tu daleč pod povprečjem EU (glej sliko 1). Tako so med spremembami ključna vlaganja v znanje, avtomatizacijo, digitalizacijo in infrastrukturo, spremembe v družbeni nadgradnji, katerih cilj je hitro izboljševanje strokovnosti, neodvisnosti in učinkovitosti pravnega sistema, državne uprave, ekonomske politike in ostalega javnega sektorja, pospešeno odpravljanje administrativnih ovir, povečevanje strokovnosti vodenja gospodarskih organizacij in njihovega korporativnega upravljanja ter ureditev trga dela z večjo prilagodljivostjo gospodarskemu ciklu ob hkratni večji varnosti za zaposlene.
Slika 1
Širitev analize na zdravstvo, dolgotrajno oskrbo, ključne dejavnike produktivnosti
Slika 1
Boljši učinki sprememb na delovno aktivnost in produktivnost bodo omogočali manj omejevalnih ukrepov. Naši izračuni pa so vključevali samo pokojnine, ne pa tudi javnih izdatkov za zdravstvo in dolgotrajno oskrbo, ki tudi izredno hitro rastejo s staranjem prebivalstva. Tudi nismo poskušali ocenjevati vpliva navedenih potrebnih sprememb na povečevanje produktivnosti. Oboje je resen metodološki in analitski izziv, rezultate našega dela pa bomo prikazali v publikaciji Pogled 2020. Pričakujemo pa lahko, da bo z vključitvijo teh dveh kategorij izdatkov potrebna dodatna rast produktivnosti visoka in jo bo tudi z obsežnimi spremembami vse težje dosegati.
Nujen družbeni dogovor za povečanje delovne aktivnosti in produktivnosti
Odločanje in hitro spreminjanje nista naši vrlini. Obojemu se izognemo, če je le mogoče. V tem primeru izogibanje potrebnim odločitvam ni več mogoče, saj slovenski družbi in njenim posameznikom preti črn scenarij. Tudi nekatere druge države se spopadajo s podobnim položajem in mrzlično iščejo rešitve. Ko jih poskušajo uvesti, se, na primer na Finskem, soočajo s politično nestabilnostjo, hitro rastjo vpliva skrajnih političnih strank, z mnogostrankarskimi koalicijami, ki nimajo moči sprejemanja nevšečnih, a nujnih sprememb.
Menim pa, da so kljub temu sedanje postkrizne razmere v Sloveniji prvič, po obdobju pred vstopom v EU in »čakalnico« za evro, primerne za širok družbeni dogovor. Na to tudi kaže pripravljenost sedanje koalicije, ki se kljub svoji kompleksnosti in zato omejeni operativnosti, loteva potrebnih sprememb, predlaganih v Pogledu 2019. Odstranitev sedanjih ovir in uvedba spodbud za delo upokojencev, kot tudi nekateri drugi ukrepi za povečevanje delovne aktivnosti, so prvi koraki v pravi smeri. Obstaja le bojazen, da bodo pozitivni učinki izničeni s preveliko »darežljivostjo« sedanje koalicije na drugi strani.
Dušan Mramor meni, da bi družbeni dogovor moral dolgoročno zavezati ključne družbene skupine k izvrševanju potrebnih sprememb, ne glede na mandat posameznih vlad. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Družbeni dogovor bi moral dolgoročno zavezati ključne družbene skupine k izvrševanju omenjenih potrebnih sprememb, ne glede na mandat posameznih vlad. V prvi fazi bi bil najbolj smiseln dogovor med državo, delojemalci in delodajalci. Zaveze vsake strani bi morale biti preverljive in merljive, koristi pa vezane na rezultate glede delovne aktivnosti in rasti produktivnosti. Oceniti vpliv posameznih sprememb je velik izziv in tega bi morala opraviti akademska sfera kot visoko strokovna in nepristranska.
V naslednji fazi bi moral vključiti tudi raziskovalno-razvojno sfero, terciarno izobraževanje, zdravstvo, kulturo, nevladne organizacije in druge, vsako s svojimi nalogami, z vnaprej opredeljenim potrebnim prispevkom in koristmi, vezanimi na prispevek.
