Ljubljana – Evropsko gospodarstvo po evropskih volitvah ni v slabi formi, še posebej to velja za podjetja. Domače povpraševanje ostaja zelo močno in stabilizira zunanje vplive. Rast se upočasnjuje, a ne toliko iz domačih, pač pa bolj iz zunanjih, mednarodnih razlogov. V razvijajočih se državah pa se zmanjšuje povpraševanje za naše izvoznike, svojo ceno imajo tudi brexit in trgovinske vojne, meni Philip Gisdakis, vodja raziskav v skupini UniCredit.
Kako vidite politična tveganja, ki jih prinaša nova zasedba evropskega parlamenta?
Gledati moramo dve stvari. Eno je sestava evropskega parlamenta, še posebej ravnotežje med proevropskimi silami (levo in desno sredino, zelenimi in liberalci) in evroskeptiki na skrajni desnici in na drugi strani. Zdi se, da imajo proevropske sile še vedno udobno večino, a zanjo potrebujejo še kaj več kot socialne demokrate in EPP. Za delujočo večino bi potrebovali zraven tudi liberalce. Veliko je razprav o tem, kako operativen bi lahko bil novi parlament, da bi lahko podprle nujne reforme in pobude. Pozorni moramo biti tudi, kaj se bo dogajalo v posameznih državah, kot je Italija, kjer je izid volitev tudi kazalnik, kaj se bo dogajalo v notranji politiki. A posledice na širši evropski ravni verjetno ne bodo tako velike.
Kaj bi morala nova evropska komisija delati bolje kot odhajajoča Junckerjeva, kaj bi morale biti njene glavne naloge?
Gledano z naše perspektive in z vidika kapitalskih trgov bi morala poskrbeti za dokončanje bančne unije in integracijo evropskega bančnega sistema. Pomembni pa bosta tudi nadaljnja integracija in koordinacija ekonomskih politik v Evropi. Seveda bosta pomembni tudi socialna politika in varnost v Evropi, saj imata tudi dolgoročne ekonomske posledice. Na teh področjih v zadnjih letih ni bilo veliko napredka. Tudi zato, ker so bile pomembne države, kot sta Francija in Nemčija, bolj osredotočene na domače zadeve. Zato upam, da se bo evropska integracija začela poglabljati, saj je to zelo pomembno za evropsko prihodnost.
Katera so glavna makroekonomska tveganja, ki pretijo Evropi v letih 2019 in 2020?
Ključna tveganja na kratek rok zdaj prihajajo predvsem od zunaj: to so trgovinska vojna, potencialne carine na avtomobile. Ob tem pa moramo upoštevati še nekatere ekonomske zadeve. Prihajam iz Nemčije, kjer so v ospredju mnoge stvari, ključne za avtomobilsko industrijo. Pomembne bodo infrastrukturne zadeve, kako preoblikovati evropsko avtomobilsko industrijo v elektro mobilnost in vozila brez izpušnih plinov. To bo zelo, zelo odločilnega pomena za Nemčijo pa tudi za evropsko gospodarstvo, ki je zelo odvisno od avtomobilske industrije.
Zato potrebujemo tudi podporo z evropske ravni, recimo infrastrukturne naložbe bodo ključne. Evropska komisija pa tudi parlament lahko pri tem pomagata. Pomembne bodo naložbe v električno infrastrukturo pa v električne polnilnice, transport, železnice. Ob tem pa smo tudi zelo kritični do zdajšnje [evropske] politike, ki daje preveč poudarka fiskalni konsolidaciji, premalo pa naložbam, tudi v infrastrukturo in transport – še posebej v regiji srednje in zahodne Evrope, ki je zelo odvisna od trgovine. Tu proizvajamo blago in storitve za globalne trge s stvarmi, ki so uvožene. Torej veliko uvažamo in izvažamo, za to pa potrebujemo dve stvari: infrastrukturo za transport in izobraževanje o infrastrukturi. Na teh področjih premalo investiramo. Zakaj potrebujemo kitajsko pobudo za svilno pot, da bi gradili pristanišča in železnice? To bi morali v Evropi graditi sami, ne pa da Kitajska kot država v razvoju investira v našo infrastrukturo.
Ko pravite, da tveganja za Evropo prihajajo od zunaj, izpostavljate tudi vse večjo in skrb vzbujajočo zadolženost ameriškega korporativnega sektorja. Je to lahko sprožilec za Lehman Brothers 2.0?
Ne mislim ravno, da je to lahko novi Lehman Brothers, torej da bi se sprožila podobna kriza, kot je bila v letih 2008/2009. Vzrok je preprost: v letih 2008 in 2009 je bil sicer trend pri podjetjih zelo podoben, a za povrhu so bila zaradi hipotek zelo prezadolžena tudi gospodinjstva in zelo ranljiv in preveč zadolžen je bil tudi finančni sektor. Zdaj je položaj v ZDA tak, da so gospodinjstva v zelo dobrem položaju, ob tem pa je tudi njihov finančni sistem, podobno kot tudi v Evropi, v dobri kondiciji. Finančni sistem torej zdaj ni kot škatlica vžigalic, ki bo zažgala vse skupaj. A ne glede na to moramo položaj skrbno spremljati: gospodarski zastoj v ZDA bi lahko povzročil dolžniške težave ameriških podjetij, poslabšal njihove kreditne ocene in povzročil prodaje njihovega premoženja. Vse to bi se preneslo in imelo posledice tudi za evropske borze.
Ali ameriške sankcije proti kitajskemu podjetju Huawei lahko naznanjajo kakšne podobne ukrepe ZDA tudi proti evropskim podjetjem?
Vsaj za zdaj ni nobene razprave o podobnih ukrepih za evropska podjetja. A ameriški ukrep ima tudi širše posledice. Pove nam, da je Amerika pripravljena uporabiti svojo infrastrukturo v trgovinskih konfliktih in pogajanjih. To je pomembno sporočilo, ki smo ga dobili. Druga pomembna stvar pa je, da so še vedno nerešena vprašanja trgovine med ZDA in Unijo, kar zadeva avtomobile. Odločitev o ameriški uvedbi carin je sicer prestavljena za šest mesecev. Tu sta zdaj dva scenarija. Prvi je, da ameriška administracija začne reševati vprašanje intelektualne lastnine med zahodnim svetom in Kitajsko; to je smiselno, saj to stalno poudarjajo tudi evropska podjetja. S tem bi bili Američani in Evropejci, vsaj kar zadeva idejo – ne pa tudi ukrepe –, na isti strani.
Pozitiven scenarij bi bil, če bi ameriška administracija poskušala oblikovati globalno, širšo koalicijo in vplivati na Kitajce, da spremenijo svoje obnašanje. Ključno pa bi bilo, da Američani hkrati ne bi prizadeli svojih partnerjev, ki jih tudi potrebujejo v tej koaliciji. Druga pozitivna stvar pa bi bila, če bi razprava o carinah med ZDA in Evropo omogočila tudi širše trgovinske pogovore. Kot izvozno usmerjena bi Unija morala vedno imeti namero, da poglobi trgovinske vezi z ZDA in odpravi carinske ovire. Zelo negativno pa bi bilo, če bi Trumpova administracija čez šest mesecev uvedla te carine na nemške avtomobile.
Seveda, tudi za Trumpa bi bilo smiselno, da si v položaju, če že gre v vojno s Kitajsko, pridobi čim več prijateljev. Vaš pogled?
Če bi se razmerje med Ameriko in Kitajsko poslabšalo, bi se kitajska podjetja in potrošniki ozirali po drugih virih. To bi lahko bilo pozitivno. A širše posledice tega konflikta bi bile seveda negativne. Rast na Kitajskem in v drugih razvijajočih se državah bi se upočasnila – a to so tudi kupci in stranke evropskih podjetij. Zato je čim bolj nemotena globalna trgovina v našem interesu, v interesu evropskih podjetij. Na nekaterih področjih, kot je zaščita intelektualne lastnine ali prenos znanja, so evropski in ameriški interesi povsem podobni. Zato moramo zagotoviti, da se to ne zgodi, saj bi bile posledice trgovinske vojne za nas dokaj velike.
Kakšna pa so vaša predvidevanja glede gibanja obrestnih mer v ZDA in evrskem območju?
Naš osrednji scenarij je, da se bo rast v ZDA upočasnila in se prevesila v recesijo, v Evropi pa bo prav tako počasnejša, a se ne bo znižala toliko kot v Ameriki. Verjetno bo impulz glede obrestnih mer prišel od Federal Reserve, pričakujemo, da bodo v prihodnjem letu vsaj dvakrat znižali obresti, to bo verjetno vplivalo tudi na druge centralne banke. ECB bo zagotovo proučila posledice znižanja obresti in bi lahko bila nato prisiljena reagirati, ali z nižanjem svojih obresti ali pa z likvidnostnimi injekcijami. Če povzamem: zelo verjetno je znižanje kratkoročnih obrestnih mer v ZDA, kar bo privedlo tudi do nižjih obrestnih mer v Evropi. Iz tega izhaja, da se tudi dolgoročne obrestne mere ne bodo zvišale, ostale bodo take, kot so, ali pa se bodo znižale.
In še to: kako vidite razmere in izzive v Sloveniji?
Dogajanja v Sloveniji ne spremljam podrobno, a kot slišim od tukajšnjih kolegov, so gospodarske razmere in rast pri vas zelo dobre. Na bančni strani je sicer slišati pritožbe, da povpraševanje po posojilih ni zelo močno, kar je zanimivo, saj je ob visoki gospodarski rasti običajno tudi več povpraševanja po posojilih.
A verjetno je to še posledica prejšnje krize, ker so vaša podjetja previdnejša pri svojem naložbenem obnašanju in skušajo financirati naložbe s svojim denarnim tokom in ne z dolgom. To sicer lahko nekoliko zniža stopnje rasti, a na splošno je položaj dober: rast je visoka, podjetja pa imajo visok denarni tok in lahko financirajo svojo rast z notranjimi viri, kar je zagotovo finančno zdravo.
