Gradbincev več, a manj sposobnih za velike posle

Čeprav se gradbeništvo še vedno krči in se plaz stečajev v panogi še ni končal, se število gradbenih podjetij povečuje. Lani je bilo v gradbeništvu ustanovljenih 2380 novih poslovnih subjektov. Še vedno se zmanjšuje število zaposlenih v panogi, po drugi strani pa je povpraševanja po delavcih v gradbeništvu dvakrat več kot ped dvema letoma.

»Inženiring podjetja rastejo kot gobe po dežju, ustanavljajo pa jih isti ljudje, ki so včasih bili v velikih gradbincih,« pojasnjuje direktor in lastnik podjetja Mapri proasfalt Primož Petrič. Podjetnik, ki se ukvarja predvsem z asfaltiranjem, opisuje izkušnje z velikimi gradbinci: »Vsak me je že 'nategnil' ali pa je to poskušal. Zdaj me kličejo isti ljudje in obljubljajo, da je zdaj drugače.« Nekateri nekdanji vodilni v propadlih gradbincih so si delo poiskali tudi pri njihovi nekdanji konkurenci. Avstrijski Strabag je, denimo, zaposlil Lidijo Žagar, nekdanjo direktorico propadlega celjskega Gradisa.

Lani je bilo v gradbeništvu ustanovljenih 2380 novih poslovnih subjektov, od tega 1368 gospodarskih družb – to je petina vseh gradbenih podjetij – in 1012 samostojnih podjetnikov. Veliko število novoustanovljenih poslovnih subjektov kaže predvsem na to, kako zelo preprosto je ustanoviti gradbeno podjetje, pravi Jože Renar, direktor zbornice gradbeništva na Gospodarski zbornici Slovenije: »To je posledica izjemne dereguliranosti panoge v Sloveniji. Seveda so tu še mnogi, ki so izgubili službe in se podajajo na pot podjetništva, so pa verjetno prisotni tudi različni špekulativni nameni.«

Gradbinci ali posredniki delovne sile

Nova podjetja se podajajo v panogo, ki še vedno pada; od krize se je obseg gradbeništva skrčil za okoli 60 odstotkov, število zaposlenih v panogi se je z 91.591 septembra 2009 zmanjšalo na 58.087 novembra lani. Po drugi strani pa se je število prostih delovnih mest v gradbeništvu v zadnjih letih podvojilo. Leta 2010 je bilo v gradbeništvu razpisanih od 650 do 850 prostih delovnih mest, v prvih treh četrtletjih lani pa od 1350 do 1450. »Niti mi tega pojava povsem ne razumemo, saj se je število zaposlenih v zadnjih štirih letih zmanjšalo le za tretjino, obseg gradbeništva pa za kar tri petine. Menimo, da se nekatera slovenska gradbena podjetja transformirajo v posrednike delovne sile na trge Evropske unije,« meni Renar. Največ povpraševanja je po slikopleskarjih, zidarjih in strojnikih.

Naš sogovornik meni, da je gradbeništvo blizu dna, a je ponovno rast zelo težko napovedati: »Tudi če bi popolnoma stabilizirali politični položaj v državi, izboljšali bonitetno oceno države in sanirali banke, so prihodnje investicije v Sloveniji močno odvisne tudi od konkurenčnosti našega poslovnega okolja, ki pa je izjemno upadla v zadnjih letih in ne kaže nobenih znamenj okrevanja.«

Največji je novomeški CGP

Kdo so torej gradbinci, ki bodo nosilci slovenskega gradbeništva? Novoustanovljena podjetja seveda niso primerljiva s propadlimi podjetji, predvsem ne po kapacitetah in opremljenosti, poudarja sekretar sekcije gradbincev pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije Janko Rozman. Ker so podjetja vedno manjša, so s tem vedno manj usposobljena za večje projekte, dodaja Renar. Bodo slovenski gradbinci v prihodnje še sposobni graditi velike infrastrukturne projekte in bodo lahko bili uspešna izvozna podjetja? »To bo vedno težje, predvsem če bomo še nekaj časa imeli takšen zastoj v investicijah, kot ga imamo. V izvoz lahko gredo podjetja, ki so se na domačem trgu ustrezno okrepila z referencami in s kapitalom ter imajo pri tem še podporo domačih bank. Za to pa so potrebne dolgoročno urejene in stabilne razmere. V samostojni Sloveniji pa smo panogo kljub opozorilom stroke močno deregulirali, poleg tega imamo zadnjih sedem let še izjemno nestabilne razmere na trgu,« odgovarja Renar. Ta pri tem poudarja, da Slovenija potrebuje tako inženiring kot gradbeno operativo.

Po propadu največjih gradbincev – SCT, Primorja, Vegrada, GPG, CPM, Kraškega zidarja in tako naprej – je največje gradbeno podjetje v državi postal novomeški CGP. Podjetje, ki je v lasti Darija Južne, zaposluje 580 ljudi in je lansko leto končalo s približno 100 milijoni realizacije in podobnim dobičkom kot predlani, torej 1,7 milijona evrov. Letos bo CGP po načrtih uprave ustvaril okoli 90 milijonov evrov, od tega desetino v državah nekdanje Jugoslavije.

Največji projekt CGP je gradnja proizvodnje za Krko v Krškem, lani pa so med drugim zgradili jezovno zgradbo Hidroelektrarne Krško, Centralno čistilno napravo Novo mesto, proizvodni kompleks Belimed v Grosuplju, prodajajo pa tudi stanovanja v Draveljskih vrtovih.

Med uspešnejšimi gradbinci sta tudi Pomgrad in Begrad, ki gradita fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo ter fakulteto za računalništvo in informatiko v Ljubljani. Projekt je vreden 116 milijonov evrov in je največji v državi, ki je sofinanciran z evropskimi sredstvi. Begrad, ki gradi tudi mariborsko medicinsko fakulteto, je lani ustvaril okoli 68 milijonov evrov prihodkov, podoben promet ali celo manjšo rast pa v podjetju napovedujejo za letos.

Manjši nimajo referenc

Na vprašanje, ali lahko propad večjih izkoristijo manjša podjetja, Janko Rozman odgovarja, da ne: »Večino velikih poslov, ki so jih do zdaj izvajala žal propadla večja slovenska gradbena podjetja, bodo pridobila večja podjetja iz tujine. Manjši podjetniki nemogočih pogojev, denimo garancij in bonitet, ki se vedno bolj pogosto pojavljajo predvsem v javnih razpisih, ne morejo izpolnjevati. Prav tako je že opaziti, da določeni lobiji delujejo v korist nekaterih večjih podjetij iz tujine.« Manjši izvajalci so bili v preteklosti podizvajalci večjih podjetij in si zato po besedah našega sogovornika kljub izkušnjam in sposobnostim niso pridobili primernih uradno veljavnih referenc; ki jih takrat niti niso potrebovali. Danes pa je to za njih velika ovira.

»Zaradi propada večjih gradbincev imam nekaj več dela na večjih projektih, ki so mi bili prej nedosegljivi,« pa pravi Petrič, ki v družbi Mapri zaposluje 50 ljudi. Dodaja, da ima zdaj predvsem več dela pri zasebnih naročnikih, tudi pri drugih gradbincih: »Gradbenih podjetij je ogromno, z asfaltom, ki je moja ključna dejavnost, pa se jih ne ukvarja veliko. Velik del naročnikov so zato tudi druga gradbena podjetja, prej pa so si ta med seboj odstopala posle.« Petrič je tudi zaposlil nekaj inženirjev in asfalterjev iz Primorja in SCT.

Petrič: Izvajalcev je dovolj

Sicer pa so težave malih gradbincev podobne, kot jih imajo veliki gradbeniki, le da imajo mala podjetja precej več težav in da jih rešujejo precej težje, pravi Rozman. Ker so mali gradbinci praviloma podizvajalci, se spopadajo tudi s plačilno nedisciplino.

Petrič pa je kritičen tudi do javnih naročnikov: »Naročniki so navajeni, da so dela oddajali velikim družbam, temu primerno prilagodili pogoje, pri tem pa niso vedeli, da smo večino dela opravili manjši podjetniki oziroma njihovi kooperanti. To je velika težava, saj naročniki zahtevnih administrativnih postopkov ne prilagodijo trenutnim razmeram na trgu. Naročniki pričakujejo sodelovanje z večjimi družbami, ki jih je vse manj. Mi pa pričakujemo razumevanje in primerno prilagojeno politiko investicij, naklonjeno domačim podjetjem predvsem srednje velikosti, ki stabilno poslujemo in zaposlujemo domačo delavno silo.« Pri tem poudarja, da kljub propadu večine velikih gradbincev ni pomanjkanja izvajalcev, saj so tudi v preteklosti manjši izvajalci izvedli večino del.

»V celotni paleti manjših gradbenih izvajalcev v Sloveniji je združeno ogromno strokovnega znanja, izkušenj in pripravljenosti za nove poslovne izzive na področju gradbeništva. Potrebujejo pa ta podjetja spodbudo, pomoč ter predvsem vzpostavitev dobrega poslovnega vzdušja in poštenih pogojev za gospodarjenje. Če se v to smer kmalu ne bo obrnilo na bolje, bo to znanje šlo v pozabo in slovenski izvajalci bodo lahko samo še hlapci velikim gradbenim sistemom iz tujine,« pravi Rozman in se sprašuje: »Ali je to interes slovenske države, politike, javnosti, gradbene stroke?«