Jaz, prekarka: Agnes, raziskovalka

Sem raziskovalka in asistentka na eni od fakultet. Moje delo sega na področje raziskovanja in pedagoškega dela. Imam status samozaposlenega v kulturi, sem pa tudi delno zaposlena na fakulteti − trenutno sicer še ne vem, za koliko ur na leto. Lani sem bila od januarja do marca zaposlena za 50 ur na leto (plača je bila v tem primeru okoli 38 evrov na mesec), od marca do decembra pa za 222 ur na leto (okoli 220 evrov na mesec).

Nekdo, ki želi nadaljevati svojo karierno pot v akademskem svetu oziroma na področju univerzitetnega izobraževanja, pravzaprav nima izbire. Če želiš poučevati ali raziskovati v okviru univerze, moraš napredovati po hierarhični lestvici tako, da pridobiš določeno habilitacijo. Birokratski proces pridobitve neke habilitacije je brezplačen, če si zaposlen na univerzi (sicer stroški znašajo od tisoč evrov naprej), poleg tega se kot zaposlen v tovrstni instituciji lahko tudi prijavljaš na razpise in štipendije ter tako iščeš izhod iz situacije (kot brezposelni se ne moreš prijaviti).

Trenutno je moj položaj precej nespodbuden in posledično ne zagotavlja pogojev za strokovni razvoj in napredek. Žal k temu pripomore tudi klima med sodelavci, za katero so značilni medsebojno nezaupanje, zavist in splošno nezadovoljstvo.

Delo predstavlja večinski del mojega vsakdana in tako rekoč nemogoče je to nespodbudno okolje oddvojiti od preostalega življenja. Zato lahko rečem le, da delo ne vpliva dobro na moje življenje in včasih je rezultat tega splošno nezadovoljstvo in pomanjkanje optimizma.

Prekarno delo je neke vrste sužnjelastništvo, le da ne zagotovi niti strehe nad glavo niti hrane − vsaj glede na mojo plačo. Menim pa, da je to neka prehodna oblika dela, ki pa jo moramo čim prej ukiniti oziroma močno spremeniti, saj v nasprotnem primeru nadaljevanje tovrstnega dela vodi v večanje razlik med bogatimi in revnimi ter v izgubo srednjega sloja. Na ta način pa se lahko postopoma znajdemo v situaciji, ko bo vladala peščica bogatih ljudi (s pravicami) nad množico revnih in neizobraženih, ki ne bodo imeli nobenih pravic več.

Okrog mene je veliko podobnih zgodb. O našem položaju se tudi velikokrat pogovarjamo. Žal najpogosteje ugotovimo le, da ga sami ne moremo spremeniti in se lahko zgolj soočimo z njegovo brezizhodnostjo.

Nimam nobenih pričakovanj ne od države ne od sindikata. Gre za politične tvorbe brez koristi. Zdi se, da jih je omejil in izvotlil birokratski sistem, da koristoljubja posameznikov ne omenjam.

Prihodnost delovnih ljudi sicer vidim v izobraževanju oziroma ozaveščanju in združevanju. Danes se odpirajo različne nove možnosti dela, ki težijo k novim tehnologijam, ki so dostopnejša socialno šibkejšim ter se odmikajo od velikih podjetij, bančnih in državnih struktur. Tudi mi bomo prej ali oslej stopili na pot teh novih oblik razvoja in dela, edino proces sprejemanja novega bo lahko dolgotrajen, saj bo treba spremeniti marsikateri pogled na svet.

Ime je na željo sogovornice spremenjeno.

*****

Vabljeni k razpravi

Ste prekarni delavec? Vas skrbi, da boste to postali? Pod kakšnimi pogoji delajo vaši bližnji? Zaupajte nam svoja stališča, izkušnje in potencialne rešitve. Pošljite nam jih na elektronski naslov prekariat@delo.si in sodelujte v razpravi na naši spletni strani.