Kabinet čudes: Prijazni glas iz telefonske slušalke

Z izumom telefona se je začel hiter razvoj telefonije. Telefonski aparati so bili sprva neposredno povezani med seboj, vendar je postalo takšno telefoniranje pri vedno večjem številu naročnikov nepraktično in predrago. Za vzpostavljanje zveze med posameznimi telefonskimi naročniki so zato začeli graditi telefonske centrale, v katerih so zvezo ročno vzpostavljali telefonisti. Na javne ročne telefonske centrale so bili priklopljeni telefonski naročniki ali manjše hišne telefonske centrale, ki so jih uporabljali, na primer v hotelih ali tovarnah.

Prva ročna telefonska centrala na Slovenskem je bila postavljena 16. oktobra 1897 v novi poštni palači v Ljubljani. Nanjo je bilo priključenih 89 naročnikov in ena javna telefonska govorilnica. V časniku Slovenec so na ta dan zapisali, da se bo v Ljubljani začelo zvončkljanje in klicanje na vse strani. Dva meseca pozneje so za promet odprli še centralo v Mariboru, na katero je bilo priključenih 19 naročnikov in ena javna telefonska govorilnica. Obe centrali sta bili vključeni v medkrajevno telefonsko zvezo Dunaj−Gradec−Maribor−Ljubljana−Trst v skupni dolžini 505 kilometrov.

Zaradi ekonomskih, socialnih in družbenih razlogov so se na telegrafskih uradih konec 19. stoletja začele zaposlovati predvsem ženske telegrafistke in telefonistke. Zaradi višjega glasu je bil ženski govor za takratno stopnjo razvoja telefonije bolj razumljiv. Ženske so bile pri tem delu tudi spretnejše in natančnejše, poleg tega pa so telefonski naročniki iz centrale raje zaslišali prijazen ženski glas. Poklic telegrafistke in telefonistke je tako postal tipičen in skoraj izključno ženski poklic.

                                                         Foto Veronika Štampfl

Delo na ročnih telefonskih centralah je bilo zahtevno in odgovorno. Na dan so vzpostavile tudi do 300 zvez. Ves čas so spremljale pogovore in skrbele, da so bile linije čim bolj izkoriščene. Telefonistke na mednarodnih linijah so znale več jezikov in so zaradi časovnih razlik delale podnevi in ponoči.

Po prvi svetovni vojni je slovenska poštna uprava poskrbela za razmah telefonskega prometa. Ženske so se vse bolj uveljavljale in si za svoje delo postopoma izborile več pravic in boljšo plačo. Kandidatke so morale pred vstopom v službo opraviti posebne tečaje, ves čas so se izpopolnjevale in se udeleževale tudi tekmovanj. Po drugi svetovni vojni so za delo na telefonskih centralah začeli usposabljati slepe in slabovidne, sprva na tečajih za telefoniste, leta 1962 pa je bila zanje v Škofji Loki ustanovljena posebna Šola za telefoniste.

Modernizacija telegrafskih storitev, postopna popolna avtomatizacija telefonskega prometa in prevlada novih tehnologij so privedli do zatona poklica telefonista in telegrafista. Kljub temu so bile ročne telefonske centrale pri nas v uporabi še v drugi polovici 20. stoletja. Do konca leta 1985 je bilo v Sloveniji v omrežje vključenih še osem ročnih telefonskih central. Zadnja ročna telefonska centrala pri nas je nehala delovati septembra 1987 na pošti v Jakobskem Dolu v Slovenskih Goricah, od koder je bila prepeljana v Muzej pošte in telekomunikacij.

Ajda Kozjek je kustodinja v Muzeju pošte in telekomunikacij, ki je enota Tehniškega muzeja Slovenije.

***

Kot odgovorna medijska hiša, ki svoje družbene vloge ne vidi zgolj v informiranju javnosti, ampak veliko pozornosti namenja tudi izobraževanju, smo v sodelovanju z ducatom kulturno-izobraževalnih institucij za vas pripravili rubriko Kabinet čudes.

Dvakrat na teden (ob torkih in petkih) vas bomo skozi poučne zgodbe popeljali v čudežni svet znanja.

V projektu so nam svoje znanje posodili Hiša eksperimentov, Slovenski etnografski muzej, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Muzej novejše zgodovine, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, Živalski vrt Ljubljana, Park vojaške zgodovine, Mestni muzej Ljubljana, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Tehniški muzej Slovenije, Moderna galerija in kobariški Muzej prve svetovne vojne.

Želimo vam obilo bralnih užitkov pri odkrivanju novega.