Kanin po neuspeli dražbi: razlike v vrednotenju so prevelike

Da bodo upniki Alpskega turističnega centra (ATC) Kanin potegnili kratko, je bilo jasno že na začetku stečaja družbe pred dobrim letom dni, še posebno pa potem, ko je bila izklicna cena na prvi dražbi za premoženje upravljavca nekdanjega smučišča približno 6,5 milijona evrov nižja od priznanih terjatev. Pa še tega ni bil pripravljen plačati edini dražitelj, zato je stečajna upraviteljica pri ceni 1,14 milijona prekinila dražbo.

V petek ni bilo znano, koliko je bila pripravljena odšteti družba Ilev Inženiring, ki je v ruskih rokah, za zemljišča na Kaninu, v Bovcu, Čezsoči, sedežnice na smučišču, teptalnike in opremo restavracije na gori (krožnokabinska žičnica, restavracija in parkirišče so v lasti banke Hypo). Očitno pa so razlike v vrednotenju za zdaj še prevelike, zato je stečajna upraviteljica, odvetnica Nataša Gibičar, dražbo, ki je potekala po načelu zniževanja cene, najprej prekinila pri 1,2 milijona evrov, nato pa kmalu odstopila od nje. Za nadaljnje nižanje cene bo namreč potrebovala sklep sodišča, saj je cena padla pod likvidacijsko ceno družbe v stečaju.

Zastopnica ruske trojice – to sestavljajo finančnik Evgenij Karitonov, gradbeni inženir Ilja Čibirkov in inženir Aleksander Filipov, gonilna sila potencialnih vlagateljev in menda dober poznavalec kaninskega pogorja – odvetnica Carmen Dobnik, je bila razočarana, ker nakup ni uspel: »Takšna cena za naprave, ki so popolnoma uničene, je nerazumna. Smo pa resni kupci, ki to nujno zlo potrebujemo. Naprave moramo kupiti, jih popolnoma obnoviti oziroma odstraniti, kar pomeni dodaten strošek,« je dejala Dobnikova.

Napovedala je, da bodo najeli sodnega cenilca za novo cenitev, saj je bila sedanja opravljena oktobra lani, tik pred zimo s sedemmetrsko snežno odejo, ki je uničila štirisedežnico Prevala in nekatere stebre krožnokabinske žičnice.

Razočarana je bila tudi Gibičarjeva, ki je priznala, da so naprave v slabem stanju, obenem pa poudarila, da cena mora biti kljub vsemu realna, češ da ATC nima v lasti zgolj žičnic, temveč tudi stavbne pravice. Sodišče bo čim prej zaprosila za nov sklep o prodaji in nato obvestila potencialne kupce, priznala pa je, da bo izklicna cena na novi dražbi nižja od 1,98 milijona evrov, kolikor je pričakovala v petek. S stečajno upraviteljico smo se pogovarjali po neuspešni petkovi dražbi.

Zakaj niste sprejeli nižje cene? Zakaj potrebujete nov sklep sodišča?

Ker je vsaka prodaja pod nadzorom sodišča. Stečajni upravitelj ni samostojen pri izvajanju postopkov. Odločila sem se za javno dražbo z zniževanjem cene zaradi poškodovanih naprav, vendar za nerazumno zniževanje ni razloga, sploh ker je bilo med pogajanji interesentov več. Prepričana sem, da se bo na naslednji dražbi z nižjo izklicno ceno našel še kdo, in prav je, da se mu da priložnost za nakup tega premoženja.

Delate med kladivom in nakovalom. Pravite, da ni razloga za nižanje cene, na drugi strani pravijo, da je vrednost premoženja bližja ničli kakor milijonu evrov. Na kateri točki menite, da se boste srečali?

Zato, da se ugotovi vrednost premoženja, se v stečaju izdelajo cenitve. Ocenjena vrednost je bila pač takšna, kot je bila določena izklicna cena. V stečaju je bilo priznanih 8,5 milijona evrov terjatev, prijavljenih pa še več. Prerekala sem jih za 2,5 milijona, zavarovanih terjatev pa je 5,2 milijona. Torej tudi če bi nam uspelo prodati po pošteni tržni vrednosti, upniki ne bi bili poplačani. Razumljivo je njihovo prizadevanje, da se iztrži čim višja kupnina, kakor je razumljiv tudi interes kupcev, da plačajo čim manj. Ampak stečajni upravitelj ne določi cene sam, temveč to stori pooblaščen cenilec, ki ve, kaj dela. Prepričana sem, da je bilo premoženje ATC ocenjeno pravilno, da cena ni prenizka niti previsoka. Je pa res, da v njej niso bile upoštevane poškodbe naprav, ki jih je povzročila res huda zima. Zato pa je bila dražiteljem dana možnost, da te poškodbe ovrednotijo in tako znižajo kupnino. Seveda pa te poškodbe niso tolikšne, da bi se kupnina tako nenormalno znižala.

Bo izklicna cena na naslednji dražbi na tej ravni, kjer se je zdaj ustavila?

Ceno bom določila po pogovoru z ločitvenimi upniki in ponovnem razgovoru z vsemi, ki so doslej pokazali interes za nakup tega premoženja. Upniki bi dobili malo že, če bi to prodali po tržni vrednosti.

Kako se sicer razlikuje stečajni postopek nekega smučišča od bolj običajnih?

Takšno premoženje je zelo težko prodajati na običajnih dražbah. Poleg tega je interesentov za tak nakup zelo malo. Pričakovanja, da bi takšno premoženje kupovali po simboličnih cenah, kot smo lahko slišali po dražbi, pa so neupravičena.

Zdaj premoženje prodajate v celoti. Bi ga lahko tudi po delih?

Pri naslednji dražbi bom še vztrajala pri prodaji celote. Obstaja namreč realna možnost, da se bo kupec našel in bo kaninsko smučišče spet zaživelo. Če pa takšna prodaja ne bo uspešna, bom pač lastnino prodajala po delih. Ne nazadnje bodo sredstva, ki jih ne bo mogoče prodati, ponujena upnikom, da jih prevzamejo za poplačilo svojih terjatev.