Katarina Venturini: »Ples je strast«

Katarina Venturini, ena najbolj prepoznavnih slovenskih plesalk, ve, da je ples več kot le popoln obrat ali tehnično brezhiben korak. »Ples je čustvo, energija, strast,« pravi.

V novo epizodo serije Supermoč je prišla ženska, ki je s plesom spisala slovensko športno in umetniško zgodovino. Katarina Venturini je štirikratna svetovna prvakinja, 23-kratna državna prvakinja, plesalka, učiteljica in sodnica. Z Andrejem Škufco sta vrsto let utelešala popolno kemijo na parketu; danes pa kot vodja plesne šole navdihuje nove generacije in dokazuje, da je ples veliko več kot le koraki in glasba.

V podkastu sem se pogovarjala o tem, kaj se skriva za bliščem, kako se spoprijema z izzivi časa, zakaj pravila včasih omejujejo – in ali lahko ples res naredi človeka srečnejšega.

In čeprav je vrsto let stala na tekmovalnem parketu, v soju luči in pod budnimi pogledi sodnikov, se ji je najbolj vtisnil v spomin trenutek, ko je na tekmovanju na Kitajskem jokala.

Osebne težave so jo spremljale na oder, a njena izvedba je bila ena najboljših. »Solze ne izničijo lepote – včasih jo še poglobijo,« dodaja.

Ples, kot ga vidi Katarina Venturini, ni zgolj umetnost gibanja, temveč način, kako človek prepozna, sprejme in preobrazi svoja čustva.

V zgodovini je bil pogosto zavetje pred stiskami – med drugo svetovno vojno so ljudje plesali v zakloniščih, da bi vsaj za trenutek pregnali strah in našli občutek normalnosti.

Danes, v svetu globalnih kriz in osebnih izzivov, ples ostaja tisti tihi, a mogočni jezik, ki povezuje ljudi in jim vrača notranji mir.

A Venturinijeva  opozarja, da ima ples tudi svoje ovire. V plesne šole pride veliko žensk, medtem ko so moški pogosto zadržani – zaradi sramu, strahu pred napakami ali prepričanja, da ples ni zanje.

»Ko pa moški dobijo strukturo in jasna navodila, se sprostijo. Pogosto potem priznajo, da je bila to ena boljših odločitev v njihovem življenju,« pravi. V paru ples ni le vaja v usklajenosti korakov, ampak tudi v zaupanju in vodenju – dveh lastnostih, ki se preneseta daleč prek plesišča.

Katarina Venturini v plesu vidi orodje za osebno rast. Plesalci, ki redno vadijo, postanejo bolj samozavestni, odprti in telesno zavedni. Gibanje spodbuja koordinacijo, ritem in povezavo s samim seboj. »Če znaš hoditi, znaš tudi plesati,« rada pove tistim, ki jo zaskrbljeno vprašajo, ali so »za ples«.

Ples pa je tudi družabno lepilo. Povezuje ljudi, ustvarja skupnosti in odpira vrata novim prijateljstvom. V tem smislu so plesne šole veliko več kot učilnice – so kraji, kjer se ljudje vračajo k sebi, a obenem stopajo proti drugim. Po mnenju Venturinijeve bi bil ples lahko še bolj razširjen v javnem življenju – od uličnih plesov poleti, ki bi oživili mestne trge, do plesnih večerov, ki bi povezovali različne generacije.