Kdo bo imel ključe do inteligence

Kdo bo imel koristi od umetne inteligence? Večina razprav se danes vrti okoli vprašanja, ali bo UI povečala produktivnost, spremenila delovna mesta ali nadomestila del človeškega dela. Vse pomembnejše pa postaja drugo vprašanje: kdo bo nadzoroval infrastrukturo, prek katere se bo znanje pretvarjalo v prihodke, dobiček in ekonomsko moč.

Izvršni direktor Microsofta Satya Nadella je v nedavnem razmisleku zapisal, da prihodnost podjetij v obdobju umetne inteligence ne bo odvisna predvsem od tega, kateri model uporabljajo, temveč od njihove sposobnosti, da svoje znanje, procese, presojo in izkušnje pretvorijo v lastne sisteme učenja. Po njegovem mnenju bodo najuspešnejša podjetja tista, ki jim bo uspelo vzpostaviti trajen učni krog med zaposlenimi in umetno inteligenco, kjer se bodo človeški kapital, znanje, odnosi, ustvarjalnost in presoja zaposlenih ter lastne UI-zmogljivosti podjetja medsebojno krepili. Takšni sistemi naj bi postali nova oblika intelektualne lastnine in pomemben vir konkurenčne prednosti.

Nadella obenem opozarja tudi na nevarnost, da bi se večina ustvarjene vrednosti v ekosistemu UI koncentrirala pri peščici največjih platform. Po njegovem mnenju politični in gospodarski sistem dolgoročno ne bi mogel vzdržati scenarija, v katerem bi nekaj podjetij pobralo skoraj vse koristi, medtem ko bi bili znanja in dejavnosti celotnih panog postopoma razvrednoteni. Zato zagovarja razvoj širšega ekosistema UI, v katerem bi podjetja ohranila nadzor nad svojim znanjem, podatki in procesi ter sama gradila lastne učne sisteme na vrhu temeljnih modelov.

Vendar se mi zdi, da največje tveganje umetne inteligence ni izguba znanja, temveč izguba ekonomske suverenosti nad tem znanjem. Podjetja lahko še vedno ustvarjajo inovacije, razvijajo procese in kopičijo izkušnje, vendar bo vse pomembnejše vprašanje, kdo bo imel pravico to znanje pretvoriti v prihodke, dobiček in tržno moč. Če se dostop do modelov, računske moči, podatkov, distribucije in končnih uporabnikov koncentrira v rokah peščice globalnih igralcev, potem znanje samo po sebi ni več dovolj. Ključno postane vprašanje dostopa do infrastrukture, prek katere se to znanje pretvarja v ekonomsko vrednost.

Ko dostop do ključne infrastrukture nadzoruje nekaj podjetij, inovacije postopoma postanejo stvar dovoljenja, in ne več odprte konkurence. V takšnem okolju zmagovalec ni nujno najboljši produkt ali najbolj inovativno podjetje, temveč tisti, ki nadzoruje dostop do uporabnikov, podatkov, računske moči in distribucije.

Največja nevarnost zato morda ni tehnološka, ampak tržna. Velik del ekosistema UI danes obvladuje razmeroma majhno število globalnih igralcev, med katerimi izstopajo Microsoft, OpenAI, Nvidia, Amazon, Anthropic, Google, Oracle, Meta in xAI. Ne gre za kartel v klasičnem pomenu besede. Vseeno pa nastaja vse bolj prepleten ekosistem partnerstev, licenc, ekskluzivnih dostopov in infrastrukturnih odvisnosti, ki koncentrira pomemben del UI-verige vrednosti v rokah razmeroma majhnega števila podjetij.

Posledice takšne koncentracije lahko segajo precej dlje od same tehnologije.

Železnice so premikale blago, telekomi informacije, umetna inteligenca pa obdeluje znanje. Omogoča klasifikacijo, napovedovanje in podporo pri odločanju. Če so železnice postale infrastruktura industrijske ekonomije, telekomi pa informacijske ekonomije, bo infrastruktura UI verjetno postala temelj ekonomije znanja. To lahko pomembno vpliva na delo analitikov, odvetnikov, zdravnikov, programerjev, svetovalcev in številnih drugih poklicev, katerih glavna surovina niso fizični izdelki, temveč informacije, izkušnje in presoja. Umetna inteligenca lahko njihovo produktivnost močno poveča, hkrati pa spremeni način ustvarjanja in zajemanja vrednosti v dejavnostih, ki temeljijo na znanju.

Vpliv pa se ne konča pri obdelavi znanja. Če bodo ljudje informacije, izdelke in storitve vse pogosteje iskali prek UI-pomočnikov, bodo lastniki teh sistemov vse bolj vplivali tudi na dostop do kupcev. Ne bodo odločali le o tem, kako se informacije obdelujejo, temveč tudi, kateri ponudniki bodo vidni, kateri izdelki priporočeni in pod katerimi pogoji bodo podjetja dostopala do svojih strank. Tako kot so spletni iskalniki, družbena omrežja in spletne tržnice postali pomembni vratarji digitalne ekonomije, bi lahko UI-pomočniki postali novi vratarji ekonomije znanja in trgovine.

Vprašanje prihodnjih let ni več samo, kdo bo imel najboljši model umetne inteligence. Vprašanje je, kdo bo nadzoroval infrastrukturo za obdelavo znanja in dostop do kupcev. Kdor bo nadzoroval ta vrata, bo vse bolj vplival na to, kdo bo viden, kdo bo prodajal, pod katerimi pogoji bo dostopal do strank in kakšne marže bo lahko ustvarjal. Ne bo nadzoroval le pretoka informacij, temveč vse bolj tudi način, kako se sprejemajo ekonomske odločitve.