Kitajska že tekmuje z Evropo za ruski plin
Kljub pritiskom ameriške politike izvoz ruskega plina v Evropo dosega rekorde
Odpri galerijo
Plinovod Moč Sibirije bo kmalu segel do Kitajske. FOTO: Gazprom
Ljubljana - Kitajska težko čaka na nove dobave ruskega plina po skoraj končanem plinovodu Moč Sibirije (Power of Siberia), medtem poraba ruskega plina v Evropski uniji dosega rekorde, kljub ameriškemu pritisku za preusmeritev na njihov utekočinjen plin.
Nov plinovod, dolg 3000 kilometrov in s premerom 1,42 metra, bo na Kitajsko lahko prenesel novih 38 milijard kubičnih metrov plina. V Gazpromu, ki ga gradi, so že pred leti, ko so še imeli v načrtu Južni tok, opozorili, da če Evropa - po 60 letih varnih dobav – ne bo hotela njihovega plina, ga bodo pač prodali Kitajcem.
Gazprom in Kitajska nacionalna naftna korporacija (CNPC) sta podpisala 30-letno pogodbo za dobavo plina po novem plinovodu že leta 2014. Lani septembra je Gazprom objavil, da je plinovod do kitajske meje skoraj končan. Kitajski del so začeli graditi aprila 2017 in je tudi skoraj končan. Prvi plin naj bi stekel decembra letos.
Gazprom si prizadeva postati kitajski prvi dobavitelj plina, oziroma doseči vsaj četrtinski delež trga do 2035. Kitajska je namreč prva uvoznica nafte in druga največja uvoznica zemeljskega plina na svetu. Z novimi povezavami pa bi lahko Kitajska kot uvoznica ruskega plina celo prehitela EU.
Vendar se EU ne da, Gazprom je na zahod lani poslal že 36,7 odstotkov plina, kar je več kot dva odstotka več kot leto prej. Delež dobav v države EU in Turčijo je dosegel najvišji delež v zgodovini. Gazpromov izvoz v Evropo je, kot poroča Gas Space, obsegal rekordnih 201,8 milijarde kubičnih metrov plina, kljub ameriškemu nasprotovanju Severnemu in Turškemu toku ter promoviranju njihovega plina. Nemci so že takoj odvrnili, da se gospodarstvo ravna po nižjih stroških ne političnih opredelitvah.
Uvoz ruskega plina v Evropo naj bi se po analizah v plinskem sektorju do 2035 še bistveno povečal, saj se poraba povečuje. Količine Gazpromovega plina v Evropi so še vedno trikrat večje kot količine vsega v Evropo uvoženega utekočinjenega zemeljskega plina, od vseh proizvajalcev skupaj.
A tem se kani z novimi projekti pridružiti tudi ruski Novatek, ki je večinski vlagatelj v projekt Arktic LNG 2 (Arktični UNP 2). Ta projekt naj bi sestavljale tri platforme, vsaka s zmogljivostjo 6,6 milijonov ton utekočinjenega zemeljskega plina na leto. Projekt, vreden 23 milijard dolarjev, ima za osnovo bogata plinska polja pri polotoku Jamal (1138 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina in 57 milijonov ton tekočih goriv).
V projektu ima Novatek 60-odstotni delež, s po desetimi odstotki sodelujejo še Total, dve kitajski korporaciji (CNPC in CNOOC) in japonski konzorcij Mitsui in Japonska nacionalna družba za nafto, plin in kovine. Japonska je s terminala Yamal LNG, ki ima skupno zmogljivost 17,4 milijona ton UNP na leto, že dobila prve pošiljke utekočinjenega zemeljskega plina.
Slovenija porabi nekaj manj kot milijardo kubičnih metrov zemeljskega plina, ki v 99 odstotkih pride iz Rusije, pretežno skozi Avstrijo. Nekaj dodatnega plina gre zgolj skozi Slovenijo, v Italijo in na Hrvaško. V Plinovodih pa načrtujejo še povezavo z Madžarsko, ki ima več skladišč in namero postati večje plinsko vozlišče.
Na zasedanju pobude Treh morij v Ljubljani je ameriški minister za energetiko Rick Perry pozval k diverzificiranju dobave plina in zmanjšanju odvisnosti od Rusije. Za optimistično je ocenil nemško odločitev za uvoz utekočinjenega zemeljskega plina in to, da Litva in druge države načrtujejo gradnjo terminalov. Poleg tega ZDA podpirajo projekt plinovoda iz Azerbajdžana do Jadrana.
Vendar Slovenija pri projektu terminala na Krku ne sodeluje več, Nemčija pa tudi vztraja pri gospodarnosti dobav. Za zdaj je ruski plin iz plinovodov ugodnejši kot utekočinjen plin s tankerjev.
Nov plinovod, dolg 3000 kilometrov in s premerom 1,42 metra, bo na Kitajsko lahko prenesel novih 38 milijard kubičnih metrov plina. V Gazpromu, ki ga gradi, so že pred leti, ko so še imeli v načrtu Južni tok, opozorili, da če Evropa - po 60 letih varnih dobav – ne bo hotela njihovega plina, ga bodo pač prodali Kitajcem.
Plinovodi v Rusiji.
Gazprom in Kitajska nacionalna naftna korporacija (CNPC) sta podpisala 30-letno pogodbo za dobavo plina po novem plinovodu že leta 2014. Lani septembra je Gazprom objavil, da je plinovod do kitajske meje skoraj končan. Kitajski del so začeli graditi aprila 2017 in je tudi skoraj končan. Prvi plin naj bi stekel decembra letos.
Prvi dobavitelji Kitajski in Evropi
Gazprom si prizadeva postati kitajski prvi dobavitelj plina, oziroma doseči vsaj četrtinski delež trga do 2035. Kitajska je namreč prva uvoznica nafte in druga največja uvoznica zemeljskega plina na svetu. Z novimi povezavami pa bi lahko Kitajska kot uvoznica ruskega plina celo prehitela EU.
Po ceveh s premerom 142 centimetrov bo šlo na Kitajsko do 38 milijard kubičnih metrov ruskega plina na leto. FOTO: Gazprom
Vendar se EU ne da, Gazprom je na zahod lani poslal že 36,7 odstotkov plina, kar je več kot dva odstotka več kot leto prej. Delež dobav v države EU in Turčijo je dosegel najvišji delež v zgodovini. Gazpromov izvoz v Evropo je, kot poroča Gas Space, obsegal rekordnih 201,8 milijarde kubičnih metrov plina, kljub ameriškemu nasprotovanju Severnemu in Turškemu toku ter promoviranju njihovega plina. Nemci so že takoj odvrnili, da se gospodarstvo ravna po nižjih stroških ne političnih opredelitvah.
Uvoz ruskega plina v Evropo naj bi se po analizah v plinskem sektorju do 2035 še bistveno povečal, saj se poraba povečuje. Količine Gazpromovega plina v Evropi so še vedno trikrat večje kot količine vsega v Evropo uvoženega utekočinjenega zemeljskega plina, od vseh proizvajalcev skupaj.
Rusi tudi v utekočinjanje plina
A tem se kani z novimi projekti pridružiti tudi ruski Novatek, ki je večinski vlagatelj v projekt Arktic LNG 2 (Arktični UNP 2). Ta projekt naj bi sestavljale tri platforme, vsaka s zmogljivostjo 6,6 milijonov ton utekočinjenega zemeljskega plina na leto. Projekt, vreden 23 milijard dolarjev, ima za osnovo bogata plinska polja pri polotoku Jamal (1138 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina in 57 milijonov ton tekočih goriv).
3000 kilometrov je velika razdalja, posel je pa tudi velik. FOTO: Aleksandr Semenov/Gazprom
V projektu ima Novatek 60-odstotni delež, s po desetimi odstotki sodelujejo še Total, dve kitajski korporaciji (CNPC in CNOOC) in japonski konzorcij Mitsui in Japonska nacionalna družba za nafto, plin in kovine. Japonska je s terminala Yamal LNG, ki ima skupno zmogljivost 17,4 milijona ton UNP na leto, že dobila prve pošiljke utekočinjenega zemeljskega plina.
Pri nas je glaven ruski plin
Slovenija porabi nekaj manj kot milijardo kubičnih metrov zemeljskega plina, ki v 99 odstotkih pride iz Rusije, pretežno skozi Avstrijo. Nekaj dodatnega plina gre zgolj skozi Slovenijo, v Italijo in na Hrvaško. V Plinovodih pa načrtujejo še povezavo z Madžarsko, ki ima več skladišč in namero postati večje plinsko vozlišče.
Na zasedanju pobude Treh morij v Ljubljani je ameriški minister za energetiko Rick Perry pozval k diverzificiranju dobave plina in zmanjšanju odvisnosti od Rusije. Za optimistično je ocenil nemško odločitev za uvoz utekočinjenega zemeljskega plina in to, da Litva in druge države načrtujejo gradnjo terminalov. Poleg tega ZDA podpirajo projekt plinovoda iz Azerbajdžana do Jadrana.
Vendar Slovenija pri projektu terminala na Krku ne sodeluje več, Nemčija pa tudi vztraja pri gospodarnosti dobav. Za zdaj je ruski plin iz plinovodov ugodnejši kot utekočinjen plin s tankerjev.
