Konkurenčnost države je v samem razvojnem dogovoru

Konkurenčnost je univerzalna sposobnost držav, da v tekmi investicijskih destinacij naravni, človeški in finančni kapital bolj ali manj učinkovito pretvarjajo v družbeni kapital.

Objavljeno
10. julij 2019 05.00
Posodobljeno
10. julij 2019 05.00
Jurij Giacomelli, pobudnik Observatorija ZM in odgovorni urednik Pogleda. FOTO: Matej Družnik/Delo
Jurij Giacomelli, odgovorni urednik Pogleda
Jurij Giacomelli, odgovorni urednik Pogleda
Kam se selita denar in pamet v globaliziranem svetu? Obe poročili, ki spremljata svetovno tekmo konkurenčnosti držav in zgodovinsko izhajata iz skupnega projekta Centra za konkurenčnost IMD in Svetovnega gospodarskega foruma, poudarjata pomen blaginje kot končnega rezultata konkurenčnosti.
 

Konkurenčnost: tekma investicijskih destinacij


Konkurenčnost je univerzalna sposobnost držav, da v tekmi investicijskih destinacij naravni, človeški in finančni kapital bolj ali manj učinkovito pretvarjajo v družbeni kapital oziroma družbeno blaginjo. Gre za poslovno in širše družbeno okolje, ki ga sestavlja niz institucij, politik in dejavnikov, ki določajo raven produktivnosti države, ta pa določa raven blaginje.

Morda se komu zdi, da so najvišja mesta na obeh lestvicah rezervirana za vedno iste zmagovalke: Singapur, Hongkong, ZDA in Švico. In zdi se, da večja utež anket v WEF-ovi razvrstitvi daje prednost večjim državam in zahodnim državam nasploh. A vendar gre za »regato«, v kateri lahko vsi napredujejo, uvrstitev je manj pomembna.


Konvergence in omejitve ekonomske politike v okviru EU


V tej izdaji v nosilnem prispevku prof. dr. Dušana Mramorja obravnavamo vprašanje prihodnjih meril za uravnavanje gospodarske politike EU. Pri tem je Slovenija izpostavljena hkrati kot dober zgled in potrditev, da EU potrebuje temeljit premislek o tem, kako nadgraditi merila za vodenje ekonomske politike, da bodo dopuščala več avtonomije posameznim članicam in obenem povečevale konvergenco. Za zdaj, in to izhaja tudi iz rezultatov bodisi IMD-jeve bodisi WEF-ove lestvice, se razkorak v blaginji med jedrnimi in drugimi državami EU povečuje.

Med vsemi evropskimi državami je na lestvici IMD letos najbolj napredovala Irska, ki se je povzpela na sedmo mesto, takoj za Nizozemsko ter pred Švedsko in Dansko. V času konjunkture je uspešna pri naložbenih spodbudah in učinkovitosti javnih naročil ter upravljanju s talenti in upravljanju s podobo in blagovno znamko države. Čeprav spada med »obrobno« državo Evropske unije in evroobmočja s tipično večjo variabilnostjo gospodarske aktivnosti in brez koristi od uvedbe evra, kakršne pripisuje freiburški Center za evropske politike​ (CEP) zlasti Nemčiji. Slovenija je na letošnji lestvici IMD na 37. mestu, natanko tam kot lani.


Ambicija


Ambicija je bila vodilo prosvetljenega menedžmenta, ki je v začetku letošnjega leta pozval k motivacijskemu dogovoru za večje plače ob sočasnem razbremenjevanju dela. Ambicija opraviti z zaostalostjo izvira iz prosvetljene zavesti voditeljev, je potrebna dota razvojnega dogovora, ki lahko odpravi univerzalno šibkost slovenske razvojne naravnanosti. Ta se kaže v kratkoročni usmerjenosti v (pre)razdelitev virov, ki je značilnost bolj ali manj vsake vlade in njene koalicije v 28-letni zgodovini države. V razmerah, ko se lahko vsaka država zaradi pomanjkanja ambicije in ozaveščenosti izgubi v populizmih in prej kot v generaciji prestopi s konvergenčnega na divergenčni breg, je ambicija postala nuja.

Irska je gotovo zgled konkurenčnosti, ki je rezultat politik, utemeljenih na dolgoročnih, razvojnih zavezah, pozicioniranju znotraj in zunaj EU in na sposobnosti hitrega in odločnega prilagajanja v kriznih razmerah. Napredek je torej stvar ambicije široke koalicije družbenih skupin. Je vprašanje ustvarjanja družbenega sistema, ki je usmerjen v prihodnje generacije. Irski se je uspelo umestiti med dobre in slabe zunanje in notranje okoliščine sebi v razvojni prid.

Iz izrazov podpore razvojnemu dogovoru voditeljev socialnih partnerjev in nekaterih drugih predstavnikov deležnikov, ki smo jih v tej izdaji povabili k razmišljanju o možnostih zanj, je razbrati, da je zavedanje dozorelo. A kako ga doseči in nato umestiti med družbene institucije?


Pot do razvojnega dogovora


Iz predlaganih petih točk razvojnega dogovora, ki jih izpostavlja Observatorij ZM, kaže izluščiti razvojni dogovor med socialnimi partnerji in drugimi udeleženci: vzdrževati in povečevati raven zaposlenosti kljub pospešenemu staranju prebivalstva, radikalno povečati vlaganja v izobraževanje in znanost, pospešiti tehnološko in trajnostno tranzicijo ter vzpostaviti učinkovit sodni sistem, ki bi varoval dogovore in zasebno lastnino ter razlikoval javni interes od zasebnega. In petič, potrebna sta temeljito preoblikovanje davčne politike in harmonizacija regulatornih ukrepov in spodbud za konvergenčno delovanje drugih štirih ciljev.

Na poti do razvojnega dogovora je pet etap. Najprej je treba uskladiti dogovor med socialnimi partnerji, h kateremu naj pristopi čim več deležnikov in družbenih skupin. Sledi opredelitev prispevka vsake družbene skupine zanj in dolgoročnih koristi za vsako od njih, oboje utemeljeno v pregledni metriki. Nadalje, potrebni so nadgradnja razvojne strategije države z razvojnim dogovorom, skrbništvo vlade v obliki pretvarjanja tega v razvojno naravnane politike in vloga parlamenta, še zlasti državnega sveta, da bdi nad trdnostjo zaveze. Nazadnje, potrebna je moralna zaveza vsake družbene skupine, da ga prevzame in skrbi za svojo aktivno vlogo v njem. Šele takrat prevzame tudi upravičenje do koristi, ki iz dogovora izhajajo. Vse to se lahko zgodi edinole v odprtem in od spodaj podprtem družbenem procesu.

Vzpostaviti razvojni dogovor in ga spoštovati, nadgrajevati in ga nenehno pretvarjati v konsistentne razvojne politike, to je konkurenčnost sama po sebi.