Kupovanje časa s cenenim denarjem

Tisto, česar se Kitajska najbolj boji, je, da se drugi bojijo Kitajske kakor zmaja, ki poskuša zavladati svetu. Vsakič ko se v poročilu katere od tujih organizacij, parlamentarnega sveta ali »skupine možganskih trustov« z rdečim svinčnikom podčrta, v kaj vse se lahko ta država spremeni v bližnji prihodnosti – največjo gospodarsko silo sveta, največjo vojaško silo na Pacifiku ali vsemogočno kupovalko globalnega biznisa –, v Pekingu otrpnejo od strahu, ki ga povzroča njihova uspešnost, in začnejo pogrevati staro zgodbo o revnem Kitajcu, ki si ne more kupiti navadnega pralnega stroja. Kaj šele, da bi imel željo, moč in ambicijo, da bi zavladal svetu.

V trenutku, ko se globalna sumničenja v zvezi z namerami azijske sile dotaknejo osrednjega živca kitajske trdnosti, strah pred strahom preraste v paniko pred veliko zaroto, oblasti v Pekingu pa znova dvignejo Veliki zid – seveda ne kamnitega s strelnimi linami, obrnjenimi proti barbarom, temveč političnogospodarskega z neuničljivim mehanizmom državnega (beri: partijskega) nadzora nad vsemi poganjki tako imenovanega tržnega osvobajanja.

Draga cena voditeljstva

A tokrat je protikitajska »zarota« drugačna, kot je bila do zdaj: azijska sila se je znašla ujeta med dvema krizama. In medtem ko je skorajda povsem jasno, da ameriško gospodarstvo ne more drugače držati glave nad vodo, kot da še naprej zmanjšuje vrednost dolarja, pa se še vedno ne ve, kaj se bo dogajalo na območju evra. Kitajska gospodarska rast in državna valuta morata pluti med Scilo in Karibdo, ne da bi potonili pod težo skušnjave, ki je omajala stebre ameriške in evropske zasnove globalne ekonomske in finančne ureditve. Kitajska je končno v celoti dojela, kaj pomeni biti sestavni del globalizacije in kaj je to liderstvo.

In naj je kitajskemu partijskemu in državnemu voditelju Hu Jintau še tako godilo, da ga je, ko je pred kratkim pripotoval na uradni obisk v Pariz, na letališču pričakal francoski predsednik (protokol ne predvideva takšnega sprejema, razen za gosta, s katerim ima gostitelj posebno prisrčne odnose), so napovedi Nicolasa Sarkozyja, da bo med predsedovanjem skupini gospodarsko najvplivnejših držav G20 sklenil zvezo s Kitajsko, da bi se tako Evropska unija in azijska sila skupaj zavzeli za premestitev globalnega ravnovesja s čezatlantske osi na novi most evro-kitajskega gospodarskega in denarnega sodelovanja, v Pekingu povzročile prej živčnost kot kakšno posebno zadovoljstvo.

Kitajska se je že prepričala o tem, kakšne nevarnosti lahko prinese partnerstvo, na kakršno sama ni pripravljena. In medtem ko se ideja o G2, ki jo je harvardski profesor Niall Ferguson poimenoval » Chimerica «, pravkar spreminja v skorajda dramatične grožnje z valutno vojno med dolarjem in renminbi juanom, si Peking ne želi prevelike bližine z Evropsko unijo, preden se ne bo prepričal, da se za Sarkozyjevim hrbtom ne skriva tečajna ali protekcionistična gorjača, s kakršno je zamahnil ameriški predsednik Barack Obama.

Mlahavi tripod 
z Maovim likom

Da bi se lahko s Kitajsko sploh začeli pogovarjati o kakšnem resničnem partnerstvu, pa je treba najprej vedeti, iz česa vse je sestavljena kitajska paranoja in zakaj ta država ne verjame trditvam, da se j e začel konec petstoletne zahodne prevlade. Odgovora na to v Pekingu ne pripravijo na podlagi analize evropske in ameriške krize, temveč na podlagi jasnega spoznanja o lastni krhkosti in dolge poti, ki bi jo morala Kitajska najprej prehoditi sama, preden bi si drznila na glo balno prizorišče stopiti z roko v roki s Sarkozyjem, Obamo ali s komer koli drugim, ki jo vabi v veliko igro tega stoletja.

Če upoštevamo, da si je Kitajska nakopičila več kot 2500 milijard dolarjev deviznih rezerv in tako postala druga največja gospodarska sila na svetu, hkrati pa bo čez kakšno leto presegla Ameriko tudi po velikosti bruto domačega proizvoda, potem je logično, da se od te države pričakuje in tudi vse bolj neposredno zahteva, naj vključi juan v novi globalni tripod ter svojo gospodarsko in finančno moč vloži v ustvarjanje novega ravnovesja, s tem ko se bo kot tretja oporna točka pridružila ameriškemu dolarju in evru. A kakor hitro se pokaže, da je pogoj za to svobodni tečaj kitajske valute, z nje zamižika sumničavi Mao Zedong, čigar podoba je natisnjena na bankovcih vseh vrednosti, in molče ponudi pojasnilo, zakaj Kitajska juan povezuje z ameriškim dolarjem in zakaj se tako zelo upira revalvaciji, ki se na prvi pogled zdi nujna in popolnoma upravičena.

Mao namreč spominja na to, da je Kitajska partijska država, katere posebnost je, da trguje na svetovnem trgu, znotraj svojih meja pa je še vedno podrejena ultimatom trdnosti in vsesplošnega nadzora. Valuta, ki nosi njegovo podobo, še dolgo ne bo prepuščena svobodnim tržnim vrednotam, in to ne le iz ideoloških razlogov, temveč zaradi nujne zaščite partijskega monopola pred notranjimi pritiski, ki so že zdaj izjemno močni.

Če bi juanu dovolili, da se podraži, bi bila prva posledica tega odtekanje tujega kapitala v sosednje cenejše države, to pa pomeni, da bi v kratkem času bankrotiralo na desettisoče podjetij, več milijonov ljudi pa bi ostalo brez dela. Končni rezultat bi bil nekaj povsem nasprotnega od tega, kar bi rad dosegel Zahod, ko od Kitajske zahteva revalvacijo: namesto da bi tako ublažili sedanja trgovinska neravnovesja, azijsko silo pa prisilili, da bi prevzela večjo odgovornost za uravnoteženo globalno izmenjavo, bi dražji juan le še bolj zmanjšal kitajsko notranjo porabo. Celo če bi zato postali ameriški in evropski izdelki bolj konkurenčni, bi imeli kitajski porabniki manj denarja in jih torej ne bi mogli kupovati.

Miti o kitajski moči

Eden največjih mitov, ki jih pogosto navajajo preroki azijskega stoletja, je, da ima Kitajska Ameriko trdno v svojih rokah, ker ima v lasti dve tretjini njenega dolga. Okoli 70 odstotkov kitajskih deviznih rezerv je še vedno v ameriških dolarjih, to razmerje pa se ne bo zlahka spremenilo – že zato, ker gre za preveliko količino denarja. Vsak poskus narodne banke, da bi prodala večjo količino dolarjev, bi namreč povzročil nadaljnje zmanjševanje vrednosti ameriške valute, nato pa tudi razvrednotenje preostalega dela kitajskih prihrankov. Po vsem tem bi skorajda lahko rekli, da se je Kitajska pravzaprav znašla v ameriški zanki, iz katere se bo prej rešila z internacionalizacijo svoje valute kot s pospešenim nakupovanjem tuje.

Če se že sprašujemo, kdo ima koga trdno v svojih rokah, bomo odgovor našli na področju, ki bi ga skoraj lahko označili za nedosegljivo: prihodnost globalizacije je v kitajskih reformah, in čeprav je to na prvi pogled videti preprosto – kajti, kot bi kdo dejal, kaj pa Kitajska počne, razen tega, da se že trideset let nenehno reformira –, te države ni lahko spraviti v tisto fazo preobrazbe, ki je nujna, da bi se celotni razvojni model od odvisnosti od izvoza obrnil k domači porabi, s tem pa tudi od nadzorovanega tečaja k svobodnemu določanju vrednosti valute. Za to je, simbolično rečeno, treba Maa odstraniti z bankovcev pa tudi z Vrat nebeškega miru, kjer visi njegov sloviti portret, in se vrniti na pot političnih reform, ki jo je Kitajska zapustila po tiananmenskem pokolu leta 1989.

Če Amerika v resnici računa na premostitev svoje krize, Evropska unija pa na to, da bo ublažila svojo finančno negotovost, s tem ko se bosta obe oprli na Kitajsko, potem smo se vsi znašli pred velikim problemom. Azijska sila pravzaprav sploh še ni sila. S cenenim denarjem si kupuje čas, ki ga potrebuje, dokler ne bo zbrala dovolj poguma in si zagotovila razmer, v katerih bi morda lahko od nekod začela dolgo odlagano reformo finančnega in davčnega sistema.

To pa bi bil zgolj prvi korak k preoblikovanju njenega političnega profila in postavitvi gospodarskega razvoja na resnično svoboden trg s popolno preglednostjo vseh kanalov, po katerih se pretakata denar in kapital. Vse dokler se to ne bo zgodilo, bo ostala Kitajska podrejena igralka s tako natreniranimi mišicami, da nujno vzbuja občudovanje in strah, a brez nujnih instrumentov spreminjanja te fizične velikosti in moči k pričakovani ustvarjalnosti, potrebni za oblikovanje nove globalne ureditve.

Cenene valute kot orožje?

Vse dokler se to ne bo zgodilo, jasno pa je, da je to pogoj, da se začne Kitajska dejansko obravnavati kot sila, pa bi bilo pametno uvesti nekaj več logike v ravnanje in razmišljanje. Amerika bi lahko preverila, kakšen čas si kupuje s cenenim denarjem in kaj pravzaprav hoče od Kitajske – prevzeti njeno mesto največje svetovne porabnice ali se skupaj z njo okoristiti z zniževanjem tečaja dolarja ter še bolj ogroziti tiste proizvajalce in izvoznike, kakršna je, denimo, Brazilija, katerih valuta ni fiksno vezana na ameriško, tako da je v zadnjih dveh letih revalvirala za skoraj 20 odstotkov.

Evropska unija bi lahko razmislila, ali bo odprla vrata kitajskim naložbam, pa čeprav imajo te partijski pečat, ali pa se bo tudi v prihodnje bala azijskega zmaja – kot nosilca prevelikih sprememb in neželenih nemirov. Na koncu pa bi se morala Kitajska odločiti, ali se boji drugih ali same sebe in vsega tega, kar vre pod veliko partijsko pokrovko izsiljene trdnosti družbe, juana in politične stagnacije. Šele ko se bodo vsi soočili z lastno podobo v zrcalu, se bo pokazala prava slika sveta, ki jo je treba spremeniti s skupnimi močmi.