Lastni podatkovni center je bolj razvada kot nujnost
Razvoj: podatkovni center je zdaj bistveno lažje in ceneje najeti kot postaviti in vzdrževati.
Odpri galerijo
»Finančna naložba v lastni podatkovni center je ogromen zalogaj,« pravi Robert Turnšek.
FOTO: NIL
Ste se kdaj vprašali, kdo oziroma katero podjetje danes sploh še potrebuje lastni podatkovni center? Razvoj sodobnih tehnologij in napredek na področju povezljivosti, tako z vidika zmogljivosti kot zanesljivosti, sta poskrbela, da le še redka podjetja na lastni lokaciji ohranjajo ali gradijo podatkovne centre.
Za to, da imaš podatkovni center pri sebi, moraš biti v sodobnem poslovnem svetu ali dovolj velik ali pa dovolj pomemben, da podatke hraniš »pod mizo«. Vsi ostali se po tehtnem premisleku raje odločijo za najem zmogljivosti ali storitev podatkovnega centra pri specializiranem zunanjem ponudniku.
Med vzroki, zakaj imeti lastni podatkovni center, so vsi povezani z njegovo ključno vlogo v poslovanju. Če podatkovni center ne predstavlja osrednjega gradnika poslovanja podjetja, kot v primeru ponudnikov IT- in telekomunikacijskih storitev, potem ga podjetje za vsako ceno preprosto ne potrebuje. Nasprotno, lastni podatkovni center je za večino podjetij nepotreben strošek. Podjetja si navadno ne znajo izračunati, koliko jih v lastnem centru stane zagotavljanje ustreznega prostora, električne energije, sistemov hlajenja, gašenja in fizičnega dostopa. Vse našteto je v praksi zelo drago. Pa se najpomembnejšega razloga, zakaj se le redkim podjetjem izplača imeti lastni podatkovni center, še dotaknili nismo.
Medtem ko podjetja razumejo, da morajo biti vsi za delovanje ključni gradniki podatkovnega centra vsaj podvojeni, da zagotavljajo tako imenovano redundanco in neprekinjeno delovanje v primeru okvare, pogosto prezrejo naslednje dejstvo: kdor ima »resen« podatkovni center, potrebuje tudi redundančnega, torej dodatnega. Drugi podatkovni center pa ne sme biti postavljen v sosednji ulici, ampak mora biti glede na priporočila strokovnjakov vsaj na drugi geografski ploskvi. Kar je prevedeno v merilo slovenskega koordinatnega sistema moč prebrati, da morata biti takšna podatkovna centra vsaj 50 do 60 kilometrov vsaksebi. Za podjetje s sedežem in podatkovnim centrom v Ljubljani to pomeni, da mora imeti nadomestno lokacijo in drug podatkovni center zunaj lokacije ljubljanske tektonske plošče, torej je najbližja infrastrukturno primerna lokacija zanj Celje. Ali pa Maribor.
V sodobni informatiki so pogosto najdražji in najbolj variabilen člen finančnih enačb ljudje. Podjetja že lahko poskrbijo za odlično fizično in tudi programsko varovanje podatkovnega centra, pri tem pa pogosto pozabljajo, da potrebujejo tudi celo armado varnostnih strokovnjakov, ki morajo imeti ustrezne certifikate. Ti pa niso poceni – niti certifikati, niti strokovnjaki. Samo z vidika stroškov lastni podatkovni centri podjetij torej postajajo stvar prestiža – podobno kot direktorski avtomobili z vrha cenikov proizvajalcev premijskih blagovnih znamk vozil.
»Večina podjetij že kmalu po seštevanju očitnih stroškov ugotovi, da bo finančna naložba v lastni podatkovni center zelo velik zalogaj, zato si ga v praksi privoščijo le redka. Podatkovni centri na lokacijah podjetij zato počasi odmirajo, kot gobe po dežju pa rastejo podatkovni centri specializiranih ponudnikov,« komentira Robert Turnšek, izkušeni IT-arhitekt v družbi NIL.
Če gradnja lastnega podatkovnega centra za večino podjetij ne pride v poštev, je alternativna možnost zelo očitna: najem. V najemnem modelu so podjetjem na voljo različne storitve, saj pri specializiranih ponudnikih lahko najamejo bodisi primerno opremljen prostor za namestitev podatkovnega centra, strežniške kapacitete, virtualno infrastrukturo ali kar celoten računalniški oblak.
»Večina profesionalnih ponudnikov storitev podatkovnih centrov strankam že omogoča tako imenovano samopostrežništvo, kar pomeni, da si stranka sama naklika gradnike podatkovnega centra in želene zmogljivosti, pri čemer ohrani možnost, da jih tudi sama upravlja. Torej je strah, da bi kdo drug vohljal po njenih podatkih in aplikacijah, skoraj odveč,« dodaja Turnšek.
Verjetnost kraje podatkov je povezana s samo izvedljivostjo tega početja. Vsak napadalec, celo priložnostni, se najprej vpraša, koliko truda mora vložiti v svoj »podvig«. Kakšna je torej cena, da se lahko nekdo od naštetih dokoplje do naših podatkov? V majhnem ali srednje velikem podjetju, ki podatke hrani na lokalnem strežniku, do katerega lahko dostopata čistilka in IT-osebje, je cena dostopa do podatkov relativno nizka. Znaša med 10 in 20 minimalnih plač, ki jih potrebujemo za plačilo čistilki, da nam odklene vrata, nato pa si podatke skopiramo na zunanji disk.
Če so naši podatki shranjeni v varni sobi s kontrolo pristopa, denimo takšni, kot jo imajo številni manjši ponudniki storitev lokalne oblačne hrambe, cena dostopa do podatkov že precej poskoči. Mimogrede bomo morali za dostop morebiti nezadovoljnemu IT odšteti med 50.000 in 100.000 evrov. Vložek je že visok, a še vedno bi se komu lahko izplačal.
Naslednja je na vrsti hramba podatkov pri globalnem ponudniku v »resnem« podatkovnem centru. Do tega se bo treba peljati precej dlje kot po Sloveniji. Pravi izziv ga je že najti, saj jih tako Googlovi kot Microsoftovi zemljevidi skrivajo – na njihovi lokaciji nas pogosto pričaka slika travnika ali puščave. Fizična zaščita je izjemna, celo »požegnane« obiskovalce pred obiskom varnostno preverijo. Nihče se v tem primeru po podatkovnem centru ne sprehaja sam. A tudi če bi nekako prišli v tak podatkovni center, bi nas pričakal naslednji nerešljiv izziv – izmed več tisoč strežnikov bi morali najti tri do pet strežnikov z našimi podatki in iz njih pobrati pravi disk (teh je več sto v posameznem strežniku). Hipotetično bi kraja podatkov iz takšnega podatkovnega centra stala vsaj dodatno ničlo – torej milijon evrov. So mar vaši podatki vredni toliko denarja?
Velike organizacije, ki morajo ali hočejo imeti lastne podatkovne centre, se razvijajo predvsem v smer sodobnih programsko opredeljenih okolij (SDDC). Za številna majhna in srednje velika podjetja pa je lahko tudi najem profesionalnih storitev podatkovnega centra predrag. Ta imajo pogosto tudi precej manjše količine resnično vrednih podatkov in/ali intelektualne lastnine, zato brez večjih zadržkov uporabljajo storitve računalništva iz javnih oblakov. Javni oblaki, kakršna sta Amazon Web Services in Microsoft Azure, zanje predstavljajo varnejša in bolj praktična (pa čeprav ne najbolj prilagodljiva) okolja. Kakšno poslovno skrivnost in zaupne podatke pa vendarle (o)hranijo na lastni lokaciji, v varni strežniški sobi. V praksi torej pogosto zmaguje kombinacija manjše lokalne rešitve in oblačnega okolja – torej hibridna okolja.
Za to, da imaš podatkovni center pri sebi, moraš biti v sodobnem poslovnem svetu ali dovolj velik ali pa dovolj pomemben, da podatke hraniš »pod mizo«. Vsi ostali se po tehtnem premisleku raje odločijo za najem zmogljivosti ali storitev podatkovnega centra pri specializiranem zunanjem ponudniku.
Med vzroki, zakaj imeti lastni podatkovni center, so vsi povezani z njegovo ključno vlogo v poslovanju. Če podatkovni center ne predstavlja osrednjega gradnika poslovanja podjetja, kot v primeru ponudnikov IT- in telekomunikacijskih storitev, potem ga podjetje za vsako ceno preprosto ne potrebuje. Nasprotno, lastni podatkovni center je za večino podjetij nepotreben strošek. Podjetja si navadno ne znajo izračunati, koliko jih v lastnem centru stane zagotavljanje ustreznega prostora, električne energije, sistemov hlajenja, gašenja in fizičnega dostopa. Vse našteto je v praksi zelo drago. Pa se najpomembnejšega razloga, zakaj se le redkim podjetjem izplača imeti lastni podatkovni center, še dotaknili nismo.
Medtem ko podjetja razumejo, da morajo biti vsi za delovanje ključni gradniki podatkovnega centra vsaj podvojeni, da zagotavljajo tako imenovano redundanco in neprekinjeno delovanje v primeru okvare, pogosto prezrejo naslednje dejstvo: kdor ima »resen« podatkovni center, potrebuje tudi redundančnega, torej dodatnega. Drugi podatkovni center pa ne sme biti postavljen v sosednji ulici, ampak mora biti glede na priporočila strokovnjakov vsaj na drugi geografski ploskvi. Kar je prevedeno v merilo slovenskega koordinatnega sistema moč prebrati, da morata biti takšna podatkovna centra vsaj 50 do 60 kilometrov vsaksebi. Za podjetje s sedežem in podatkovnim centrom v Ljubljani to pomeni, da mora imeti nadomestno lokacijo in drug podatkovni center zunaj lokacije ljubljanske tektonske plošče, torej je najbližja infrastrukturno primerna lokacija zanj Celje. Ali pa Maribor.
Stroški, skriti pod površjem
V sodobni informatiki so pogosto najdražji in najbolj variabilen člen finančnih enačb ljudje. Podjetja že lahko poskrbijo za odlično fizično in tudi programsko varovanje podatkovnega centra, pri tem pa pogosto pozabljajo, da potrebujejo tudi celo armado varnostnih strokovnjakov, ki morajo imeti ustrezne certifikate. Ti pa niso poceni – niti certifikati, niti strokovnjaki. Samo z vidika stroškov lastni podatkovni centri podjetij torej postajajo stvar prestiža – podobno kot direktorski avtomobili z vrha cenikov proizvajalcev premijskih blagovnih znamk vozil.
»Večina podjetij že kmalu po seštevanju očitnih stroškov ugotovi, da bo finančna naložba v lastni podatkovni center zelo velik zalogaj, zato si ga v praksi privoščijo le redka. Podatkovni centri na lokacijah podjetij zato počasi odmirajo, kot gobe po dežju pa rastejo podatkovni centri specializiranih ponudnikov,« komentira Robert Turnšek, izkušeni IT-arhitekt v družbi NIL.
Če gradnja lastnega podatkovnega centra za večino podjetij ne pride v poštev, je alternativna možnost zelo očitna: najem. V najemnem modelu so podjetjem na voljo različne storitve, saj pri specializiranih ponudnikih lahko najamejo bodisi primerno opremljen prostor za namestitev podatkovnega centra, strežniške kapacitete, virtualno infrastrukturo ali kar celoten računalniški oblak.
»Večina profesionalnih ponudnikov storitev podatkovnih centrov strankam že omogoča tako imenovano samopostrežništvo, kar pomeni, da si stranka sama naklika gradnike podatkovnega centra in želene zmogljivosti, pri čemer ohrani možnost, da jih tudi sama upravlja. Torej je strah, da bi kdo drug vohljal po njenih podatkih in aplikacijah, skoraj odveč,« dodaja Turnšek.
Podatki v oblaku so na varnem
Verjetnost kraje podatkov je povezana s samo izvedljivostjo tega početja. Vsak napadalec, celo priložnostni, se najprej vpraša, koliko truda mora vložiti v svoj »podvig«. Kakšna je torej cena, da se lahko nekdo od naštetih dokoplje do naših podatkov? V majhnem ali srednje velikem podjetju, ki podatke hrani na lokalnem strežniku, do katerega lahko dostopata čistilka in IT-osebje, je cena dostopa do podatkov relativno nizka. Znaša med 10 in 20 minimalnih plač, ki jih potrebujemo za plačilo čistilki, da nam odklene vrata, nato pa si podatke skopiramo na zunanji disk.
Če so naši podatki shranjeni v varni sobi s kontrolo pristopa, denimo takšni, kot jo imajo številni manjši ponudniki storitev lokalne oblačne hrambe, cena dostopa do podatkov že precej poskoči. Mimogrede bomo morali za dostop morebiti nezadovoljnemu IT odšteti med 50.000 in 100.000 evrov. Vložek je že visok, a še vedno bi se komu lahko izplačal.
Naslednja je na vrsti hramba podatkov pri globalnem ponudniku v »resnem« podatkovnem centru. Do tega se bo treba peljati precej dlje kot po Sloveniji. Pravi izziv ga je že najti, saj jih tako Googlovi kot Microsoftovi zemljevidi skrivajo – na njihovi lokaciji nas pogosto pričaka slika travnika ali puščave. Fizična zaščita je izjemna, celo »požegnane« obiskovalce pred obiskom varnostno preverijo. Nihče se v tem primeru po podatkovnem centru ne sprehaja sam. A tudi če bi nekako prišli v tak podatkovni center, bi nas pričakal naslednji nerešljiv izziv – izmed več tisoč strežnikov bi morali najti tri do pet strežnikov z našimi podatki in iz njih pobrati pravi disk (teh je več sto v posameznem strežniku). Hipotetično bi kraja podatkov iz takšnega podatkovnega centra stala vsaj dodatno ničlo – torej milijon evrov. So mar vaši podatki vredni toliko denarja?
Hibridna okolja – zmagovalna kombinacija v praksi
Velike organizacije, ki morajo ali hočejo imeti lastne podatkovne centre, se razvijajo predvsem v smer sodobnih programsko opredeljenih okolij (SDDC). Za številna majhna in srednje velika podjetja pa je lahko tudi najem profesionalnih storitev podatkovnega centra predrag. Ta imajo pogosto tudi precej manjše količine resnično vrednih podatkov in/ali intelektualne lastnine, zato brez večjih zadržkov uporabljajo storitve računalništva iz javnih oblakov. Javni oblaki, kakršna sta Amazon Web Services in Microsoft Azure, zanje predstavljajo varnejša in bolj praktična (pa čeprav ne najbolj prilagodljiva) okolja. Kakšno poslovno skrivnost in zaupne podatke pa vendarle (o)hranijo na lastni lokaciji, v varni strežniški sobi. V praksi torej pogosto zmaguje kombinacija manjše lokalne rešitve in oblačnega okolja – torej hibridna okolja.
