Lastniške spremembe v podjetjih so posledica preteklih napak

Ljubljana - Letos je nove lastnike dobilo kar nekaj podjetij in lastniško prestrukturiranje slovenskega gospodarstva se bo nadaljevalo tudi leta 2015. Poleg države bodo kupce za svoje naložbe iskale tudi Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB), komercialne banke in podjetja, ki premoženje prodajajo zaradi razdolževanja ter reševanja osnovne dejavnosti.

Že letos je nove lastnike dobilo kar nekaj podjetij. Po številnih neuspelih poskusih prodaje je Mercator pristal v rokah hrvaškega Agrokorja. Država je skupaj z drugimi zasebnimi lastniki Aerodrom Ljubljana prodala nemškemu Fraportu, Fotono ameriški družbi Gores Laser Holdings in Letriko nemškemu Mahleju. Delo je jeseni časopisno družbo Večer prodalo podjetju Dober Večer Uroša Hakla in Saše Todorovića, raški Pinus je od Igorja Jurija Pogačarja nedavno kupil ameriški Albaugh, Pivovarna Laško je tik pred božičem Radensko prodala češki Kofoli in družbi P & P družine Polič. Holding Tuš je Tušmobil oktobra prodal domačemu Telemachu.

»Sedanji val lastniškega prestukturiranja je posledica napak iz preteklosti. Podjetja prodajajo tudi dobre naložbe, ker potrebujejo denar, da ohranijo svoje zdravo jedro,« pravi nekdanji finančni minister Janez Šušteršič. Meni, da je prodaja nujna, »ker je to edini način, da slovenska podjetja pridejo do potrebnega svežega kapitala«. Kot pravi, ga nimajo ne sedanji lastniki, ne država, ne slaba banka, imajo ga pa večinoma tujci. »Mi smo svoj kapital imeli, a smo ga zapravili,« dodaja.

Prodaja ne le državnih naložb se bo nadaljevala tudi v prihodnjem letu. Privatizacija kljub nasprotovanju sindikatov in dela javnosti teče naprej. Koalicija se je ne glede na nekatere zadržke odločila nadaljevati prodajo z že potrjenega seznama 15 družb. Če bodo vlagatelji izkazali interes in oddali primerne zavezujoče ponudbe, bi po neuradnih informacijah lahko Slovenski državni holding (SDH) že februarja zaključil prodajo Telekoma Slovenije in NKBM.

V zadnjih dneh se neuradno omenja odstop nekaterih skladov iz tekme za Telekom, a na SDH tega ne komentirajo in pravijo, da postopek nemoteno teče naprej.

Zaradi dvomov glede možnega konflikta interesov pri finančnih svetovalcih za prodajo Telekoma in NKBM je ministrstvo za finance od SDH zahtevalo pojasnila, a dokončne ocene o tem še ni. Na SDH pa zatrjujejo, da prodajo vodijo z vso skrbnostjo dobrega gospodarja tudi glede konflikta interesov. Kljub temu bodo pridobili dodatna pravna mnenja o možnem konfliktu interesov pri omenjenih finančnih svetovalcih.
V polnem teku je tudi prodaja Žita, Cinkarne Celje, in Adrie Airways Tehnike. Elan in Paloma pa bi lahko prihodnje leto novega lastnika dobila z dokapitalizacijo, saj podjetji potrebujeta svež denar.

Mramor med prazniki prebira strategijo

Na finančnem ministrstvu strategijo upravljanja kapitalskih naložb države, ki bo opredelila, katere naložbe naj bi država obdržala in katere ne, še pripravljajo. Finančni minister Dušan Mramor je pred božičem napovedal, da bo med prazniki prebiral najnovejšo verzijo tega dokumenta, vlada pa naj bi ga obravnavala januarja. Premier Miro Cerar je dejal, da bo za strategijo iskal širše soglasje, ker da »gre za usoden dokument za prihodnost upravljanja s slovenskim državnim premoženjem«. A znano je, da del koalicije novim privatizacijskim postopkom ni naklonjen, opozicijska Združena levica pa jim povsem nasprotuje.

»Če država ne želi nič prodati, potem dela v tem trenutku zelo dobro in prav. Če pa želi kaj narediti, pa naj to preprosto to naredi,« je do odnosa sedanje vlade do privatizacije kritičen predsednik uprave borznoposredniške hiše Ilirika Igor Štemberger.

Infrastrukturo bi obdržali, banke prodali

Neuradno je slišati, da naj bi po predlogu strategije država ohranila lastništvo v energetiki, Luki Koper, Slovenskih železnicah, Zavarovlanici Triglav, Darsu, SID banki, Kontroli zračnega prometa, Modri zavarovalnici. Po NKBM naj bi v skladu z obljubami Bruslju prodala tudi združeno Abanko in Banko Celje, v NLB pa bi država obdržala dobro četrtino delnic. Naprodaj bi lahko denimo bili tudi državni deleži v Gorenju, Termah Čatež, Savi, Peku in Krki, čeprav je vprašanje, ali bo zadnja kdaj res naprodaj.

Tudi usoda Petrola ni povsem jasna. Ker je v Petrolu lastnika v zadnjem obdobju zamenjalo 11 odstotkov delnic, kmalu pa naj bi jih še 4 odstotki, se že nekaj čas ugiba o tihem prevzemu te družbe. Za Petrol, kjer je država približno tretjinski lastnik, je Cerar nedavno izjavil, da ni strateška naložba in tudi njegovi deleži v Gen-I in Geoplinu ne, a koalicija je, sicer brez stranke SMC, kljub temu podprla dopolnilo stranke Zaab k zakonu o izvrševanju proračuna, po katerem je za več kot četrtinski delež v energetski družbi potrebno soglasje vlade.

Kupce iščejo tudi drugi prodajalci, večinoma iz nuje oziroma na zahtevo bank, kot pogoj za reprogram dolgov. Novega lastnika, ki bo zagotovil tudi svež kapital, bi tako lahko prihodnje leto dobila Pivovarna Laško. Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB) in nekateri drugi lastniki so se namreč pripravljeni umakniti iz te naložbe. Zadolženo Laško pa zaradi dezinvestiranja prodaja tudi časopisno družbo Delo. Zaradi finančnega prestrukturiranja prav tako zelo zadolženega Uniorja sta naprodaj tudi RTC Krvavec Terme Zreče in RTC Rogla.

Kupce za podjetja iščejo tudi banke

Potem ko so banke prevzele lastništvo v Trimu, je prodaja te družbe po neuradnih informacijah že precej daleč, konzorcij bank pa je nedavno začel tudi prodajo 72-odstotnega deleža v Intereuropi. Mercator prodaja Pekarno Grosuplje, Vipa Holding v likvidaciji že nekaj časa išče kupca za Mlinotest. Zaradi stečaja Merkuja je kmalu pričakovati lastniške spremembe tudi v Perutnini Ptuj.

DUTB že prodaja zelo majhne deleže v elektrodistribucijskih podjetjih, kupca pa išče tudi za terjatve do Agroinda Vipava in Košakov. Slaba banka je postala tudi večinska lastnica družb Agrolina, Liv Kolesa in MLM, zato je pričakovati, da se bo v naslednjem koraku poskušala iz njih umakniti.

V DUTB so nam že pred časom pojasnili, da vsakega od lastniških deležev pripravijo strategijo upravljanja, ki vključuje tudi izhodno strategijo, ta pa da je odvisna od trenutnega stanja v podjetju, strateškega poslovnega načrta in ocene situacije v sektorju, v katerem podjetje posluje. Na vprašanje o tej strategiji upravljanja zdaj odgovarjajo, da je še ne morejo podrobneje komentirati, prav tako ne prodajanih postopkov, ki še potekajo.

Šušteršič: DUTB naj bo pri prodajah samostojna

V zadnjem času je slišati tudi razmišljanja, da bi bilo treba poenotiti strategiji upravljanja SDH in DUTB, a Janez Šušteršič temu ni naklonjen, saj bi bila potem tudi prodaja podjetij DUTB odvisna od politične volje. Kot pravi, zakon daje DUTB nalogo, da s prodajo premoženja, ki ga je dobil – med njim so tudi lastniški deleži – povrne čim večji znesek denarja, ki ga je država dala za sanacijo bank. »Edini kriterij je, dobiti čim več denarja za to. To je bilo namerno tako tudi narejeno. DUTB torej lahko ukrepa in deluje na podlagi zakona samega in ne potrebuje nobenih dodatnih dovoljenj, saj ni bil ustanovljen za upravljanje tega premoženja, ampak da se skozi prodajo povrne del denarja, ki je bil dan za sanacijo bank,« odgovarja.

Po sindikatih in ZL je vlado in poslance k ustavitvi prodajnih postopkov, ki že tečejo, v peticiji pozval tudi dr. Jože Mencinger. Peticija, ki so jo podpisali številni ugledni akademiki, a le redki gospodarstveniki, opozarja, da gospodarskih razlogov za razprodajo ni in da evropska komisija od nas nima pravice zahtevati privatizacije. »Da bomo razjezili kapitalske trge in izgubili verodostojnost, sta votla argumenta tujih in domačih špekulantov, ki s prodajo služijo. Mnogo bolj kot neuspeh Slovenije jih skrbi njen uspeh, saj jim kvari zaslužke,« je zapisal Mencinger.

Mencanje daje vtis neresnega partnerja

A Šušteršič in Štemberger opozarjata, da bi lahko ustavitev privatizacije negativno vplivala tudi na zanimanje za nedržavne naložbe.

Šušteršič pravi, da zelo dobra podjetja lahko kljub temu uspešno nastopijo na kapitalskem trgu, kar kaže primer Gorenja, sicer pa je splošen vtis o državi, ki se obotavlja in ne ve, kaj hoče, slab za vse. »Premalo se zavedamo cene tega. Privatizacija vedno poteka tako, da so vsi proti in da se vsi obotavljajo, na koncu pa se vendarle zgodi. Posledica je le, da se to na koncu proda za bistveno nižjo ceno, kot bi se na začetku,« meni. Šušteršič je prepričan, da so ljudje, ki nasprotujejo privatizaciji, najbolj odgovorni za to, da vrednost premoženja pada.

»Jasno je, da sedanja oblast s tem mencanjem glede prodaj sporoča potencialnim interesentom, da nismo resen partner in sogovornik, na katerega se velja zanesti,« ugotavlja Štemberger. Meni celo, da nasprotniki lastniških sprememb to počnejo namenoma. »S tem investitorje prestrašijo in potem bomo družno ugotovili, da ni bilo pravega interesa, in ko tega ni, tudi cena ni primerna ... Ti investitorji so po svetu ujeti v kopico drugega dela in nimajo časa čakati, ampak se raje umaknejo z našega trga, saj nismo edini kraj na svetu,« opozarja. Spomni, da smo ob osamosvojitvi imeli številna zdrava in stabilna podjetja: »Danes vidimo, kam so jih v teh 25 letih pripeljali vsi tisti, ki so ves čas bili proti prodajam. Mnoga od teh podjetij ne obstajajo več. In ne gre za finančno krizo, ker če bi ta bila, bi bila za vse in nas zdaj ne bi kupovali ne Srbi ne Hrvati ne Nemci ne Angleži.«