Leto 2018: »qiong« in »chou« (revno in grdo)

Če se mladi počutijo, da so revni in grdi, si moramo zastaviti eno samo vprašanje: Ali bodo skupaj našli rešitev za to frustracijo?
Fotografija: Starejši so bili zaznamovani z brazgotinami preteklosti. Kim Džong Un je bil zanje komunistični demon in diktator. Mladi so severnokorejskega voditelja imeli za 35-letnega ljubitelja košarke in popularne glasbe. FOTO: Reuters
Odpri galerijo
Starejši so bili zaznamovani z brazgotinami preteklosti. Kim Džong Un je bil zanje komunistični demon in diktator. Mladi so severnokorejskega voditelja imeli za 35-letnega ljubitelja košarke in popularne glasbe. FOTO: Reuters

»Qiou« zato pomeni »reven in grd« in prav ta nova beseda najbolje opiše duševno stanje številnih mladih Kitajcev. Neki pisec spletnega dnevnika je zapisal: »Bili smo srečnejši, ko smo bili majhni, saj takrat nismo vedeli, kako revni in grdi smo.« Šele ko so prišla leta, ko je treba kupiti stanovanje in se z vsemi svojimi aduti, med drugim z zunanjim videzom, dokopati do položaja v družbi, je generacija, ki je dozorela v 21. stoletju, dokončno spoznala, kako zelo je »qiou«.
V marsikaterem smislu je bilo leto 2018 samo nadaljevanje takšnih teženj, ki pravzaprav zaznamujejo celotno sedanje desetletje, v katerem je glavna težava prav občutek mladih, rojenih pred koncem prejšnjega stoletja, da pripadajo generaciji, izgubljeni med tisočletjema. Tistim, ki so stari dvajset let in več ali pa so zakorakali v trideseta, se zdi, kakor da so zamudili vse velike stvari, ki so se dogajale v 20. stoletju, in kakor da so se rodili nekoliko prepozno, da bi lahko novo tisočletje oblikovali s svojimi glavami in rokami.

Gospodarji svojega življenja in svojega časa

Glave imajo polne informacij, s katerimi ne vedo več kaj početi; nanje pritiskajo težave ostarelih družb, v katerih njihova želja po znanju pravzaprav izgublja precej svoje vrednosti; potisnili so jih na obrobje statističnih podatkov, prepolnih številk, s katerimi pravzaprav nimajo nič skupnega – zato ti mladi ljudje našega časa ne zahtevajo veliko: samo da jim damo priložnost, vsaj takšno, kakršno so nekoč dobili njihovi starši. Tako bi lahko imeli dom in zato tudi možnost izbire: ali se bodo poročili ali ostali samski; ali bodo imeli otroke ali jih bodo posvojili z istospolnim partnerjem; ali bodo vztrajali v isti službi ali bodo ustanovili samostojno podjetje. Skratka, radi bi bili samo gospodarji svojega življenja in svojega časa, ki jim že neizprosno polzi skozi prste in nepovrnljivo odšteva: 2016, 2017, 2018 …

Mlada generacija spreminja svetovno ureditev.

Zakaj zgodbo o iztekajočem se letu začenjam z mladimi? Zato ker je bilo tudi leta 2018 očitno, da se mladi vse slabše znajdejo v stoletju, ki bi moralo pripadati prav njim. In ker je bilo prav tako očitno, da ravno mlada generacija spreminja svetovno ureditev. Tam, kjer je to mogoče, seveda.
Začetek leta 2018 sta zaznamovali Koreji. Že 1. januarja je svetovno pozornost pritegnil severnokorejski vodja Kim Džong Un, ki je med novoletnim nagovorom, namenjenim njegovim državljanom pa tudi svetu, sporočil, da se je njegov jedrski in raketni program »končal«, zato je zdaj čas za preobrat.
Vse, kar je govoril 35-letni Kim, je pravzaprav odražalo težnje in zahteve njegove generacije in tistih nekoliko mlajših, denimo njegove pet let mlajše sestre Kim Jo Džong. Pa tudi še mlajših Severnih Korejcev, ki se o revoluciji učijo v šolah, toda ko se šolska ura konča, brcajo žogo ter se zanimajo za modo, mobilne telefone in prepovedane južnokorejske limonadne nadaljevanke.
Celo v državi, kakršna je Severna Koreja, in celo pod strogim režimom, kakršnega je mladi vodja nasledil od očeta in deda, leto 2018 ni moglo biti tako drugačno, da bi lahko »teta v rožnatem«, ki na državni televiziji sporoča najpomembnejše novice o jedrskih poskusih in izstrelitvi medcelinskih projektilov, nemoteno še naprej s patetičnim glasom brala »lažne novice« o večvrednosti komunizma in zanesljivi zmagi revne države v boju z imperialisti. Celo tam se je moralo nekaj spremeniti.
Na drugi strani 38. vzporednika se je takrat dogajalo nekaj podobnega, toda hkrati popolnoma različnega. Približevale so se zimske olimpijske igre, ki so jih že zaradi posebnosti zimskih športov morali prirediti tam, kjer so gore in sneg, to pa pomeni čisto blizu nevarne črte. In vendar je bilo prav zaradi njihovih posebnosti čutiti veliko mlade energije in slišati številne zahteve, da je treba gledati v prihodnost.
Prijetno je bilo preživljati olimpijske dni v slovenski hiši v Jongpjongu, kjer so jo odprli zaradi vsestranske podpore idrijske družbe Kolektor. Bila je nenehno glasna in polna smeha, čutiti je bilo tisti čisti občutek, da se nič slabega ne more zgoditi v svetu s tako veliko količino mlade energije in s tako velikim čutom odgovornosti starejših za generacije, ki prihajajo. In medtem ko so se v prostoru, katerega vrata je varoval kurent, mešali jeziki, teme in razlogi, zakaj je nekdo prišel tja, se je prav zaradi vsega skupaj zdelo, da ne letos ne v tem desetletju ni nič niti približno tako slabo, kakor bi lahko pomislili, kadar beremo časopise ali poslušamo pogovore v mestnem avtobusu. Športniki se posvečajo predvsem tekmovanjem, gospodarstveniki so pripravljeni sklepati nove poslovne sporazume, na diplomate vpliva politični vidik športnega srečanja, novinarji pa so pozitivno razpeti med vsem tem in marsičim drugim – vse to je napovedovalo bogato in dobro leto, ki se je med olimpijskimi igrami še enkrat začelo, tokrat po kitajskem luninem koledarju. Šestnajstega februarja se je začelo leto psa.

Pjongčang 2018

Olimpijske igre v Pjongčangu imam za največji dogodek leta 2018 še zaradi nekega drugega razloga.
To je bilo prvo globalno srečanje, ki so se ga udeležili otroci, rojeni v tem stoletju, vendar so bili že pripravljeni osvajati olimpijske vrhove in pograbiti zlato medaljo ali presegati rekorde, in vse to med dvema zabavama in malo pred odločitvijo o tem, na katero fakulteto se bodo vpisali, hkrati pa so zelo odločno pokazali, da bodo zapolnili svojo dobo s smehom, ambicijami in vrednotami.
In medtem ko je proti odru za zmagovalce stopal kanadski drsalec Eric Radford, prvi gej, ki je javno razkril svojo spolno usmerjenost in osvojil olimpijsko zlato medaljo, so številni udeleženci iger upali, da bodo odri za zmagovalce opozorili globalno javnost na pomembne težave, denimo na neomajno diskriminacijo katerih koli manjšin, vse močnejši šovinizem do kakršne koli drugačnosti ali okrepljeno nestrpnost do kakršne koli raznovrstnosti.
Toda olimpijske igre v Pjongčangu je vendarle zaznamoval zlasti prihod Kim Džong Unove mlajše sestre in predsednika ljudske skupščine Kim Džong Nama na slovesno odprtje iger. Predvsem ona je bila pravzaprav prinašalka novic o miru, saj je južnokorejskemu predsedniku Mun Dže Inu osebno izročila pismo svojega brata in tako se je začelo vse to, kar je naslednjega pol leta privabljalo pozornost vsega sveta.
Dva meseca po tem, ko so se olimpijske igre v Pjongčangu – spet v navzočnosti visokih uradnih predstavnikov iz Pjongjanga – slavnostno končale, sta se betonski mejni črti med obema Korejama približala Kim Džong Un s severne in Mun Dže In z južne strani. In kakor da voditeljevo prečkanje državne in hkrati ideološke meje ne bi zadoščalo, je Kim prijel za roko južnokorejskega predsednika, da sta skupaj preskočila betonsko obzidje, stopila na ozemlje Severne Koreje in se nato skupaj vrnila v Južno Korejo. Tam sta se nekaj ur pogovarjala o tem, kako stanje napetosti in medsebojnih groženj nadomestiti z mirovnim sporazumom in naložbenimi projekti.
Ko sem med olimpijskimi igrami stanovala v Seulu in vsak dan potovala s hitrim vlakom v Pjongčang, sem skoraj med vsakim srečanjem z mladimi Korejci vedno znova ugotavljala isto: ni jih zanimala preteklost in niso bili preveč navdušeni nad nepričakovano politično zapleteno sedanjostjo. Hoteli so uživati v olimpijskem vzdušju, se skupaj veseliti zmag in se česa naučiti iz športnih porazov ter navdušeno deliti življenjske izkušnje z obiskovalci iz oddaljenih krajev, v vsakem pogovoru pa so vedno vztrajali pri tem, da mora biti njihov obstoj neponovljiv. »To je naše življenje in naš čas, pustite nam, da odkrijemo svoje rešitve za sedanje težave!« mi je povedala študentka, ki je delala kot prostovoljka na olimpijskih igrah. Seveda si je želela miru na polotoku in seveda je bila zadovoljna, da je prihod Kim Jo Džong na odprtje iger pomenil, da bo napetost popustila. Vendar se mi je med pogovorom zazdelo, da je bila prepričana, da je dotedanjo napetost povzročala napačna ureditev, ki je nastala v osivelih glavah nekdanjih državnikov in zaradi napačne politike pokojnikov.

Brazgotine preteklosti

Še nikoli nisem opazila očitnejših generacijskih nasprotij kakor takrat na Korejskem polotoku. Tisti srednjih let in starejši so bili zaznamovani z brazgotinami preteklosti in se nikakor niso mogli znebiti etiketiranja in kategoriziranja. Kim Džong Un je bil zanje komunistični demon in diktator, ki bi lahko uničil demokracijo. Mladi so severnokorejskega voditelja imeli za 35-letnega ljubitelja košarke in popularne glasbe, o združitvi pa so razmišljali predvsem tako, da so poudarjali pomen povečane konkurenčnosti v tekmi za delovna mesta.
Natanko tako bi morali leta 2018 razmišljati tudi o vsem, kar počne ameriški predsednik Donald Trump. Znal se je vesti spravljivo, ko se je, denimo, junija sestal s Kim Džong Unom v Singapurju, ali jezno, ko je, denimo, začel trgovinsko vojno s Kitajsko, vendar bi se morali v obeh primerih vprašati predvsem to, kako se je Trump sploh pojavil na političnem odru ter ali koristi ali škodi prihodnosti sveta.
Azija je lahko že leta 2017 ugotovila, da osebnost, kakršna je Trump, ni prišla v Belo hišo po nerazumljivem naključju ali zaradi dekadentnosti najmočnejše zahodne demokratične države. Trump odraža nevarno koalicijo, ki jo sestavljata nezadovoljstvo mladih in ksenofobija starejših, povezujejo pa ju frustrirani odzivi na nesposobne vlade, voditelje in politike, ki ne znajo preseči svojih omejenih načel in ne morejo rešitev za težave poiskati v svoji lastni negativnosti, saj bi tako razkrili svojo pravo identiteto.
Prav to je najbolj koristilo Kitajski in njeni komunistični partiji, ki se je spremenila v največjega kapitalista na svetu in najučinkovitejšega izkoriščevalca svojih prebivalcev, ki so v hiter razvoj gospodarstva svoje države vložili vse, kar so imeli – svoja mala življenja.
Trump je dobro občutil težo posojila, ki ga je kitajska komunistična partija najela pri svoji mladi generaciji, ko ji je obljubila, da bo ta generacija postala del srednjega razreda in da bodo obresti izplačali tako, da bodo spremenili mlade, rojene na prelomu tisočletja, v državljane največje supersile sveta, še preden se bodo ti upokojili.
Poleti 2018 je ameriški predsednik ponudil prijateljsko roko Kim Džong Unu in zatrdil, da ga ima resnično rad in mu je pripravljen pomagati zgraditi popolnoma novo in bogatejšo družbo. Z isto roko je podpisal ukrep o uvedbi carin za uvožene kitajske izdelke in tako zagrozil, da bo z obema nogama stopil na rep azijski sili, ki ogroža globalno prevlado Amerike tako, da krade njeno tehnologijo in intelektualno lastnino. Z obema dejanjema je pokazal, da je to zgodovinski trenutek, s katerim se je končala 40-letna strategija ZDA, ki je temeljila na tem, da je treba Kitajsko dejavno spodbujati k spremembam in odpravljati ideološke razlike med silama.
Med najpomembnejšimi dogodki iztekajočega se leta je bilo spoznanje, da sta Kitajska in Amerika spet postali tekmeci. Leto 2019 bo moralo ugotoviti, ali so mladi, rojeni na prelomu tisočletja, sprti med seboj ali podobni drug drugemu; ali imajo enake interese ali se ne znajo sporazumeti med seboj; in ali sta svet in naš čas res postala pretesna za vse ter je vojna neizogibna kljub razmišljanju, ki nasprotuje takšnemu razvoju dogodkov.

Spopadi s kom?

Ko so državljani interneta na Kitajskem izbrali hibriden znak »qiou« za besedo leta, so nedvomno ponudili pojem, ki bi ga zlahka prepoznali pripadniki njihove generacije v Južni Koreji, Tajvanu, na Japonskem in v številnih evropskih državah ter morda celo v Ameriki. Toda če se mladi po vsem svetu počutijo, da so revni in grdi, skratka izločeni iz dveh prevladujočih teženj našega časa, ki jim zapovedujeta, da morajo služiti denar in skrbeti za zunanji videz, si moramo zastaviti eno samo vprašanje. Ali bodo skupaj našli rešitev za to frustracijo in spremenili svet v konstruktiven vihar, kakršnega je bilo mogoče začutiti na strminah Pjongčanga med olimpijskimi igrami, ali bodo dovolili, da jih bodo vodili populisti in nacionalisti, dvakrat ali trikrat starejši od njih, ter jih okužili s ksenofobijo in protekcionizmom, da se bodo nazadnje morali spopasti, kakor se je to večkrat zgodilo v prejšnjem stoletju?
Spopasti se s kom? Z mladimi begunci? Z mladimi policisti? Sami s sabo? Pripadniki starejših generacij bodo gotovo ostali v svojih naslanjačih, iz katerih bodo ukazovali, kdo naj strelja v koga in kdo naj komu odreže prst.

svetkapitala@delo.si

Komentarji: