Mali Trumpki v slovenskih pisarnah: ko neotesanost postane poslovno tveganje

Črn žalni špalir, zastave na pol droga, počasni korak svetovnih voditeljev. Kamere iščejo obraze, simboliko, geste. Potem pa kader, ki obkroži svet: voditelj, ki med pogrebom globalne moralne avtoritete žveči žvečilko, pregleduje telefon in s telesom govori nekaj povsem drugega kot obred okoli njega.

V tistem trenutku ne šteje več, kaj je povedal v govorih, kakšna je njegova politika ali kako spretni so njegovi svetovalci. Ostane samo ena slika: neuglašen človek v trenutku, ki zahteva tišino in mero.

Za Bojano Košnik Čuk, gostjo podkasta Supermoč, to ni anekdota za rubriko »šokantno«, temveč učbeniški primer.

»En napačen gib lahko izbriše leta truda,« pravi. »In to ne le pri politiku. Enako velja za direktorja, prodajnika, vodjo oddelka v slovenskem podjetju.«

Bonton kot trda veščina

Košnik Čukova je večino kariere preživela tam, kjer šteje vsak centimeter in vsak stol: na ministrstvu za zunanje zadeve, v vladni službi za evropske zadeve, na Brdu, v Mestni občini Ljubljana in na ministrstvu za obrambo. Danes kot direktorica podjetja Bonton d. o. o. svetuje politikom, menedžerjem, učiteljem in otrokom, kaj v resnici pomeni »vedeti, kako se obnašati«.

Prva stvar, ki jo razbije, je mit, da je bonton mehka, skoraj sentimentalna tema.

»Bonton je trda veščina,« poudarja.

Ne govori o grahovi juhi in pravilni uporabi pribora, ampak o operativnem sistemu vedenja, ki vsem v organizaciji prihrani ogromno energije.

Če so osnovna pravila jasna – kdo koga predstavi, kdo kam sede, kdo govori prvi, kako vodimo sestanek, kako odgovarjamo na maile –, se ljudje ne izgubljajo v mikro-dilemah in obrambnih igrarijah. Avtopilot vedenja se uredi, prostor se odpre za vsebino.

V okolju, kjer ima vedno več ljudi podobne diplome in certifikate, postaja prav ta »nevidni« del – kultura vedenja – odločilen karierni filter.

Veliko podjetij za trening osnovnega bontona svojih zaposlenih spet plačujejo visoke zneske. Je kultura vedenja res na tako nizki ravni? O tem je v podkastu spregovorila Bojana Košnik Čuk. FOTO: Marko Feist

Karierni kapital in ščit za duševno zdravje

Košnik Čukova bonton vedno razume dvojno: kot karierni kapital in kot ščit za duševno zdravje.

Prvi nivo je predvidljiv: človek, ki zna vstopiti v prostor, se predstaviti, poslušati, voditi dialog, bo lažje dobil priložnost, hitreje pridobil zaupanje in prej sedel za mizo, kjer se sprejemajo odločitve. Bonton je v tem smislu valuta ugleda.

Drugi nivo je manj očiten, a morda še pomembnejši.

V ekipah, kjer se kriči, ponižuje, ignorira ali na tiho sabotira, ljudje izgorevajo, se zapirajo vase in počasi odhajajo. V ekipah, kjer so minimalne meje spoštovanja jasne in se jih dejansko drži, pa bonton deluje kot psihološka zaščita.

»Kjer velja, da se ljudi ne ponižuje pred drugimi, se ne kriči po hodnikih in se ne piše zbadljivih mailov, je manj mobinga in manj tihega nasilja,« pravi.

To ni »lepota« – to je delovni pogoj.

Bonton je postal nova tržna niša: podjetja plačujejo tisoče evrov, da nekdo njihove ljudi znova nauči osnov. Zakaj? Ker je bonton karierni kapital. Tako v podkastu Supermoč Bojana Košnik Čuk. FOTO: Marko Feist

Od svetovnih odrov do »malih Trumpkov« v sejni sobi

Ko omenimo Trumpa, jutranje tvite in prizore z mednarodnih vrhov, se zdi svet protokola oddaljen od vsakdana slovenskega podjetja. A Bojana Košnik Čuk se z malimi verzijami istega fenomena srečuje ves čas.

Vodja, ki podrejenega pred stranko popravi z ironijo. Direktor, ki sodelavko na sestanku mimogrede zareže s pripombo o videzu. Kolega, ki pred drugimi – ali v skupinskem mailu – diskreditira sodelavca, da bi sam izpadel kompetentnejši.

»Tak izpad ogromno pove o človeku, ki ga naredi,« pravi.

Ne le o njegovem značaju, temveč tudi o kompetenci. Neotesanost je v njenem slovarju preprosto »poslovno neumno vedenje«.

Škoda je dvojna: najprej za človeka, ki si z vsakim takim nastopom gradi etiketo, ki je ne bo več mogel odlepiti; nato za podjetje, ki ga predstavlja. Partnerji in stranke si zapomnijo, kako nekdo ravna z lastnimi ljudmi – in iz tega sklepajo, kako bo ravnal z njimi.

»Notesani in nesramni sodelavci so na dolgi rok največja škoda sami sebi – ker jim ljudje ne zaupajo, jih obidejo pri priložnostih, si jih zapomnijo po tonih, ne po talentu,« je povedala gostja Supermoči Bojana Košnik Čuk. FOTO: Marko Feist

Mladi in bonton: manj cinični, bolj dovzetni

Paradoks časa po pandemiji je, da so prav mlajše generacije pogosto bolj dovzetne za bonton kot tiste, ki so že dolgo v sistemu.

»Mladi pridejo na delavnice z vprašanji, ne s cinizmom,« opaža Košnik Čukova.

Zanje ni samoumevno, da je šefova grobost del »folklore«, niti ne, da se je treba vsemu prilagoditi brez vprašanj. Jasna pravila jim pomenijo oporo, ne omejitev.

Generacijski trk je danes najvidnejši v jeziku. Ena generacija še vedno piše »Spoštovani gospod«, druga uporablja emoji, tretja dela kombinacijo obojega. Za mlade je normalen profesionalni ton, za starejše je to vdor intimnega v poslovno.

Kadar podjetje ne postavi jasnih standardov – kako komuniciramo po mailu, kdaj se tikamo, kdaj vklopimo kamero, kako se obnašamo na zoomu –, nastane prostor za nesporazume, zamere in tihe sodbe.

Pasivno-agresivna nebesa

Formalno brez incidentov, v praksi pa na robu pekla: tako Bojana Košnik Čuk opisuje delovna okolja, kjer se težave ne rešujejo na glas, ampak se počasi premaknejo v pasivno-agresivni režim.

Namesto: »To mi ni v redu,« pridejo zbadljive pripombe, ignorirani maili, dolgi molki v skupinskih chatih, izključevanje iz vabil. Ljudje ne kričijo – ampak zamrznejo drug drugega.

Bonton v takih okoljih ni vprašanje pravilne uporabe noža in vilic, ampak mej. Ali znam kultivirano reči »Tega se ne grem«? Ali vodja zna prekiniti ugajanje in jasno zaščititi člana ekipe, ko nekdo prestopi mejo?

Če tega ni, se čustveni davek po nekaj letih vedno pokaže: v bolniških, odhodih in tihem sabotažnem »minimalizmu« – delam samo toliko, da me ne odpustijo.

Gostja podkasta Supermoč Bojana Košnik Čuk, direktorica podjetja Bonton FOTO: Marko Feist

Med covidom v kuhinji, po covidu spet za mizo

Pandemija je bonton preselila za zaslone. Sestanki iz kuhinje, z mački in otroki v ozadju, kamera izklopljena, gospod s kravato na vrhu in trenirko spodaj – to je bil novi protokol.

Po covidu so se mnogi vrnili v pisarne, a občutek za ritem in mejo je ostal razrahljan. V tujini podjetja plačujejo na tisoče evrov za treninge poslovnega bontona: od osnovne komunikacije do oblačenja in vedenja na hibridnih sestankih.

Tudi v Sloveniji Bojana Košnik Čuk opaža porast povpraševanja – predvsem iz dveh razlogov:

• rojstvo nove generacije vodij, ki noče voditi s kričanjem,

• priznanje, da so relacije v ekipah vse prej kot harmonične, pa si tega ne morejo več privoščiti.

Mailbox kot ogledalo organizacije

Bonton se danes ne meri le na sprejemih in večerjah, ampak v inboxu.

Kako hitro nekdo odgovarja. Koga daje v »cc« in koga dosledno izpušča. Ali je naslov e-pošte spoštljiv ali pikro dvoumen. Ali sporočilo res potrebuje »reply all«.

»Elektronska pošta in interne aplikacije so postale nova sejna soba,« pravi Košnik Čukova.

Problem je, da ljudje za tipkovnico pogum pogosto zamenjajo za profesionalnost. Napade, žaljive opazke in impulzivne odgovore pišejo v trenutku, ko bi bilo najbolj zdravo zapreti prenosni računalnik in se odpraviti na sprehod.

Ko nekdo resno zamoči – z mailom, ki ga ne bi smel nikoli poslati, ali z javnim obrekovanjem v interni skupini –, popravnega izpita ni. Je pa mogoče omejiti škodo: priznati, se opravičiti in spremeniti vedenje. V nasprotnem primeru incident postane del zgodbe o človeku in podjetju.

Pozitivna veriga: od parkirnega listka do kulture podjetja

Da bonton ni le sistem prepovedi, pokaže preprosta anekdota, ki jo rada pripoveduje. Nekega dne je ob prihodu v mesto neznan gospod pristopil do njenega avtomobila in ji v roke potisnil parkirni listek, ki ga sam ni več potreboval. Brez besed, brez poze.

»Tisti mali listič je spremenil moj dan,« pravi. Naslednjič je sama naredila isto. Pozitivna gesta je začela krožiti.

V podjetjih se isto dogaja na večji skali. Kultura pohvale, hvaležnosti in priznanja ni nič abstraktnega. Začne se pri odločitvi, da nekoga za dobro delo ne jemljemo za samoumevnega. Da v mailu ne napišemo samo »prosim«, ampak tudi »hvala«.

Če je negativna veriga – obrekovanje, cinizem in sarkazem – sposobna zastrupiti ekipo v nekaj mesecih, je pozitivna sposobna v istem času vzpostaviti okolje, kjer se ljudje čutijo videne in vključene.

Bonton za 365 dni

Bojana Košnik Čuk pripravlja novo knjigo Bonton za 365 dni, v kateri bonton razume kot življenjsko pot: od rojstva do žalne slovesnosti, od šolskega hodnika do upravnega odbora.

Ne želi pisati nove zbirke abstraktnih pravil, temveč dnevni priročnik malih odločitev: kako vstopiti v prostor, kako se posloviti, kako izraziti nestrinjanje, kako reagirati, ko nekdo prestopi mejo.

V svetu, kjer se poslovne paradigme lomijo pred našimi očmi – od umetne inteligence do hibridnega dela –, ostaja nekaj zelo staromodnega in hkrati zelo sodobnega: ljudje še vedno ocenjujemo drug drugega po tem, kako se vedemo.

Včasih je dovolj, da se spomnimo tistega kadra s pogreba in se vprašamo: v katerem kadru bi si želel, da kamera ujame mene – in koga s tem v resnici predstavljam.

Poslušaj podcast Supermoč TUKAJ.