Najboljši naj se vzpenjajo po znanstveni piramidi

»Najboljšim podoktorskim in mladim znanstvenikom je prek kvotnega sistema treba omogočiti dostop do vodenja projektov, najboljšim mladim znanstvenikom pa še do mentorstva mladim raziskovalcem.« Zahtevi sta zapisani v odprtem pismu, pobudnik in prvi podpisnik dr. Urban Bren pa je pojasnil vzroke zanj.

Odprto pismo z 31 podpisi mladih znanstvenikov so prejšnjo sredo, 12. novembra, poslali ministrici za izobraževanje, znanost in šport dr. Stanislavi Setnikar Cankar in direktorju Javne agencije za raziskovalno dejavnost (ARRS) dr. Jozsefu Györkösu, a odgovora še niso prejeli.

»Zdaj je podpisnikov že skoraj 50, in sicer s primorske, ljubljanske in mariborske univerze, s Kemijskega inštituta, Nacionalnega inštituta za biologijo, Instituta Jožef Stefan in z Zavoda za gradbeništvo,« je povedal dr. Urban Bren s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Mariboru. In še: »Zavedam se, da z enim pismom ne moremo odpraviti vseh problemov, toda njegov namen je sploh odpreti javno razpravo o težavnem položaju mladih znanstvenikov.«

Skupaj s podpisniki pisma se zavzema tudi za to, da bi mladi dobili zastopnika v formalnih organih odločanja, kot so Svet za znanost in Svet za visoko šolstvo na ministrstvu ter upravni odbor in Znanstveni svet ARRS, da bi se »slišal tudi njihov glas in da bi prišli na mizo njihovi konkretni problemi«.

To je prvo odprto pismo mladih znanstvenikov, ki jih je v Sloveniji po približni oceni skoraj tisoč, če upoštevamo vse, tako tiste v naravoslovno-tehničnih vedah kot tiste v družboslovju. Položaj vseh je namreč prizadela že več let trajajoča kriza, zaradi katere je financiranje znanstvenih projektov nestabilno, karierni razvoj mladih znanstvenikov pa zelo negotov, ker so zaposleni le za določen čas, enako kot prekerni delavci. Prav zaradi svojega prekernega statusa številni doslej niso želeli tvegati in javno opozoriti na težave.

Dr. Bren, zakaj ste s kolegi napisali odprto pismo?

Glavni povod so težke razmere, s katerimi se srečujemo mladi znanstveniki. Gre predvsem za nestabilnost zaposlitev, ki so kratkoročne narave, vezane na projekte. Javnost tudi na nas raziskovalce gleda kot na del javnega sektorja, ampak pravila, ki veljajo za nas, so zelo drugačna, veliko bolj podobna privatnemu sektorju, če ne celo strožja. Sama zakonodaja omogoča veriženje pogodb za določen čas. Mladi znanstvenik je namreč zaposlen na projektu le do zaključka le-tega, potem pa njegova zaposlitev ugasne. Če dobi nov projekt, se mu zaposlitev podaljša za določen čas, če pa ga ne dobi, postane mladi znanstvenik brezposeln.

Do kdaj imate status mladega znanstvenika?

Do deset let po končanem doktoratu smo po merilih ARRS mladi znanstveniki. V Sloveniji je več mladih znanstvenikov kot starejših, kar je podobno piramidni strukturi. Mladi raziskovalci so tisti do doktorata, tri leta po doktoratu govorimo o podoktorskih raziskovalcih, deset let po doktoratu smo mladi znanstveniki, zatem pa postanemo uveljavljeni znanstveniki.

Bistveno za uspešnost družbe je, da bi se po piramidi vzpenjali najboljši. Nam, podpisnikom odprtega pisma, se zdi, da bi prav to morala omogočati agencija za raziskovalno dejavnost, da se po zaključenem doktoratu podeli dovolj podoktorskih projektov in projektov mladih znanstvenikov, da najboljši ostanejo. Enako kot v tujini bi morale biti tudi slovenske univerze pozorne na to, kdo je najboljši in kdo je bil uspešen na razpisih za projekte, in bi te kadre potem za stalno zaposlili. Tako bi spremenili sedanjo prakso, po kateri je osnovno merilo to, koliko let je nekdo čakal na profesorsko mesto.

Kakšne spremembe meril torej predlagate?

V letu 2013 so se merila do določene mere že spremenila. Tako so na ARRS povečali odstotek projektov, ki jih lahko dobijo mladi znanstveniki, z 10 na 40 odstotkov. Ministrstvo pa je odprlo, žal sicer zgolj enkratni, javni razpis za spodbujanje raziskovalcev na začetku kariere, torej takoj po zaključenem doktoratu.

Toda mladi znanstveniki lahko konkurirate tudi na evropskih razpisih?

Seveda. Sam sem dvakrat kandidiral na ERC (European Research Councel) Starting Grant, ki je najbolj prestižni projektni razpis za mlade znanstvenike v EU. Če uspeš, lahko dobiš celo 1,5 milijona evrov za projekt, kar pa seveda ne porabiš zase, ampak za raziskovalno skupino, projekt pa lahko traja pet let. V Sloveniji, za primerjavo, na razpisu ARRS lahko dobiš največ 300.000 evrov za projekt, ki traja tri leta.

Žal je tako, da je na evropskih projektih zelo velika in močna konkurenca, bil sem dobro ocenjen, a na koncu nisem bil izbran. Recenzenti so kot mojo pomanjkljivost izpostavili to, da nisem bil mentor doktorskemu študentu, pravila naše agencije pa so, da štiri leto po končanem doktoratu sploh ne smeš zaprositi za mentorstvo mladega raziskovalca. Zaradi takšnih pravil nismo konkurenčni na evropskih razpisih, ker je videti, kot da ne obvladamo mentorstva. To pravilo, ki je za nas ovira, bo morala agencija spremeniti, če želi, da postanemo mladi bolj uspešni na evropskih razpisih. Sloveniji je bil doslej na razpisih ERC za mlade znanstvenike podeljen zgolj en sam projekt.

V pismu ste predlagali, da naj bi ARRS spremenila delitev na podlagi kvot. Kako naj bi bilo po novem?

Mladi želimo spodbuditi, da sprememba, ki se je zgodila lani, ne bi ostala samo začasna, ampak da bi se raztegnila na srednjeročno ali celo dolgoročno obdobje. Želimo, da bi bilo 20 odstotkov vseh projektov podeljeno podoktorskim raziskovalcem, torej tistim do treh let po doktoratu. Mladim znanstvenikom do vključno deset let po doktoratu naj bi podelili 30 odstotkov, uveljavljenim znanstvenikom pa 50 odstotkov projektov. Potem pa še, da se kvota mentorstev mladim raziskovalcem, podeljeni kategoriji mladih znanstvenikov, dvigne na 30 odstotkov.

Odhajajo mladi znanstveniki v tujino tudi zaradi domačih sistemskih ovir?

Da mladi odhajamo v tujino, je sicer je koristno, saj si tako naberemo kontakte za prihodnost in drugačne izkušnje o znanstvenem delovanju, toda dobiti moramo tudi priložnost za vrnitev v domovino. Tudi sam sem se letos vrnil z Dunaja, kjer sem delal tri leta in pol na univerzi BOKU, pred tem pa še dve leti v Chicagu. V Sloveniji sem spet zato, ker sem na razpisu ARRS za mlade znanstvenike dobil projekt, kasneje pa še mentorstvo mlademu raziskovalcu. Oboje je bila zadostna potisna sila za vrnitev. Prepričan sem, da se bodo mladi vračali, če bodo zagotovljeni vsaj minimalni pogoji, kot so zadostno in stabilno financiranje projektov.

Ste to odprto pismo sprožili vi?

To pismo sem sprožil v pogovoru s kolegi. Imam pa srečo, da se dekan Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Željko Knez zaveda težav mladih znanstvenikov in nas podpira. Upam samo, da bodo tudi v drugih institucijah tako prisluhnili mladim in spodbujali, da k njim pridejo res najboljši mladi znanstveniki. Posledično se bo zbistrila kalnost prostora, da bodo razmere čez desetletje ali dve bistveno boljše, kot so danes.