Nasilje in razvoj moške čeljusti

Po članku v najnovejši znanstveni reviji Biological Reviews je nasilje v človeški evoluciji odigralo večjo vlogo kot prehranjevalne navade, o čemer so bili raziskovalci prepričani do zdaj. To dokazuje raziskava primerjav lobanj človeških prednikov in šimpanzov, ki jo je opravil vodilni avtor članka David Carrier s sodelavcem Michaelom Morganom. K raziskavi ju je vodil dvom o veljavnosti hipoteze o razvoju čeljusti pod vplivom prehranjevalnih navad naših prednikov. Človečnjaki roda Australopithecus, na primer, so se večinoma prehranjevali s sadjem, in ne s trdo hrano, zaradi katere bi morali imeti močne čeljustne kosti, da bi jo lahko strli.

Danes je čeljustnica pri človeku najpogosteje zlomljena kost, ki pa pri doseženem razvoju kirurgije in zdravil ne pomeni posebnega problema za poškodovanca. Toda pred štirimi milijoni let je bil zlom čeljustne kosti pri naših prednikih tako rekoč smrtna poškodba, saj poškodovani niso mogli žvečiti hrane in so bili zato obsojeni na smrt. Zaradi tega je bila močna čeljust zelo pomembna.

Tu pa svoje dodajata omenjena raziskovalca, ki opozarjata, da je bila močna čeljust zelo pomembna tudi za izid spopadov.

Čeljust je namreč najbolj izpostavljeni cilj udarcev med spopadi in pretepi. V analizi lobanj naših prednikov (fotografija prikazuje evolucijo lobanje in čeljustnice pri šimpanzu in štirih rodovih človečnjakov) sta ugotovila, da so se prav ti čeljustni deli lobanj, ki so najbolj izpostavljeni udarcem, v evoluciji razvili kot najrobustnejši in so postali tudi najtrdnejši.

Zato avtorja menita, da so se številne obrazne poteze, značilne za zgodnje človečnjake, razvile za zaščito obraza pred poškodbami v pretepih.

Njuna teorija pojasnjuje tudi velike razlike med ženskimi in moškimi obrazi naših prednikov: v spopade so se zapletli predvsem moški.

In prav kosti, ki so najbolj izpostavljene udarcem, se pri človečnjakih avstralopitekih in pri človeku pri moškem in ženski tudi najbolj razlikujejo. »Nasilje je tako v razvoju človeka imelo pomembnejšo vlogo, kot nam je ljubo priznati,« sta prepričana omenjena raziskovalca.