Nosilne plastične vrečke so že preteklost

Podjetniška ideja: Namesto prepovedi Milica in Sašo Makoter predlagata kroženje plastičnih odpadkov
Fotografija: V družbi Makoter imajo najsodobnejše stroje za tisk na plastične folije.
FOTO: Jože Pojbič/Delo
Odpri galerijo
V družbi Makoter imajo najsodobnejše stroje za tisk na plastične folije. FOTO: Jože Pojbič/Delo

Cven – Z omejitvami, obveznim plačevanjem in kmalu tudi popolnim umikom plastičnih nosilnih vrečk iz trgovin v Sloveniji se v družbi Makoter na Cvenu, ki je druga največja proizvajalka plastičnih vrečk v državi, ne bo nič spremenilo. Pravočasno so se skoraj povsem preusmerili v izdelavo vrečk za industrijsko pakiranje, po mnenju Milice in Saše Makoter pa je kakšen manjši, »garažni« proizvajalec zaradi teh ukrepov morda tudi že propadel.

Družba Makoter d.o.o. na Cvenu je druga največja proizvajalka PE-vrečk v državi. Vodita jo mama in sin Milica in Saša Makoter. FOTO: Jože Pojbič/Delo
Družba Makoter d.o.o. na Cvenu je druga največja proizvajalka PE-vrečk v državi. Vodita jo mama in sin Milica in Saša Makoter. FOTO: Jože Pojbič/Delo


Pred skoraj štirimi desetletji so Makoterjevi sicer začeli garažno obrt prav z izdelavo nosilnih plastičnih vrečk in na tem izdelku je zraslo zdaj vzorno urejeno podjetje z več kot 130 zaposlenimi, z okoli 22 milijoni evrov letnih prihodkov, okoli 46.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega in približno dvema milijonoma evrov naložb v posodobitev proizvodnje na leto. Mesečno v vrečke predelajo okoli 650 ton polietilena.
 

Le še dva odstotka proizvodnje so nosilne vrečke


Toda hitro so začeli iskati tudi trg v industriji. Zdaj za papirno industrijo izdelujejo vrečke za toaletni papir in brisače, za proizvajalce bele tehnike plastične folije za transportno zaščito izdelkov in embalažo za živilske izdelke. Pred nekaj leti so le še desetino njihove proizvodnje predstavljale nosilne vrečke, v zadnjem letu dni pa so njihovo proizvodnjo skoraj povsem ukinili in jih izdelujejo le še občasno po posebnem naročilu. Nosilne vrečke zdaj pomenijo le še dva odstotka njihove proizvodnje.



»Če se ne bi preusmerili pravočasno, bi zdaj tanko piskali,« pravi Milica Makoter, ki vajeti podjetja počasi prepušča sinu Saši. »Toda tudi naši industrijski kupci so nas ob zadnjih prepovedih uporabe nosilnih vrečk začeli spraševati, kam to vodi. Na vseh področjih polietilenskih vrečk vendarle ne moremo ukiniti: toaletnega papirja vendar ne bomo pakirali v stekleno ali pločevinasto embalažo? Polietilenske vrečke so praktične, lahke, higienične in za enako ceno jih ni mogoče nadomestiti z drugimi materiali.
 

Izpopolniti sistema zbiranja in recikliranja


Ves odpadni polietilen iz lastne proizvodnje z lastnim strojem predelajo v znova uporabni granulat. Na tem stroju bi lahko predelovali tudi zbrane odpadne PE vrečke. FOTO: Jože Pojbič/Delo
Ves odpadni polietilen iz lastne proizvodnje z lastnim strojem predelajo v znova uporabni granulat. Na tem stroju bi lahko predelovali tudi zbrane odpadne PE vrečke. FOTO: Jože Pojbič/Delo


Zgolj prepovedi tako niso prava rešitev, a to bi bilo treba dodelati ter izpopolniti sistem zbiranja in recikliranja vrečk. V našem podjetju noben odrezek ali ostanek folije ne gre med odpadke: vse zbiramo in z lastnim strojem spet predelamo v granulat, ki ga uporabimo v proizvodnji. Tudi čiščenje in odstranjevanje izpustov v zrak imamo vzorno urejeno, z rekuperacijo izkoriščamo odpadno toploto, kmalu bomo začeli izkoriščati tudi toploto od zaprtega sežiga hlapov iz tiskarskih barv – naša proizvodnja torej z ničemer ne obremenjuje okolja in po nepotrebnem ne porablja energije. Če bi bilo vse tako dosledno urejeno tudi po tem, ko naši izdelki pridejo med potrošnike, problema ne bi bilo,« pravita skupaj z vodjo proizvodnje Srečkom Dolamičem.
Po Saševih besedah je težava predvsem nedoslednost pri ločevanju odpadne embalaže. »Če bi se naši zbiralci embalaže potrudili in dosledno ločevali polietilen od drugih materialov in če bi bil material čist, bi ga tako mi kot tudi drugi večji proizvajalci lahko odkupovali in reciklirali na sedanjih strojih. Naš stroj za reciklažo je, na primer, samo polovično zaseden z odpadnim materialom iz lastne proizvodnje – lahko bi dokupili in predelali še enkrat toliko odpadnega polietilena, kot ga predelamo zdaj, in ga spet uporabili v naši proizvodnji. Toda naša politika se raje ukvarja z javnosti všečnimi prepovedmi, ki pomenijo le majhen del vse odpadne plastične embalaže, kot da bi celovito uredila zbiranje in recikliranje vsega. To bi potem bilo pravo krožno gospodarstvo.«

Komentarji: