Nujen nov dogovor za prihodnost
Tak, ki bo segal čez mandat ene vlade in ki bo pošteno porazdelil bremena med vse deležnike v družbi, ki bo veljal za vse enako in ki bo celotno družbo peljal v napredek. Vsebina je znana.
Odpri galerijo
Prevedljivost, varnost, dolgoročnost, upoštevanje, spoštovanje … so pogoji, ki jih ne pričakuje samo kapital, ampak tudi ljudje, državljani, ali če hočete, zaposleni, pravi Lidija Jerkič. FOTO: Mavric Pivk/Delo
Prevedljivost, varnost, dolgoročnost, upoštevanje, spoštovanje … so pogoji, ki jih ne pričakuje samo kapital. Pričakujemo jih tudi ljudje, državljani, ali če hočete, zaposleni. V različnih obdobjih naše novejše zgodovine so vsi ti pogoji postali negotovi, občutek, da se izgubljamo prav v nasprotno stran, pa vedno močnejši. S tem se izgublja tudi zaupanje med deležniki v državi. Med najpomembnejše deležnike sodimo seveda socialni partnerji.
V preteklosti smo bili sposobni kakovostnega socialnega dialoga. Naj spomnim na prvi splošni kolektivni pogodbi (za gospodarstvo in negospodarstvo) in na kolektivne pogodbe dejavnosti. Sklenjene so bile takoj po osamosvojitvi v letu 1990, brez tradicije kolektivnega pogajanja, v negotovi gospodarski in politični situaciji. Preprosto zato, ker je obstajalo spoznanje o nujnosti in potrebi za dogovarjanje o tako pomembnih področjih, kot je medsebojno razmerje dela in kapitala. Tudi vzpostavitev organiziranega dialoga v okviru Ekonomsko-socialnega sveta ni temeljila na prisilnih predpisih, temveč na dogovoru socialnih partnerjev. V preteklosti sklenjeni socialni sporazumi dokazujejo, da je dogovor mogoč in koristen. Žal zadnji socialni sporazum, iz leta 2015, ni trajal več kot nekaj mesecev.
Nedvomno se danes socialni partnerji strinjamo najmanj v eni točki: da je nujen nov dogovor za prihodnost. Tak, ki bo segal čez mandat ene vlade in ki bo pošteno porazdelil bremena med vse deležnike v družbi, ki bo veljal za vse enako in ki bo celotno družbo peljal v napredek. Vsebina je znana.
Za tak dogovor potrebujemo močne socialne partnerje. Trenutno o tem težko govorimo. Če pustimo ob strani državo z vlado, proračunom, ministrstvi in strokovnimi službami, konkurenčnost med socialnimi partnerji in znotraj njih samih nikakor ne vodi v kakovosten dialog. Potem seveda vlada politika. Takšna ali drugačna, menjajoča smer z vsakokratnim mandatom. Ko pogledamo delovanje politik v preteklosti in njihov vpliv na razvoj države, težko rečemo, da se je politika v preteklosti ravno izkazala. Socialni partnerji pa so v tem obdobju postali šibkejši.
Poskusi sklenitve socialnega sporazuma na Ekonomsko-socialnem svetu bodo kmalu stekli. Kako uspešni bodo, je odvisno tudi od zgoraj napisanega. Kot ponavadi zamujamo, saj »idealen čas« traja že nekaj let. Žal nam je vso koncentracijo ponovno pobrala minimalna plača, ki ustavlja procese dogovarjanja tudi na bipartitni ravni. Pri čemer pa se večina zaveda, da problem pravzaprav sploh ni minimalna plača kot taka, temveč tisto, kar s seboj prinaša. O novem plačnem modelu se seveda nismo sposobni dogovoriti.
Kakorkoli že, priložnost za vse socialne partnerje se ponuja. Zdaj moramo pokazati, ali zmoremo in znamo.
V preteklosti smo bili sposobni kakovostnega socialnega dialoga. Naj spomnim na prvi splošni kolektivni pogodbi (za gospodarstvo in negospodarstvo) in na kolektivne pogodbe dejavnosti. Sklenjene so bile takoj po osamosvojitvi v letu 1990, brez tradicije kolektivnega pogajanja, v negotovi gospodarski in politični situaciji. Preprosto zato, ker je obstajalo spoznanje o nujnosti in potrebi za dogovarjanje o tako pomembnih področjih, kot je medsebojno razmerje dela in kapitala. Tudi vzpostavitev organiziranega dialoga v okviru Ekonomsko-socialnega sveta ni temeljila na prisilnih predpisih, temveč na dogovoru socialnih partnerjev. V preteklosti sklenjeni socialni sporazumi dokazujejo, da je dogovor mogoč in koristen. Žal zadnji socialni sporazum, iz leta 2015, ni trajal več kot nekaj mesecev.
Nedvomno se danes socialni partnerji strinjamo najmanj v eni točki: da je nujen nov dogovor za prihodnost. Tak, ki bo segal čez mandat ene vlade in ki bo pošteno porazdelil bremena med vse deležnike v družbi, ki bo veljal za vse enako in ki bo celotno družbo peljal v napredek. Vsebina je znana.
Za tak dogovor potrebujemo močne socialne partnerje. Trenutno o tem težko govorimo. Če pustimo ob strani državo z vlado, proračunom, ministrstvi in strokovnimi službami, konkurenčnost med socialnimi partnerji in znotraj njih samih nikakor ne vodi v kakovosten dialog. Potem seveda vlada politika. Takšna ali drugačna, menjajoča smer z vsakokratnim mandatom. Ko pogledamo delovanje politik v preteklosti in njihov vpliv na razvoj države, težko rečemo, da se je politika v preteklosti ravno izkazala. Socialni partnerji pa so v tem obdobju postali šibkejši.
Poskusi sklenitve socialnega sporazuma na Ekonomsko-socialnem svetu bodo kmalu stekli. Kako uspešni bodo, je odvisno tudi od zgoraj napisanega. Kot ponavadi zamujamo, saj »idealen čas« traja že nekaj let. Žal nam je vso koncentracijo ponovno pobrala minimalna plača, ki ustavlja procese dogovarjanja tudi na bipartitni ravni. Pri čemer pa se večina zaveda, da problem pravzaprav sploh ni minimalna plača kot taka, temveč tisto, kar s seboj prinaša. O novem plačnem modelu se seveda nismo sposobni dogovoriti.
Kakorkoli že, priložnost za vse socialne partnerje se ponuja. Zdaj moramo pokazati, ali zmoremo in znamo.
