Ohlajanje gospodarstva, poteze države in drugi igralci

Ekonomist Velimir Bole pravi, da je zaradi velikih sprememb v strukturi gospodarstva po izbruhu krize v tem trenutku struktura predlaganega povečanja trošenja države in zmanjšanja davkov vsaj tako pomembno vprašanje kot obseg teh sprememb.

Objavljeno
17. april 2019 06.45
Posodobljeno
17. april 2019 06.45
Velimir Bole: Vlada je sicer razen povečanega trošenja (rebalansa proračuna) letos že predlagala tudi spremembo davčne zakonodaje, vendar pešanje gospodarske aktivnosti ni bil pomemben razlog ne za eno ne za drugo potezo. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Velimir Bole
Velimir Bole
Gospodarska aktivnost se še naprej zmanjšuje. V zadnjem četrtletju lani je medletna rast v evroobmočju padla že na samo 1,1 odstotka, pri čemer je Italija s tretjim največjim gospodarstvom že zašla v recesijo, Nemčija pa se ji je komaj izognila.

V Sloveniji se je sicer rast prav tako zmanjšala na najnižjo vrednost v zadnjih dveh letih, vendar s solidnimi 3,6 odstotka še naprej krepko presega rast v evroobmočju (slika 1). Pričakovanja podjetij kažejo, da se za zdaj poslabšujejo kazalniki predvsem v predelovalni dejavnosti, saj kratkoročna pričakovanja tako v storitvenih sektorjih kot v gradbeništvu le nekoliko počasneje rastejo (slike 2a, 2b in 2c).

image
Slika 1

 

Ohlajanje


Negotovost se pri nosilcih ekonomske politike v EU in evroobmočju povečuje. Optimizem, ki so ga kazali še na začetku zadnjega četrtletja lani je že popolnoma splahnel. ECB, ki je še oktobra potrdila svojo namero o ukinitvi kvantitativnega sproščanja in normaliziranju svoje napihnjene bilance v letošnjem letu ter poudarjala, da gre le za prehodne težave z aktivnostjo, je v svojem poročilu po prvem letošnjem četrtletju za banke spet odprla okno cenenih fokusiranih kreditov (TLTRO) in s tem pokazala, da je njena sedanja ocena poslabšanja gospodarskih dosežkov precej resnejša kot še pred tremi, štirimi meseci.

image
Slika 2


Živčnost je seveda razumljiva. ECB je s svojo napihnjeno bilanco zdaj bistveno bolj nemočna, kot je bila konec leta 2008, pri tem pa doslej niti svojih najosnovnejših ciljev ni zadovoljivo izpolnila, saj ji kljub ogromnemu povečanju primarnega denarja ni uspelo premakniti kreditov podjetjem, kaj šele, da bi potisnila osnovno inflacijo navzgor, proti svojemu cilju. Rast cen brez energentov in hrane namreč še naprej vztraja pri enem odstotku na leto, čeprav se stroški dela povečujejo, nezaposlenost pa opazno pada. Kako bodo intervenirali, če bi se sedanje poslabšanje gospodarskih dosežkov še poglobilo, ali pa celo, kako bodo normalizirali svojo bilanco, si v ECB verjetno niti ne upajo več razmišljati.

Medtem ko se centralna banka aktivno, vsaj formalno, odziva na spremembe gospodarskih dosežkov, evropska komisija deluje, kot da se je poslabšanje stanja v gospodarstvu ne tiče dosti oziroma kot da se v gospodarstvu ne dogaja nič posebnega. Z veliko zavzetostjo svetuje Britancem, kako naj se izkopljejo iz blata, v katerega so zabredli, medtem ko je tisto, v katerega rine evropsko gospodarstvo, še vedno ne zanima. S svojimi vatli še vedno presoja gospodarske dosežke posameznih držav, glede njihovega izboljšanja pa vztraja pri receptu strukturnih sprememb in zaviranja trošenja države, čeprav trošenje države v evroobmočju že od sredine leta 2016 zavira rast gospodarske aktivnosti, saj sistematično zaostaja za skoraj 0,8 odstotne točke za rastjo gospodarske aktivnosti.

Takšna, sistematično restriktivna politika domačega trošenja in še zlasti trošenja države je povečala dodatno zaostajanje sektorjev gospodarstva, ki proizvajajo samo za domači trg, saj jim v zadnjih štirih letih hitrega izboljševanja gospodarskih dosežkov ni uspelo normalizirati svoje poslovne aktivnosti. V Sloveniji storitveni sektorji, tudi na začetku letošnjega leta, po štirih letih hitre rasti celotnega gospodarstva še daleč niso dosegli normalnih pogojev poslovanja, saj kar 35 odstotkov gospodarskih enot ocenjuje, da jih nezadostno povpraševanje omejuje pri poslovni aktivnosti (slika 3a). Istočasno je, na primer, predelovalna dejavnost, ki velik del proizvodnje prodaja na tujih trgih, že na začetku leta 2017 poslovala brez omembe vrednih omejitev v povpraševanju (slika 3b).

image
Slika 3


Zdaj ko tuje povpraševanje peša, bo nespremenjena usmeritev politike trošenja države prizadela tudi podjetja, ki so sicer prisotna predvsem na tujih trgih. Zato ne preseneča, da je večji del držav EU letos začel povečevati trošenje čez predvidene okvire. V Sloveniji je bilo povečanje trošenja države zaradi rebalansa proračuna praktično enako kot v Nemčiji in v povprečju evroobmočja (0,4-odstotno ciklično prilagojenega primarnega deficita).


Proizvodna vrzel, ciklično prilagojeni deficit in fiskalno pravilo


Ker je osnovna usmeritev evropske komisije glede trošenja države dolgoročno izravnana javna blagajna, ni povsem jasno, kako lahko prihaja do opisanih intervencij komisije v domače trošenje, še zlasti v trošenje države, saj so te daleč od nevtralnih za javno blagajno. Velik del problema takšne usmeritve politike trošenja države, kot jo diktira evropska komisija, je dejansko metodološke narave, še posebno v majhnih državah EU. Gre za orodje, s katerim komisija ocenjuje indikatorja proizvodne vrzeli oziroma ciklično prilagojenega deficita javne blagajne, ki sta njena ključna indikatorja za ugotavljanje, koliko trošenje države v konkretnem obdobju ogroža dolgoročno izravnano raven javne blagajne. Oba indikatorja namreč nista neposredno merljiva, morata se ocenjevati, ustrezne ocene za konkretno leto pa se ustalijo šele po daljšem času! Pri tem pa začetne ocene, po katerih se ravna evropska komisija pri svojih ocenah za Slovenijo, sistematično odstopajo od končnih vrednosti.

Kot kaže slika (slika 4), namreč evropska komisija v svojih jesenskih poročilih, v katerih objavlja oceno ciklično prilagojenega deficita in proizvodne vrzeli, ki so vodilo za ustrezno trošenje države v prihodnjem letu, objavlja za Slovenijo sistematično večja odstopanja od ravnotežja, kot jih sama izračunava in objavlja čez dve leti, torej takrat, ko so za konkretno leto dostopni vsi potrebni podatki. V povprečju osmih let po krizi je bila ocena slabša za več kot enega in pol fiskalnega napora (dobrih 300 milijonov evrov) na leto, torej izboljšanja rezultata javne blagajne, ki ga država mora doseči v enem letu in pol.

image
Slika 4


Vlada je sicer razen povečanega trošenja (rebalansa proračuna) letos že predlagala tudi spremembo davčne zakonodaje, vendar pešanje gospodarske aktivnosti ni bil pomemben razlog ne za eno ne za drugo potezo. Glede na to, da se gospodarstvo ohlaja, je sama odločitev za relativno večje trošenje države ali reformiranje dohodnine, ki povečuje razpoložljiv dohodek, v načelu smiselna. Kot smo videli, so vsaj glede trošenja podobno storila tudi finančna ministrstva drugih držav. Zato se zdijo razprave glede kršenja fiskalnega pravila nerazumljive, zaradi ilustriranih sistematičnih napak indikatorjev, ki jih uporablja komisija, pa tudi škodljive. Ker se opirajo na prvo oceno ciklično prilagojenega deficita komisije, pa so gotovo vsaj prenagljene.


Fiskalna politika ob spremenjeni strukturi gospodarstva


Zaradi velikih sprememb v strukturi gospodarstva po izbruhu krize je v tem trenutku struktura predlaganega povečanja trošenja države in zmanjšanja davkov vsaj tako pomembno vprašanje kot obseg teh sprememb. Ali je bil na primer razrez povečanega trošenja, ki je narejen, res pravi glede na reformo zdravstva, ki je v zraku? Segmenti podjetij in sindikatov so namreč vse bolj razdrobljeni in zato interesno vse bolj enakomerno pokrivajo celoten portfelj trošenja (davkov) države, kar povečuje prostostrelstvo in »tekmo do dna«, zmanjšuje pa potencialno učinkovitost ukrepanja države.

Za velike izvoznike so povečevanje davka na dodano vrednost ali večji domači investicijski projekti manj pomembne poteze države, večja obdavčitev kapitala ali pa razvojna olajšava pa zelo pomembne; za delovno intenzivne sektorje, ki proizvajajo predvsem za domači trg, pa imajo omenjene poteze države verjetno lahko ravno obraten pomen. Zniževanje davkov kar povprek in ozka država so zato, razumljivo, največji skupni imenovalec predstavnikov gospodarstva, vendar istočasno tudi velik narodnogospodarski oportunitetni strošek. Tudi aktivnost sindikatov se drobi, pač glede na zelo različno velikost njihovih vzvodov moči. Takšno prostostrelstvo pa jim onemogoča internaliziranje škod lastnih potez, kar seveda tudi pri sindikatih povečuje oportunitetne stroške njihovih potez, še posebno sindikatov, zaposlenih v javnem sektorju.

Zaradi velikega povečanja interesne razdrobljenosti segmentov gospodarskih subjektov postaja torej enakomerno popravljanje trošenja države (podobno letošnjemu) vse bolj pravilo kot izjema. To je tudi vse večji problem, ki omejuje učinkovitost fiskalne politike države, še posebno v času pešanja gospodarske aktivnosti, ko so pravilno odmerjene fiskalne poteze države ključne.