Ohlajanje gospodarstva predvsem zaradi pešanja izvoza
Hitro se povečuje tudi pomanjkanje potrebnih delavcev, pravi ekonomist Veljko Bole.
Odpri galerijo
Kot pravi Veljko Bole, lahko ugotovimo, da okrevanje, ki gre proti koncu, ni omogočilo realizacijo celotnih potencialov gospodarstva, ne v Sloveniji ne v evro območju. FOTO: Roman Šipić
Ljubljana – Gospodarstvo se po cikličnem vrhu konec 2017 ohlaja, krčenje gospodarske aktivnosti v evro območju je intenzivnejše in predhaja Slovenijo za približno eno četrtletje. Ohlajanje poganja predvsem pešanje izvoza, čeprav se tudi pomanjkanje potrebnih delavcev hitro povečuje. To je med drugim v napovedi gospodarstva v 2019 poudaril Veljko Bole iz Ekonomskega inštituta, EIPF, na poslovnem dogodku Pogled 2019, ki sta ga pripravila medijska hiša Delo in Združenje Manager (ZM) v okviru letos začetega partnerstva v projektu Pogled 2019: Ekonomska politika Slovenije in družbena blaginja danes.
Sporočilo zadnje, oktobrske seje sveta Evropske centralne banke (ECB) je, da je okrevanje v evro območju vse bolj vzdržno in široko zasidrano, inflacija je sicer še vedno prenizka, vendar se postopoma povečuje proti ciljani ravni. Tveganja zaradi povečevanja protekcionizma, negotovosti na trgih v razvoju in nihanj na finančnih trgih pa so še naprej uravnotežena.
Kot pravi Bole, si ob tem lahko zastavimo več vprašanj, med drugim, ali je gospodarstvo v sedanjem okrevanju že prešlo ciklični vrh oziroma, ali pešanje aktivnosti v 2018 ni le enkratni odklon od sicer vzdržne rasti. Poleg tega je vprašanje tudi, kaj povzroča pešanje gospodarske rasti v letošnjem letu, še posebno, kako pomembna je zatečena struktura povpraševanja ter kakšni so narodnogospodarski oportunitetni stroški sedanjega pešanja gospodarske aktivnosti in kaj bi glede teh stroškov lahko storila ekonomska politika. Vprašanje je tudi, ali so tveganja res uravnotežena oziroma kakšna je možnost, da bi namesto cikličnega pešanja gospodarstvo ponovno zašlo v večjo krizo.
Vidimo lahko, da je v letu 2015 rast v Sloveniji izredno poskočila in vrh dosegla v 2017, medtem ko se je v evroobmočju začela zmanjševati. Ta ciklus, ki se je začel v 2012, je bil v Sloveniji bistveno višji kot v evroobmočju, pravi Bole.
Poleg tega je na primer v storitvenem sektorju še vedno skoraj 40 odstotkov podjetij, ki ocenjujejo, da jih nezadostno povpraševanje ovira pri poslovanju. Hitro se povečuje tudi pomanjkanje delavcev, saj lahko ugotovimo, pravi Bole, da so omejitve z delavci zelo porasle v zadnjih dveh letih. V Sloveniji so že take kot leta 2008, tudi v evro območju so porasle, vendar je ta odstotek nižji.
V evro območju so ključne omejitve na strani povpraševanja v vseh treh sektorjih, situacija je podobno kot lani. V Sloveniji so močne omejitve samo pri storitvah, medtem ko so na strani ponudbe bistveno večje tako v industriji kot gradbeništvu. Nova naročila v industriji so se v zadnjem času v evro območju zmanjšala, in to je prišlo zaradi pešanja izvoza. V zadnjem letu so začela padati tudi pričakovanja izdatkov gospodinjstev.
Kot pravi Bole, lahko ugotovimo, da okrevanje, ki gre proti koncu, ni omogočilo realizacijo celotnih potencialov gospodarstva, ne v Sloveniji ne v evro območju. Zaradi omejenega manevrskega prostora so možnosti ekonomske politike, da bi nevtralizirala oportunitetne stroške prezgodnjega obrata zelo majhne.
Sporočilo zadnje, oktobrske seje sveta Evropske centralne banke (ECB) je, da je okrevanje v evro območju vse bolj vzdržno in široko zasidrano, inflacija je sicer še vedno prenizka, vendar se postopoma povečuje proti ciljani ravni. Tveganja zaradi povečevanja protekcionizma, negotovosti na trgih v razvoju in nihanj na finančnih trgih pa so še naprej uravnotežena.
Kot pravi Bole, si ob tem lahko zastavimo več vprašanj, med drugim, ali je gospodarstvo v sedanjem okrevanju že prešlo ciklični vrh oziroma, ali pešanje aktivnosti v 2018 ni le enkratni odklon od sicer vzdržne rasti. Poleg tega je vprašanje tudi, kaj povzroča pešanje gospodarske rasti v letošnjem letu, še posebno, kako pomembna je zatečena struktura povpraševanja ter kakšni so narodnogospodarski oportunitetni stroški sedanjega pešanja gospodarske aktivnosti in kaj bi glede teh stroškov lahko storila ekonomska politika. Vprašanje je tudi, ali so tveganja res uravnotežena oziroma kakšna je možnost, da bi namesto cikličnega pešanja gospodarstvo ponovno zašlo v večjo krizo.
Vidimo lahko, da je v letu 2015 rast v Sloveniji izredno poskočila in vrh dosegla v 2017, medtem ko se je v evroobmočju začela zmanjševati. Ta ciklus, ki se je začel v 2012, je bil v Sloveniji bistveno višji kot v evroobmočju, pravi Bole.
Poleg tega je na primer v storitvenem sektorju še vedno skoraj 40 odstotkov podjetij, ki ocenjujejo, da jih nezadostno povpraševanje ovira pri poslovanju. Hitro se povečuje tudi pomanjkanje delavcev, saj lahko ugotovimo, pravi Bole, da so omejitve z delavci zelo porasle v zadnjih dveh letih. V Sloveniji so že take kot leta 2008, tudi v evro območju so porasle, vendar je ta odstotek nižji.
V evro območju so ključne omejitve na strani povpraševanja v vseh treh sektorjih, situacija je podobno kot lani. V Sloveniji so močne omejitve samo pri storitvah, medtem ko so na strani ponudbe bistveno večje tako v industriji kot gradbeništvu. Nova naročila v industriji so se v zadnjem času v evro območju zmanjšala, in to je prišlo zaradi pešanja izvoza. V zadnjem letu so začela padati tudi pričakovanja izdatkov gospodinjstev.
Kot pravi Bole, lahko ugotovimo, da okrevanje, ki gre proti koncu, ni omogočilo realizacijo celotnih potencialov gospodarstva, ne v Sloveniji ne v evro območju. Zaradi omejenega manevrskega prostora so možnosti ekonomske politike, da bi nevtralizirala oportunitetne stroške prezgodnjega obrata zelo majhne.
