Pasme, ki izginjajo skupaj s slovensko krajino (video)

Zakaj so avtohtone pasme pomembne za prihodnost prehrane, krajine in trajnostnega kmetijstva ter kako jih v Sloveniji ohranjajo za prihodnje generacije, v videointervjuju pojasnjuje mag. Danijela Bojkovski z Oddelka za zootehniko Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani:

Na visokogorskih pašnikih nad Bovcem se med skalami in travniki še vedno pasejo bovške ovce. Na pobočjih pod Krnom vztrajajo drežniške koze, edina ohranjena  avtohtona pasma koz v Sloveniji. Na Dolenjskem rejci ohranjajo krškopoljskega prašiča, edino slovensko avtohtono pasmo prašičev, na nekaterih belokranjskih kmetijah še vedno redijo  črede belokranjske pramenke. Te živali so del podeželske podobe, kulturne dediščine in živega znanja, ki se je na kmetijah prenašalo skozi generacije. Zaradi podnebnih sprememb, vse večjih pritiskov na kmetijstvo in zmanjševanja biotske raznovrstnosti dobivajo novo vlogo tudi pri razmisleku o prihodnosti prehrane in trajnostne reje. Strokovnjaki ob tem opozarjajo, da avtohtone pasme pomembno prispevajo tudi k ohranjanju poseljenosti podeželja in trajnostni rabi zemljišč, predvsem na območjih, kjer intenzivno kmetijstvo ni mogoče.

Zakaj so avtohtone pasme tako pomembne

Avtohtone pasme domačih živali, ki so se skozi generacije oblikovale in prilagodile slovenskemu prostoru, podnebju in načinu reje. »Ne gre le za živali, ampak tudi za ljudi, krajino in znanje, ki se je gradilo stoletja,« pravi mag. Danijela Bojkovski z Oddelka za zootehniko Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Njihova vrednost danes presega proizvodnjo mleka ali mesa. Odlikujejo jih genetska raznolikost, odpornost na zahtevne proizvodne sisteme in sposobnost preživetja v okoljih, kjer intenzivna živinoreja pogosto ni mogoča. Prav zaradi teh lastnosti jih strokovnjaki vse pogosteje razumejo kot pomembno rezervo za prihodnost evropskega kmetijstva.

»Če izgubimo pasmo, izgubimo gene, ki jih bomo morda čez desetletja nujno potrebovali,« še opozarja.

Dolga desetletja je sodobna živinoreja temeljila predvsem na povečevanju proizvodnje. Kmetijske politike in trg so spodbujali pasme, ki dajejo več mleka, hitreje priraščajo ali omogočajo intenzivnejšo rejo. Ob tem so številne lokalne pasme postopoma izgubljale prostor, saj ekonomsko niso mogle konkurirati visoko specializiranim pasmam domačih živali. Posledice takšnega razvoja danes postajajo vse bolj vidne tudi v Evropi, kjer številne lokalne in tradicionalne pasme sodijo med ogrožene.

»Dolgo smo živinorejo ocenjevali skoraj izključno po količini mleka ali mesa. Danes pa v ospredje prihajajo prilagojenost na lokalno okolje, sposobnost izkoriščanja skromnejše krme, robustnost in kakovost izdelkov,« pojasnjuje mag. Danijela Bojkovski.

Prav odpornost postaja ena ključnih prednosti avtohtonih pasem. Živali, ki so se stoletja razvijale v zahtevnih okoljih, pogosto bolje prenašajo vremenske ekstreme, skromnejšo prehrano in pašne sisteme reje. Potrebujejo manj veterinarskih posegov in so manj odvisne od intenzivnih proizvodnih sistemov ter uvožene krme.

Ob vse pogostejših sušah, vremenskih nihanjih in podnebnih spremembah strokovnjaki opozarjajo, da bo prav genetska raznolikost odločala o prilagodljivosti pasem na prihodnje izzive v živinoreji. »Danes teh pasem ne razumemo več samo kot del preteklosti, ampak kot pomembno rezervo za prihodnost živinoreje v času podnebnih sprememb,« poudarja sogovornica.

Ohranjanje pasem potrebuje sistem in rejce

Slovenija danes v okviru nacionalnega  programa spremlja stanje avtohtonih pasem, ocenjuje njihovo ogroženost, vodi gensko banko in skupaj z strokovnimi službami in rejci pripravlja ukrepe za njihovo ohranjanje. Program vključuje tako zaščito živali na kmetijah kot tudi shranjevanje genetskega materiala za prihodnje generacije. »Pasma se dolgoročno ne ohrani samo v genski banki; ohrani se, če živi na kmetijah, v krajini, v prehrani, kulturi in zavesti ljudi.«

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano financira Program varstva biotske raznovrstnosti v živinoreji, podpira rejske programe in ukrepe za ohranjanje lokalnih pasem ter prek skupne kmetijske politike spodbuja rejo pasem, ki jim grozi izginjanje.

Pomemben del strokovnega dela poteka na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer v okviru državnega programa spremljajo populacije, izvajajo genetske analize in vodijo gensko banko. Ogroženost posameznih pasem ocenjujejo po mednarodnih kriterijih FAO, pri čemer upoštevajo število čistopasemskih plemenic in plemenjakov, trend populacije, geografsko razširjenost, delež parjenj med čistopasemskimi živalmi, sposobnost razmnoževanja in koliko so si živali med seboj sorodne.. »Majhne populacije in parjenje v sorodu sta med največjimi tveganji za dolgoročno preživetje pasem,« opozarja sogovornica.

Toda genska banka sama po sebi ne zagotavlja preživetja pasme. Ključno ostaja ohranjanje živih populacij na kmetijah, kjer se pasme razvijajo, prilagajajo in ostajajo del krajine. »Ohranjanje na kmetiji oziroma in situ je temelj, genska banka pa je varovalka,« poudarja mag. Danijela Bojkovski.

Brez rejcev pasme ne bodo preživele

Ohranjanje avtohtonih pasem je tesno povezano tudi z vprašanjem, ali lahko rejci s takšno rejo preživijo. Večina teh kmetij je manjših, pogosto delujejo na težjih območjih, njihovi izdelki pa na trgu težko konkurirajo cenejši industrijski proizvodnji. Dodatna težava je slaba prepoznavnost lokalnih proizvodov.

»Če potrošnik ne prepozna dodane vrednosti teh izdelkov, jih rejci težko prodajo po višji ceni. Pri nas še vedno primanjkuje zaščitenih lokalnih proizvodov,« opozarja sogovornica.

V nekaterih evropskih državah so prav povezave med lokalnimi pasmami, gastronomijo in turizmom pomembno prispevale k njihovemu ohranjanju. »Prihodnost pasem je tesno povezana s tem, ali lahko rejci iz njihove reje ustvarijo dovolj dodane vrednosti,« opozarja in kot primer navaja Španijo, kjer so razvili nacionalno znamko za izdelke avtohtonih pasem, v hrvaški Istri pa so istrsko govedo uspešno povezali z lokalno kulinariko in turistično ponudbo. Podobne možnosti obstajajo tudi v Sloveniji, predvsem pri izdelkih z jasno regionalno identiteto.

Tak primer je meso krškopoljskega prašiča, ki ga vse pogosteje vključujejo v gastronomsko in turistično ponudbo. Pomemben ekonomski potencial imajo tudi siri iz mleka bovške ovce in drežniške koze. Prav pri zadnji v okviru Programa varstva biotske raznovrstnosti v živinoreji pripravljajo dodatne raziskave mleka, ki bo pomembna za razvoj sirarstva in ustvarjanje večje dodane vrednosti.

»Zanimanje mladih obstaja predvsem tam, kjer je pasma povezana z identiteto kmetije, turizmom, ekološko rejo, predelavo ali neposredno prodajo. Mladi se redkeje odločajo zgolj zaradi ohranjanja pasme; bolj jih pritegne, kadar lahko iz tega razvijejo produkt, zgodbo ali blagovno znamko,« pravi mag. Danijela Bojkovski.

Prihodnost teh pasem bo odvisna od rejcev, državnih ukrepov, strokovne podpore in potrošnikov. Strokovnjaki opozarjajo, da z vsako opuščeno kmetijo izginja tudi del znanja, ki se je prenašalo skozi generacije. »Prihodnost teh pasem ne bo odvisna samo od rejcev ali države, ampak tudi od potrošnikov. Če bomo znali ceniti lokalne izdelke, poreklo in trajnostno pridelavo, bodo imele te pasme prihodnost.«

 

 

---

Vsebino ustvarja Vsebinski studio Delo mediji d.o.o.