PODKAST: Služkinje še niso preživete

Zdaj že pokojni nekdanji generalni sekretar Združenih narodov Butros Gali se je rad spominjal otroštva in varuške Milene iz daljne Slovenije, na katero je bil v otroštvu skoraj bolj navezan kot na svojo mamo. Slovenke so namreč z Goriške v drugi polovici 19. stoletja emigrirale v Aleksandrijo in Kairo, kjer so bile dojilje, služkinje, kuharice, sobarice, varuške, guvernante, šivilje ... Bilo jih je ogromno in prijel se jih je izraz »aleksandrinke«. Na pot čez Sueški prekop so odšle v upanju na boljšo prihodnost, del zaslužka so pošiljale domačim. Zadnje ženske z Goriške, ki so še služile v Egiptu, so se z »žulji na duši« vračale domov ob koncu šestdesetih in začetku sedemdesetih let 20. stoletja, so zapisali na spletni strani »aleksandrinke«.

Povpraševanje raste

Stoletja je bil socialni status ženske jasen: ali je imela služkinjo ali pa je bila sama služkinja. Služabnice, ki so pogosto živele z družino, so kuhale, prale perilo, pazile otroke, celo dojilje so bile. Samo pomislite na britansko humoristično serijo »Želite, milord?« (You Rang M'Lord) in takoj bo jasno, da so bili služabniki in služabnice nepogrešljiv del življenja za vse, ki sami niso bili služabniki ali gospodinje. Z družino živeče služkinje so danes anahronizem. Oblačila, ki so jih služkinje nosile v preteklosti, so največkrat le še kostum za pusta ali vročo fantazijo med rjuhami. To sicer ne pomeni, da služkinj ni več. So družinske pomočnice, ki opravljajo vsa dela, ki so bila nekoč deljena. In so zanje pogosto slabo plačane. Ampak delo, plačano in neplačano, je ključnega pomena za prihodnost dostojnega dela. Rast prebivalstva in starajoče se družbe terjajo vse več oskrbovalcev in negovalcev. Plačana oskrba bo ostala pomembna zaposlitev, zlasti za ženske, pravi novo poročilo Mednarodne organizacije dela (ILO), a hkrati opozarja, da so ta dela pogosto najslabše plačana, opravljajo pa jih predvsem migranti. ILO ocenjuje, da delo gospodinjskega pomočnika opravlja okoli 53 milijonov ljudi, kar je skoraj 60-odstotni porast od sredine devetdesetih let. Številka pa se bolj realno giblje pri okoli 100 milijonih. Več kot 40 odstotkov gospodinjskih pomočnikov oziroma pomočnic dela v azijsko-pacifiški regiji. Ta serpentinska industrija vključuje na stotine agencij za zaposlovanje, posojilodajalce, zbiralce dolgov in velike vladne birokracije. Upoštevati bi morali še približno 21 milijonov večinoma neizobraženih žensk, ki delajo kot gospodinje, varuške in skrbnice. Hong Kong je odprl svoja vrata gospodinjskim pomočnicam sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Vsako osmo gospodinjstvo in vsako tretje z otroki običajno zaposluje tujo gospodinjo. Te »pomočnice« predstavljajo približno 10 odstotkov delovno aktivnega prebivalstva in 4,4 odstotka celotnega prebivalstva.

Stoletje kasneje se je spremenilo malo

Ko so Američani preučevali zgodovino, so po popisu iz leta 1870 ugotovili, da je bilo 52 odstotkov žensk zaposlenih kot gospodinje, je leta 2013 pisala ameriška revija Mother Jones. Od leta 1870 do sredine 19. stoletja se je ta odstotek povečal. Enciklopedija Chicaga pravi, da je bil poklic gospodinje vodilen v državi, je pa zaradi dolgih ur, nizkega statusa, pomanjkanja svobode in strogega nadzora pritegnil le malo domačih žensk. Posledično so domače služabnice pogosto prihajale iz vrst najbolj obupanih članov skupnosti, bodisi preveč revnih, da bi plačali stanovanje, ali tistih, ki so bili izključeni iz drugih poklicev. Leta 1912 je »najeto dekle« s 33 leti izkušenj anonimno objavilo pripoved o preizkušnjah svojega dela, ki nekako sovpada z izredno branim romanom Služkinje (The Help). Pogosto ni imela proste nedelje pred četrto uro popoldan in večera pred osmo zvečer. Tuja dekleta so se zato raje odločala za delo v tovarnah ali trgovinah s fiksnim delovnim časom. Dame včasih niso pošteno plačevale dekletom in ta so pogosto delala za dva do tri dolarje na teden, peti ali šesti teden so jim delodajalke celo pozabile plačati. Z migracijo, ki je v začetku 20. stoletja s podeželskega juga na sever prinesla množice afriških Američanov, so temnopolte ženske prevzele večino teh izkoriščevalskih delovnih mest. Šele z veliko depresijo se je zgodil premik, zgodovino popisuje revija Atlantic. Še danes so v ZDA hišne pomočnice in varuške (teh naj bi bilo okoli dva milijona) predvsem temnopolte ženske in migrantke, najpogosteje iz Mehike in Latinske Amerike. Če jim seveda uspe priti v »obljubljeno deželo«, sicer takšno delo opravljajo v Mehiki. Okoli 2,3 milijona služabnic naj bi po oceni britanskega časnika Guardian delalo v Mehiki, od tega 225.000 v prestolnici. Več kot 90 odstotkov vseh pomočnic je žensk, ki se v mesta priselijo iz oddaljenih vasi. V povprečju so stare 35 let, mnoge med njimi pa so začele delati, še preden so dopolnile 16 let. Še danes so podvržene verbalnemu in fizičnemu nasilju, tudi spolnemu. Kar 14 odstotkov služabnic ali pomočnic naj bi bilo pretepenih ali spolno nadlegovanih, 17 odstotkov pa so krivično obtožili kraje in odpustili brez razloga.
Usoda hišnih pomočnic ni nič bolj rožnata v Indiji, kjer ima vsaka družina srednjega sloja neke vrste gospodinjsko pomoč za vsakodnevna opravila. Pomočnik je lahko voznik, gospodinja, čistilec, kuhar, vrtnar, sprehajalec psa ali pa vse skupaj. Takšno podporno osebje v indijskem gospodinjstvu delodajalce osvobodi rutinskih nalog. Ampak prav zato imajo Indijci težave pri selitvi v tujino, predvsem v Evropo, so ugotavljali v prispevku televizije Al Jezeera. Tuje jim je, da morajo – recimo v Evropi – sami odnašati smeti, hoditi v trgovino … To ne pomeni, da v Evropi ni družinskih pomočnikov. Podatki iz vse Evrope kažejo na razširjenost priseljencev, predvsem žensk, v sektorjih dela in oskrbe na domu ter njihove posebne ranljivosti za izkoriščanje.
V Italiji naj bi se število gospodinjskih pomočnikov od leta 1998 potrojilo, večinoma pa so to migranti iz vzhodne Evrope. V Franciji okoli 17 odstotkov vseh delovnih mest predstavlja delo hišnega pomočnika. Prevedeno v številke: takšno delo opravlja 1,7 milijona ljudi, ki letno v socialno blagajno prispevajo okoli 6 milijonov evrov. Letno, brez skrbi za otroke, oddelajo 559 milijonov ur.
Na Irskem je na primer raziskava, v katero je bilo vključenih 500 delavcev migrantov brez dokumentov, pokazala, da jih je bilo 30 odstotkov zaposlenih v zasebnih domovih na delovnem mestu v gospodinjstvu, večina pa je skrbela za starejše osebe. V anketi, v kateri je sodelovalo 400 migrantk, ki opravljajo delo na domu na Češkem, jih je 53 odstotkov dejalo, da nimajo pogodbe o zaposlitvi, ugotavlja nevladna Platforma za mednarodno sodelovanje v zvezi z nedokumentiranimi migranti. »Moji bivši delodajalci so menili, da najem Ukrajinke za delo doma pomeni delati non-stop. Niso mi dovolili imeti prostega časa, niso mi dali pogodbe o zaposlitvi. Ko sem se želela pritožiti, so odgovorili, da moram kot Ukrajinka biti vesela, da ‘živim v civilizaciji’. Če bi izgubila službo, bi bila v velikih težavah. Morala bi hitro najti drugo delo. Če ga ne bi našla, bi izgubila dovoljenje za prebivanje,« je za omenjeno platformo povedala Natalija.
Nič bolj rožnato ni drugje v Evropi. Tudi domači delavci so lahko v podobni godlji kot migrantje. Pred tremi leti je nizozemsko ministrstvo za zunanje zadeve prejelo 26 pritožb domačih delavcev, ki so delali za diplomate na veleposlaništvih na Nizozemskem. Pritoževali so se nad prenizkim plačilom, slabimi delovnimi pogoji in »neprimernim vedenjem«, je poročal dnevnik Volkskrant. Sodeč po podatkih neprofitne organizacije FairWork, se pritožbe nanašajo na 14 veleposlaništev na Nizozemskem. Med njimi so veleposlaništva Saudove Arabije, Kuvajta, Združenih arabskih emiratov, Katarja, Indije, Somalije, Bolivije in Gane.

Služkinje za izvoz

Nikjer pa se služabništvo ni tako razširilo kot na Filipinih. Vsako leto se okoli 100.000 Filipincev poda v tujino delat v storitveno industrijo. Izvažanje delovne sile se je začelo v času predsedovanja Ferdinanda Marcosa leta 1974, ko se je gospodarstvo sesuvalo. Priložnost je videl v hitrem razvoju po naftni krizi leta 1973 v zalivskih državah. Leta 1974 je 35.000 Filipincev našlo delo v tujini. Že 35 let kasneje se je številka povzpela na 8,5 milijona (10 odstotkov populacije in kar 22 odstotkov delovno aktivnih), večinoma žensk. Po podatkih Svetovne banke so tuji delavci leta 2010 prispevali 12 odstotkov BDP Filipinov z 21,3 milijarde dolarjev. To je četrto največje število tujih nakazil za Kitajsko, Indijo in Mehiko. Velika večina tujega denarja se na Filipine steka zavoljo služkinj, gospodinjskih pomočnic, varušk, ki z delom v tujini doma preskrbujejo družino in otroke. Filipinska vlada ženske celo usposablja za podložništvo. Največ jih dela v Hong Kongu, Singapurju, Macau in na Tajvanu. Leonora, 47-letna Filipinka, je vas Calatagan leta 1999 zamenjala za Hong Kong. Vsak mesec domov pošilja štiri petine plače. Po besedah bogate Francozinje, v katere službi je, zasluži 650 ameriških dolarjev, kar je 144 več kot v tem kitajskem mestu znaša povprečna plača služabnic. »To je dobra plača. Nekatere družine jim plačujejo 860 do 1000 dolarjev mesečno, s čimer kazijo trg za druge,« je Francozinja povedala za Le Monde Diplomatique.
Deset odstotkov služabnic letno pri hongkonškem uradu za delo proti svojim delodajalcem vloži pritožbo zaradi neplačanega dela, kršenja pogodbe o delu in spolnega nadlegovanja. Filipinske služabnice zaslužijo manj od minimalne plače Kitajcev, zakonodaja jim nalaga tudi, da morajo živeti na naslovu delodajalca. Tudi časi, ko so bile filipinske pomočnice del družine, so minili. Danes so drugorazredne državljanke, plačane manj od lokalnih delavcev in krepko pod mejo minimalne plače, potrebne za preživetje v Hong Kongu. Zato boljši zaslužek množično iščejo drugje. Zadnjih pet let se namreč Hong Kong in Singapur srečujeta z begom služabnic. Za tako mizerno plačilo lahko ostanejo tudi doma. Zasluge gre pripisati filipinskemu gospodarstvu in pobudi nekdanjega predsednika Benigna Aquina, ki je veliko vlagal v infrastrukturo in razvojne projekte, s čimer je emigrante privabil v nekoč speča mesta, je pisal Bloomberg. Tako so Azijci danes primorani iskati hišne pomočnice v revnejših državah, kot sta Bangladeš in Burma, je zapisal South China Morning Post.
S starajočim se prebivalstvom in vedno bolj napornim življenjem se bodo tudi Evropejci v prihodnjih letih še bolj zanašali na pomočnike in negovalce. Naraščajoče povpraševanje po osebni negi bo do leta 2025 ustvarilo približno 2,8 milijona delovnih mest. Zato je skrajni čas, da se države članice EU dogovorijo o nekaterih pravilih in predpisih, da bi zagotovile zadostno delovno silo, pri čemer se ne bodo izkoriščali migrantski delavci.

simona.drevensek@delo.si