Prehranska varnost v Sloveniji med izzivi in reformami

Trenutno stanje prehranske varnosti v Sloveniji je kompleksno in zahteva natančen pregled glavnih prehranskih verig, kot so žitna, mlečna in mesnopredelovalna veriga. To so osnovne verige, ki nam zagotavljajo hranila, beljakovine, maščobe in ogljikove hidrate, seveda pa tudi brez sadja in zelenjave ne moremo, je v podkastu Moč gospodarstva poudarila dr. Tatjana Zagorc, direktorica Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS).

Verige so v zadnjih desetletjih postale manj povezane, kar je oslabilo njihovo učinkovitost in odpornost, in se spoprijemajo s številnimi izzivi. Sogovornica je opozorila še na pomanjkljivo pridelavo in predelavo v določenih sektorjih ter na potrebo po boljšem sodelovanju med kmetijstvom, predelovalno industrijo in trgovino.

»V žitni verigi, na primer, Slovenija obdeluje približno 30.000 hektarov zemlje, kar bi lahko zadostovalo za pridelavo 150.000 ton pšenice. Vendar pa je dejanska količina pšenice, ki pride v prehransko verigo, vprašljiva zaradi netransparentnosti sistema in izgube pridelka čez mejo. Podobno je v mlečni verigi, kjer imajo kmetje presežke mleka zaradi čezmerne prireje, kar vodi v nestabilnost trga. Mesna veriga, zlasti prireja in predelava perutninskega mesa, je sicer dobro organizirana in konkurenčna, vendar se prireja govejega in prašičjega mesa srečuje z izzivi zaradi višjih tržnih cen v tujini, kar spodbuja kmete k prodaji onkraj slovenskih meja.«

Malokdo pa se zaveda, da imamo v prašičereji še 420 kmetovalcev, v prireji mleka pa jih deluje okrog 7000. V Sloveniji operiramo z zelo majhnimi številkami, zato je treba na vsakega kmetovalca paziti in se ukvarjati s tem, da preživi, je poudarila Tatjana Tagorc.

Zmanjševanje tolerance do višjih cen

Za izboljšanje stanja je pomembno sodelovanje med kmetijstvom, predelovalno industrijo in trgovci. Kmetijstvo in živilska industrija morata delovati usklajeno, da bi zagotovili stabilno preskrbo trga. Kmetje potrebujejo konkurenčno živilsko industrijo, ki lahko odkupuje njihove pridelke po ustreznih cenah, in obratno, živilska industrija potrebuje stabilne in kakovostne surovine. Trgovci pa imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju dostopa do trga za slovenske izdelke.

Za izboljšanje prehranske varnosti je treba okrepiti verige z novimi investicijami in podporami, tako države kot podjetij. Prav tako je treba izboljšati odnose med vsemi deležniki v verigi, da bi zagotovili stabilno in trajnostno preskrbo s hrano. Visoke cene hrane v Sloveniji vplivajo na potrošniške navade, kar zmanjšuje toleranco do višjih cen slovenskih izdelkov. Sogovornica je med drugim opozorila, da različne dajatve in spremenjeni pridelovalni sistemi vplivajo na končno ceno izdelkov, kar otežuje konkurenčnost slovenskih proizvajalcev. »Slovenski izdelki so nekoliko dražji. Včasih je veljalo, da potrošnik prenese do približno deset odstotkov razlike v ceni, zdaj pa se gibljemo proti le še sedmim oziroma šestim odstotkom.« Zato je pomembno tudi ozaveščanje potrošnikov o pomenu lokalnih izdelkov.

Akcijski načrt

Za izboljšanje samopreskrbe s hrano je potreben strateški pristop. Treba je pripraviti akcijski načrt, ki bo vključeval investicije v kmetijstvo in živilsko industrijo ter podporo raziskavam in inovacijam.

Kaj pa cilji Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij? »Naši pogledi so usmerjeni v to, da ustvarimo razmere, ki bodo omogočile podjetjem kratkoročno preživetje. Te vključujejo tudi promocijo slovenskih izdelkov in opozarjanje na težave, ki jih imajo pri zagotavljanju trgovinskih polic. Menim, da je naš vpliv tu največji, ko na določene anomalije trga odgovorimo kot sektor, saj podjetja sama tega dostikrat ne zmorejo.«

Dolgoročno pa si Zbornica prizadeva za krepitev odpornosti prehranskih verig, posodobitev kmetijskih obratov in podporo raziskavam in inovacijam. Po besedah sogovornice je pomembno spremljati dogajanje v sosednjih državah in prilagajati slovensko politiko glede na njihove ukrepe, da bomo ujeli korak z drugimi konkurenti, ki prihajajo z drugačnimi cenovnimi politikami na naše police. »Dolgoročno je pogled usmerjen v to, da bo vsaka veriga lahko proizvedla toliko, kot največ lahko, in da bo podprta pri vrzelih ter da se bomo lahko v ciklu sedmih let drugače pogovarjali o odpornosti agroživilske verige. Zagotovo je pred nami kar velik izziv.«