Prekarci in zdravje: popolnoma fleksibilni, dokler se ne zlomijo

Ljubljana – S kakšnimi zdravstvenimi težavami se spopada naraščajoča populacija prekarnih delavcev, je težko odgovoriti, saj so statistike o njih prazne. O tem, da so težave zelo hude in da bo njihove posledice že kmalu čutila vsa družba, pa ni dvoma.

Na Kliničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa, kjer sistematično spremljajo zdravje slovenskih delavcev, prekarce opredeljujejo kot delavce, ki imajo negotovo obliko dela ali zaposlitve in poudarjajo, da je problematika prekarnosti zelo kompleksna – tudi zaradi posameznikove subjektivne ocene položaja.

»Določen čas razmišljaš, da je to tvoja osebna izbira, nato kar naenkrat ugotoviš, da druge možnosti nimaš in si prisiljen v prekarnost. Razlikovanje v dojemanju, kdaj je prekarstvo negativna oblika dela, je pomembno, saj iz njega izhajajo tudi vse druge težave, ki jih delavec lahko ima v osebnem življenju,« meni Damjana Miklič Milek. Prelom, ko posameznik začne dojemati prekarno delo kot nekaj, v kar je bil potisnjen, se po besedah predstojnice Metode Dodič-Fikfak običajno zgodi ob poškodbi ali pa, ko človek preseže starost 40 let in ugotovi, da ne zmore več toliko kot včasih.

Socialna bomba tiktaka

V Sloveniji so najbolj ogroženi mladi in starejši od 50 let, saj je pri obojih stopnja brezposelnosti višja od evropskega povprečja. Največje tveganje za telesne, vedenjske in duševne motnje pa je pri ljudeh, ki pogosto iščejo službo, povesta sogovornici.

Na vprašanje, ali bi bolezni današnje prekarne delovne sile lahko označili za poklicne, Dodič-Fikfakova z nasmeškom odgovori, da je ideja sicer dobra, vendar je nihče ne bi priznal. Še vedno so na prvem mestu mišično-kostne bolezni, ki povzročajo neudobje, težave ali bolečine pri opravljanju dela. Bolj skrb zbujajoče pa je naraščanje števila duševnih in vedenjskih motenj. »Na pohodu so depresija, anksioznost ter trpinčenje in stres na delovnem mestu. Glede izgorelosti strokovnjaki še ne vedo natančno, ali ima podlago v človekovem telesu ali gre dejansko za depresijo, izraženo v popolni nemoči,« dodaja Metoda Dodič-Fikfak. Tovrstne motnje so tudi vse resnejše. »Če smo prej za depresijo ostajali doma en mesec, zdaj ostajamo tri.«

Pojavljanje duševnih in vedenjskih motenj na ravni države sicer upada. »To je mogoče ponazoriti s tem, da če imaš zlomljeno nogo in ne moreš hoditi do službe, ostaneš doma. Če pa si depresiven ali te je strah šefa, se vedno vprašaš, ali boš zmogel priti do službe. Dokler te noge nesejo, v službo prideš, vendar ne moreš delati. Potem nastopi prezentizem. Ta je tempirana bomba. Samo vprašanje časa je, kdaj bo počila in prešla v bistveno povečanje števila bolniških staležev in invalidnosti, vendar ne popolnih, ampak takšnih, s katerimi ljudje še lahko delajo, toda primernega dela zanje ne bo. Takrat se bomo začeli spraševati, kam z vsemi invalidi. Za zdaj se o tem še molči,« opozarja Metoda Dodič-Fikfak.

Pogoste so tudi psihosomatske motnje in bolezni, ki pa jih je težko izmeriti, saj psihe ni mogoče ločiti od telesa. »Če si hudo duševno bolan ali samo trpiš – si žalosten, nemiren, vse noči razpravljaš s seboj, kje boš v službi; ko ti dokazujejo, da si nesposoben za delo in te nihče noče zaposliti – ne spiš. Nespečnost pa za seboj vleče kup simptomov: bolečine v želodcu, pogoste glavobole, nenadno hitro bitje in preskakovanje srca, povišan krvni pritisk in sladkor.«

Usodne kombinacije

Med psihosomatske bolezni sodi tudi astma, ki ob nenehni izpostavljenosti stresu postane neobvladljiva. Pri ljudeh, ki je prej niso imeli, pa se lahko na novo razvije. Pogostejša so virusna obolenja, v povezavi z nenehno napetostjo se intenzivno raziskuje pojavljanje raka, našteva Dodič-Fikfakova. Nazadnje so tu še psihosocialne bolezni. V težkih razmerah ljudje več pijejo, in sicer na skrivaj, najpogostejša pa je kombinacija prekomernega uživanja alkohola in jemanja zdravil, ugotavljajo na inštitutu.

Prekarni delavci imajo torej številne zdravstvene težave, ki v marsičem izhajajo iz negotovega zaposlitvenega statusa, v primerjavi z redno zaposlenimi pa imajo tudi oviran dostop do zdravstvenega zavarovanja in zdravstvenih ustanov. Takšna je ugotovitev kvalitativne raziskave, ki je lani potekala v okviru projekta Skupaj za zdravje na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, in je zajela 121 oseb.

Posebej ranljivi so posamezniki, ki so zaposleni prek avtorskih in podjemnih pogodb. Te so bile prvotno namenjene redno zaposlenim, ki opravljajo dodatno delo, s porastom prekarnih zaposlitev pa so mnogi zaposleni le prek njih. Z uvedbo nove obdavčitve teh pogodb se od vsakega izplačila odvaja 6,36 odstotka v zdravstveno blagajno, kar pa osebi ne daje pravice do osnovnega zdravstvenega zavarovanja, ampak le pravico kritja stroškov v primeru nezgode na delovnem mestu. Posamezniki imajo zgolj možnost, da si sami plačajo obvezno zdravstveno zavarovanje, to pa skupaj z dodatnim zavarovanjem stane najmanj 50 evrov mesečno. »V obdobjih, ko so njihovi prilivi dovolj visoki, si ta strošek lahko krijejo, vendar sogovorniki omenjajo, da se zaradi negotovega finančnega stanja pogosto odločijo, da si ne bodo uredili ene ali obeh oblik zdravstvenega zavarovanja,« ugotavlja raziskava.

V podobnem položaju so tisti, ki jih je delodajalec prisilil v odprtje espeja, saj jih drugače ni bil pripravljen zaposliti. Ker je ta oblika zaposlitve negotova zaradi plačilne nediscipline, stroškov zdravstvenega zavarovanja pogosto niso zmožni pokriti. Če se to dogaja več mesecev, sledi izterjava. Dokler ne plačajo prispevkov, so samoplačniki za vse zdravstvene storitve, razen nujno medicinsko pomoč.

Poleg oviranega dostopa do zdravstvenega zavarovanja in zdravstvenih ustanov imajo prekarni delavci in številni samozaposleni ovirano tudi pravico do bolniškega staleža. »Sogovorniki in sogovornice izpostavljajo, da so, četudi imajo urejeno zdravstveno zavarovanje, pogosto v položaju, ko si bolniške ne morejo privoščiti.« To pomeni »kopičenje zdravstvenih težav ter zaplete tudi pri obolenjih, ki so drugače lažje ozdravljiva«, zaključuje raziskava.