Ravnovesje sil

Med skrbnim poslušanjem predsedstva Feda se poraja misel o zagati, v kateri se je znašla centralna banka, četudi ne po svoji krivdi. Čemu torej Fed že tretjič v letu 2025 spušča temeljno obrestno mero, ko pa mu dvojni mandat, ob nizki brezposelnosti, narekuje tudi zmerno inflacijo, ki znova divja cel odstotek višje kot ciljnih dva odstotka?

Protislovnost zasedanja ameriške centralne banke ima korenine že v sami retoriki predsedujočega Jeroma Powlla. Ta je kljub višji napovedi za rast BDP in trdovratni inflaciji obrestne mere spustil za 25 osnovnih točk ter tako rekoč napovedal nova dva reza do poletja prihodnjega leta. V svojem govoru je predsedujoči razkril tudi to, da so v Združenih državah po ocenah Feda od aprila vsak mesec izgubili 20.000 delovnih mest. Razlika med podatkovnim ponudnikom ADP ter oceno ameriške centralne banke tako za omenjeno obdobje znaša več kot 250.000 izgubljenih delovnih mest. A kljub srhljivemu dejstvu o previsokih ocenah zaposlenih se Fed najverjetneje ni odločil za nižanje obrestne mere zaradi stanja na trgu dela, temveč je to uporabil le kot krinko. Za razumevanje tega moramo obnoviti pomen vzročnosti, ki napeljuje, da ima nekaj – ali v tem primeru nekdo – neposredni vpliv na stanje nekoga drugega.

Jerome Powell je v govoru napovedal tako imenovano upravljanje prihodnjih rezerv. FOTO: Chip Somodevilla/AFP

Matej Krajnik, Generali Investments Foto Tina Ramujkič/Generali Investments

V trenutnem okolju kapitalskih trgov na Zahodu ima tovrstni vpliv na Fed le trg sam, ki vestno uporablja orodje nevidne roke. Termin, ki ga je zasnoval oče ekonomije Adam Smith, se namreč lahko razume kot na prostem trgu vzpostavljene razmere, kjer koristoljubni slučajno delujejo v javnem interesu. V tovrstnem primeru ni bilo velike mere slučajnosti, saj je trg dodobra začrtal omenjeno nižanje obrestnih mer ter napovedi do poletja prihodnjega leta. Čeprav Fed s tem ne bo izpolnil mandata zmerne dvoodstotne inflacije. Posledično se lahko vprašamo, kaj bi se zgodilo, če bi centralni bankirji nastopili nekoliko bolj omejevalno. Vrtoglava vrednotenja delniških trgov, ki so spet blizu rekordnih vrednosti, bi se nedvomno porušila, saj je temeljna obrestna mera ključna za vrednotenja pričakovanih denarnih tokov delniških družb. Nevidna roka pa se tokrat ni ustavila le pri tem, saj se je na trgu šušljalo tudi o sledečem. Jerome Powell je v svojem nagovoru napovedal tako imenovano upravljanje prihodnjih rezerv. Leporečenje za termin kvantitativnega sproščanja bo znašalo 40 milijard dolarjev na mesec do menjave na predsedstvu Feda v maju. Sproščanje sledi po nekajletnem obdobju nižanja bilančne vsote federalnih rezerv z devetih bilijonov (tisoč milijard evrov) na slabih sedem bilijonov ameriških dolarjev. Pri Fedu so se tako odločili za svežo injekcijo likvidnosti v ameriški finančni sistem.

Kdor spremlja ameriški finančni trg zadnjih 20 let, se lahko spomni, da tovrstno orodje Fed normalno uporablja v času stiske na delniških ali pa na dolžniških trgih. A tokrat so ga vodilni uporabili, ko je ameriški S&P 500 le nekaj odstotkov stran od rekordnih vrednosti ter ko je donos desetletnega ameriškega dolga nekaj več kot štiri odstotke. Morda je trg s pomočjo nevidne roke signaliziral težave ameriškega gospodarstva in tako prisilil centralno banko v izvajanje preventivnih ukrepov. Trg se namreč zaveda svojega pomena, ko nastopi potrošnja. Po ocenah ekonomistov naj bi kapitalski trgi predstavljali slabih 50 odstotkov premoženja povprečnega ameriškega gospodinjstva. Poleg tega se trg zaveda, da je najbogatejših deset odstotkov Američanov odgovornih za polovico državne potrošnje. Padec kapitalskih trgov bi tako pomenil zaustavitev potrošnje najbogatejših, ki prispevajo največ k rasti BDP. Fed torej izvaja ohlapno monetarno politiko, ki napihuje vrednotenje delniških družb, kar spodbuja učinek bogastva, ter hkrati dovaja kapital, ki skrbi, da ne nastane likvidnostni krč. Pretekle poteze centralne banke so razočarale in spominjajo na misel iz Vojne zvezd. Kot Skywalker naj bi tudi Fed prinesel ravnovesje sil in se ne podredil nevidni roki trga ter s tem povečal sistemskega tveganja zahodnega finančnega sistema.