Razvojni sporazum je za težje čase

Ko pridejo težji časi, volja za razvojno naravnanost začne pojemati, mi prigovarja nekdo v pogovoru o razvojnem sporazumu, ki lahko v obdobju prihodnje generacije poveča blaginjo državljanov.
Fotografija: Jurij Giacomelli, pobudnik Observatorija ZM. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Odpri galerijo
Jurij Giacomelli, pobudnik Observatorija ZM. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Že res, a prav v krizi staro še hitreje odpade in naredi prostor za novo, zato je razvojna naravnanost vsake gospodarske družbe in vsakega gospodarstva in države prav takrat najbolj na preizkusu. Če ni novega, nastane vrzel, erozija.

Zavedanje o tem, kako naravnanost k razvojnemu sporazumu prispeva k soočanju z znaki pojemanja gospodarskega ciklusa na področjih konkretnih družbenih izzivov, je za to pomemben predpogoj. Dragocena analiza tekočih gospodarskih gibanj Velimirja Boleta in opozorila o agregatnih neskladjih, zlasti v povezavi z uvozom potrošnih dobrin in trošenjem države, so zato uporabna podlaga dvema drugima aktualnima vprašanjema. Ivan Gracar ponazori potrebo po konsenzu in razvojni naravnanosti pri reševanju slovenskega zdravstva. To je, skupaj s prilagajanjem in nadgradnjami pokojninskega sistema, ključno za doseganje prve od petih razsežnosti razvojnega sporazuma med socialnimi partnerji in vsemi ključnimi deležniki, ki ga zagovarja Observatorij ZM: kako vzdrževati in zviševati raven zaposlenosti kljub pospešenemu staranju prebivalstva, usposabljati in vključevati državljane čim dlje časa v gospodarsko aktivnost. Zdravje ter izobraževanje in usposabljanje v vseh življenjskih obdobjih so za to ključne kategorije. Z vidika aktualne javne razprave pa je zdravstvo pred dodatno nevarnostjo še ene »gasilske« operacije.

Prav vsaka razvojna razsežnost prej ali slej trči ob neznosno privlačnost hitrih in plitkih rešitev. Pred nedavnimi evropskimi volitvami smo jih imenovali populistične. Smo to zdaj končno presegli in evropski vlak lahko spet spelje?

Za to, da bo z njim Slovenija potovala kot enakopraven člen kompozicije, so soočanja potrebna. O tistem, temeljnem razvojnem soočanju, o enakosti, egalitarnosti in enakih pogojih za vse, razpravlja Ali Žerdin. Je mogoče deliti šele to, kar je ustvarjeno, in deliti tako, da bo jutri ustvarjenega še več, ob vzdrževanju enakih pogojev za vse? Je meritokracija možna?

Če da, potem je mogoče iz družbe, ki išče zadoščenje državljanov v »pravični« razdelitvi, napredovati v družbo, ki išče večjo blaginjo, ki bo vključila čim več državljanov. Takrat lahko napredujemo z radikalnim povečanjem vlaganja v izobraževanje in znanost; pospešujemo tehnološko in trajnostno tranzicijo; in zaradi vsega tega vzpostavimo učinkovit sodni sistem in delovanje pravne države ter obvarujemo razvojni sporazum in vse druge dogovore, zasebno lastnino in jasno razlikovanje med javnim in zasebnim interesom. Potem je mogoče tudi preoblikovati davčno politiko in druge regulatorne ukrepe in spodbude za gospodarstvo, ki bodo prispevali h konvergenčnemu delovanju naštetih razvojnih ciljev. In po težjih časih ne bo vrzeli, ampak lahko iz njih izidemo z razvojnim pospeškom.

Komentarji: