Človek proti humanoidnemu robotu: kdo bo ostal brez službe?

Humanoidni robot Jože še ne more samostojno oddelati osemurne izmene. Zna pa sprejeti gosta, odgovarjati na vprašanja, prepoznati premor v pogovoru in si zapomniti, s kom govori. Je tehnološka atrakcija ali prvi obraz nove delovne sile? O tem smo se v podkastu Supermoč pogovarjali z Luko Slapnikom iz podjetja Vandri Robotics.

Vrata studia se odprejo in vanj ne vstopi le gost, temveč tudi nekaj, kar je še pred nekaj leti sodilo predvsem v znanstvenofantastične filme. Ja, to je bila demonstracija tehnološkega napredka, preizkus človeške radovednosti in opomin, da prihodnost dela morda ni več tako oddaljena, kot se nam zdi.

Robotu, slovenski inovaciji, je ime Jože. Ima glavo, trup in roke. Obrača se proti sogovorniku, posluša vprašanja, govori in čaka na pravi trenutek, da odgovori. Ne potrebuje kave, ne zamuja na sestanke in se ne pritožuje nad dolgim delovnikom. Toda ali lahko zares dela?

To je bilo eno od ključnih vprašanj nove epizode podkasta Supermoč, v kateri smo gostili Luko Slapnika, direktorja podjetja Vandri AI in enega ključnih ljudi podjetja Vandri Robotics, ki razvija rešitve za humanoidne robote.

Ko robot neha plesati in začne delati

Humanoidne robote najpogosteje vidimo v spektakularnih spletnih posnetkih. Hodijo po stopnicah, plešejo, skačejo, mahajo občinstvu ali previdno prestavljajo predmete.

Posnetki navdušujejo, vendar ne odgovorijo na najpomembnejše vprašanje: kaj se zgodi, ko se glasba konča in mora robot začeti opravljati resnično delo?

Ali lahko sprejme gosta v hotelu? Ga usmeri do sobe? Mu razloži ponudbo? Pomaga kupcu v trgovini? Osem ur ponavlja enako nalogo? Se znajde, ko človek postavi nepričakovano vprašanje, uporabi narečje ali se pošali?

Jože danes že lahko govori, se pogovarja in sodeluje v osnovnih interakcijah. Po besedah Luke Slapnika razume približno 60 jezikov ter uporablja kratkoročni in dolgoročni spomin, podoben sistemom, ki jih poznamo pri generativni umetni inteligenci.

To pomeni, da robot ni več zgolj kovinska figura z vnaprej posnetimi stavki. Lahko zazna vprašanje, oblikuje odgovor in si zapomni določene informacije o pogovoru.

Še vedno pa ne razume sveta tako kot človek. Ironija, sarkazem, čustveni odtenki, neizrečene napetosti in dvojni pomeni so zanj lahko uganka. Tudi nekaj tako vsakdanjega, kot je tišina med pogovorom, zahteva zapleteno tehnološko presojo. Robot mora prepoznati, ali je sogovornik končal misel ali pa je le za trenutek zastal.

Prav te malenkosti razkrivajo, kako zahtevno je ustvariti stroj, ki naj bi se med ljudmi vedel naravno.

Kitajsko telo in slovenski možgani

Jože je tudi zgodba o nenavadni novi delitvi dela v globalni tehnologiji.

Strojna oprema humanoidnih robotov večinoma nastaja na Kitajskem, kjer so komponente dostopnejše, proizvodne verige hitrejše, razvoj pa izjemno intenziven. Po Slapnikovih besedah se tam skoraj vsak mesec pojavi novo podjetje, ki razvija humanoidne robote.

Toda tisto, zaradi česar robot govori, razume navodila in se prilagaja okolju, lahko nastaja tudi v Sloveniji.

Programska oprema, ki jo razvija ekipa Vandri Robotics, je slovenski del Jožetove zgodbe. Podjetje se tako ne poskuša kosati z velikimi azijskimi proizvajalci pri izdelavi kovinskih delov, motorjev in senzorjev, temveč razvija »možgane«, ki robotu omogočajo uporabno vedenje.

To je pomembna razlika. Humanoidni robot brez ustrezne programske opreme je lahko tehnično dovršen stroj, vendar še vedno ne zna sprejeti gosta, razumeti njegovega vprašanja ali se vključiti v smiselno interakcijo.

Slovenija morda nima tovarn, v katerih bi množično sestavljali humanoidne robote, lahko pa razvija znanje, zaradi katerega bodo ti roboti nekoč dejansko uporabni.

Robot je lahko prijazen. Toda kdo odgovarja, ko naredi napako?

Ko se Jože obrne proti človeku in mu odgovori, lahko deluje skoraj simpatično. Prav videz in način vedenja močno vplivata na to, kako robota sprejmemo.

Nekateri ljudje se ob prvem srečanju s humanoidnim robotom nasmehnejo in ga želijo preizkusiti. Drugi občutijo nelagodje ali celo tesnobo.

Če je robot videti preveč mehansko, ga težje dojemamo kot sogovornika. Če je preveč podoben človeku, lahko postane srhljiv. Razvijalci morajo zato iskati občutljivo ravnovesje med domačnostjo in jasnim zavedanjem, da pred nami ni človek.

Še pomembnejša so vprašanja varnosti in odgovornosti.

Kaj se zgodi, če robot med premikanjem podre otroka? Če gostu posreduje napačne informacije? Če zaradi programske napake povzroči materialno škodo? Če si zapomni osebne podatke, ki jih ne bi smel hraniti?

O tem Luka Slapnik pripoveduje v novi epizodi serije podkastov Supermoč.