Še vedno ne dokončno pojasnjena umetnikova smrt

Po zgodnji smrti Frederica Chopina leta 1849 je v javnosti obveljalo prepričanje, da je znameniti poljski pianist in skladatelj umrl za tuberkulozo. Toda kmalu so se o vzroku njegove smrti pojavile še drugačne domneve in nikdar do konca potihnile. Skladateljevo srce si je zato lani v Varšavi ogledala skupina znanstvenikov, da bi poskusila najti dokončni odgovor.

V varšavski baročni cerkvi Svetega križa je aprila lani sredi trde noči potekal precej nenavaden dogodek: skupina genetikov in forenzikov si je po letih čakanja na dovoljenje pristojnih končno smela ogledati kristalni kozarec, shranjen v enem izmed mogočnih stebrov. »Ozračje je bilo zelo svojevrstno, prav svečano,« se je ob koncu minulega leta spominjal poljski forenzični strokovnjak dr. Tadeusz Dobosz.

Nič čudnega, v zapečatenem kozarcu je v alkoholu – po vsej verjetnosti konjaku – že 165 let shranjeno srce enega najslavnejših Poljakov, skladatelja Frederica Chopina. Navzoči znanstveniki so se z njegovim ogledom želeli prepričati, kako srce kljubuje zobu časa, hkrati pa odgovoriti na vprašanje, kaj natanko je bilo usodno za znamenitega umetnika, ki je umrl pri komaj 39 letih.

Nesporno je, da je Frédéric-François (rojen kot Fryderyk Franciszek) Chopin izdihnil 17. oktobra 1849 v svojem stanovanju na pariškem Place Vendôme in da je mrliški list izpolnila takrat največja avtoriteta med francoskimi anatomi in patologi – dr. Jean Cruveilhier. Prav on je bolnemu Chopinu mesec dni prej tudi postavil diagnozo: tuberkuloza, po skladateljevi smrti pa opravil obdukcijo. Vsi njegovi takratni zapiski se sicer niso ohranili, toda po nekaterih govoricah je vanje zapisal tudi: »Bolezen, na kakršno še nisem naletel.«

Sčasoma so se tako pojavila drugačna ugibanja in domneve – ena zdravstvena študija je kot vzrok Chopinove smrti omenjala cistično fibrozo, dedno gensko bolezen, ki leta 1849 še ni bila odkrita, po drugi je skladatelj podedoval redko obliko emfizema, imenovano deficienca alfa 1-antitripsina.

Lani jeseni pa je bilo tovrstnih ugibanj uradno konec. Forenzični in genetski strokovnjaki, ki so se pol leta prej zbrali v omenjeni varšavski cerkvi, so na tiskovni konferenci sporočili, da zgolj z ogledom Chopinovega srca ne morejo dokončno določiti vzroka njegove smrti. Srce da je dobro ohranjeno in vsebuje »noduse tuberkuloze«; je tudi »zelo povečano, kar daje sklepati na respiratorne težave, povezane z obolenjem pljuč«. Skratka, Chopin je po vsem sodeč vendarle umrl za tuberkulozo.

Ogled s prostim očesom

Toda tak sklep so, kot rečeno, sprejeli na podlagi zgolj enega samega ogleda umetnikovega srca, in to le z golim očesom. Niti kristalnega kozarca, v katerem je srce shranjeno, niso smeli odpreti, kaj šele da bi opravili analizo vzorca konzerviranega tkiva. Tako pa seveda ni mogoče postaviti dokončne diagnoze, poudarja dr. Sebastian Lucas, patolog v londonski Bolnišnici svetega Tomaža. »Če tuberkuloza prizadene tudi srce, smo pogosto priča vnetju osrčnika. Tak tuberkulozni perikarditis je lahko nodularen ali razpršen proces. Toda zelo podobno stanje je včasih posledica drugih bolezni, denimo raka ali glivične okužbe, kakršna je aspergiloza. Zgolj z očesom nikakor ni mogoče določiti natančnega vzroka smrti.«

Toda znanstveniki v varšavski cerkvi druge možnosti niti niso imeli, saj so morebitnemu odprtju zapečatenega kozarca s Chopinovim srcem »odločno nasprotovali vsi po vrsti, začenši s prapravnukinjo ene od Chopinovih sester pa vse do varšavskega nadškofa,« je ob koncu minulega leta potarnal profesor Dobosz.

Chopin je na Poljskem pač svetinja, pa čeprav je že pri dvajsetih odpotoval iz Varšave in se nikoli več ni vrnil v domovino. To so si leta 1795 razdelile Rusija, Prusija in Avstrija in šele 123 let pozneje si je spet izborila neodvisnost; in Chopin je s svojim umetniško izpričanim domoljubjem za večino rojakov poosebljenje in simbol poljskega patriotizma. Navsezadnje si je celo na smrtni postelji zaželel, da njegovo srce pokopljejo na Poljskem.

In tako se je tudi zgodilo. Pred pokopom umetnikovega trupla na pariškem Père Lachaise je Chopinova sestra izrezano bratovo srce mimo ruskih stražarjev pretihotapila na Poljsko. In po toliko prestanih nevarnostih bi bilo odpiranje kozarca s skladateljevim srcem za marsikoga prav svetoskrunsko. »Chopinovo srce je na Poljskem prava svetinja,« pojasnjuje Rose Cholmondeley, predsednica Chopinovega združenja s sedežem v Londonu, »genska analiza pa še vedno velja za brezoseben, dokaj neokusen poseg.«

Skrivnosti še ni konec

Toda v resnici obstaja še en, enako trden razlog za nasprotovanje analizi DNK: »Ne moremo namreč biti stoodstotno prepričani, da je srce res Chopinovo,« je za BBC povedala gospa Cholmondeley. Po nikdar potihnjenem ljudskem glasu je namreč neki nemški vojak pred začetkom obleganja Varšave in morebitnim uničenjem omenjene cerkve kozarec s Chopinovim srcem odstranil iz stebra; in šele po dolgem prehajanju iz rok v roke so zapečateni kristalni kozarec znova izročili poljskemu kardinalu in ga oktobra 1945 slovesno vrnili na nekdanje mesto v delno obnovljeni cerkvi.

Skratka, predsednica Chopinovega združenja dopušča tudi možnost, da srce v kozarcu, ki so si ga aprila lani ogledali strokovnjaki, pred koncem leta pa o njem podali svoje nedokončno mnenje, morda sploh ni Chopinovo.

Toda profesor Dobosz to možnost odločno zavrača. »Stanje srca, barva in splošni videz konzervansa, vrsta kirurške niti, s kakršno so v Parizu šivali srca, tip kristalnega kozarca – vse to je očitno iz Chopinovega časa,« je poudaril na tiskovni konferenci v Varšavi.

Naj bo tako ali drugače, zapečateni kozarec s srcem so po strokovnem ogledu vrnili v steber, v katerem bo po hkrati objavljenem priporočilu ostal nedotaknjen vse do leta 2064. Vsaj do takrat bo tuberkuloza tudi obveljala kot najverjetnejši vzrok Chopinove smrti.

»Romantična bolezen«

Sploh ker se velikega glasbenika še vedno drži močan pridih romantike. Tako zaradi njegove silovite čustvenosti, ki jo je skladatelj Robert Schumann označil za »topove, skrite med cvetjem«, kot zaradi splošnega videza – drobnega, bledega in po vsem sodeč bolehnega človeka. »Celo kašljal je neizmerno milo,« je o Chopinu zapisala njegova dolgoletna družica, pisateljica George Sand.

Pa tudi sama tuberkuloza že dolgo velja za »romantično bolezen«. Po besedah profesorja Clarka Lawlorja z Northumbrijske univerze, avtorja študije o literarnem upodabljanju jetike v 19. stoletju, je prav jetika ali sušica veljala za »najprivlačnejšo smrtno nevarno bolezen lepih in genialnih ljudi«. A kako je katerakoli bolezen lahko romantična? se sprašuje dr. Lawlor.

»Vsekakor je bila tuberkuloza takrat najpogostejši posamični vzrok smrti v Evropi in Severni Ameriki,« dodaja dr. Lucas. »Pomorila je izjemno veliko ljudi. In tudi Chopin je, upoštevaje statistiko, precej verjetneje umrl za tuberkulozo kakor za cistično fibrozo.« Čeprav je imel slavni skladatelj nekaj značilnosti, kakršne imajo bolniki s cistično fibrozo ali posebno obliko emfizema, so vse te značilnosti lahko tudi posledica tuberkuloze, poudarja dr. Lucas.

Sploh pa dvomi, da bi celo temeljita analiza skladateljevega srčnega tkiva lahko povsem nedvoumno ugotovila, kaj natanko je pokopalo Chopina pred več kot 165 leti. »Patološke spremembe osrčnika bi resda lahko navajale k sklepu o tuberkulozi, toda v večini primerov ne bi niti dokončno potrdile niti povsem izločile morebitne druge bolezni. Skratka, genska analiza skoraj zagotovo ne bi bila enoznačna. Tako je morda res še najbolje, da skladateljevo srce počiva v miru.«