Slovenci smo v poslu s Kitajci premalo drzni

Poznavalec Kitajske Jože Vahčič, ki je posredoval že pri navezovanju številnih stikov med slovenskimi in kitajskimi poslovnimi partnerji, je to deželo spoznal že konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bil predstavnik slovenskega gospodarskega konzorcija na Kitajskem.

Po njegovih izkušnjah je posel s Kitajci težko skleniti. Ko je poslovno sodelovanje enkrat sklenjeno, pa so zelo zanesljiv partner. Oddaljenost dežele in velike kulturne razlike kljub temu vzamejo pogum marsikateremu podjetju, ki bi sicer imelo možnosti, da bi na največjem svetovnem trgu tudi uspelo. Vahčič Slovencem v stikih s Kitajci na splošno očita preveliko zadržanost in premalo drznosti. Nekaj previdnosti povzroča tudi strah, s katerim Evropa gleda na kitajsko gospodarsko ekspanzijo.

Kako ocenjujete nedavni poslovni forum s 150-člansko kitajsko delegacijo v Ljubljani? So se odprle kakšne nove oblike sodelovanja med Slovenijo in Kitajsko?

Nekateri, poluradni pa tudi uradni viri pravijo, da je bil forum predvsem priložnost za predstavitev in spoznavanje obojestranskih poslovnih interesov, možnosti povečanja uvoza in izvoza, višjih oblik sodelovanja. S slovenske strani je bilo menda premalo smelih, kaj šele drznih povabil kitajskim investitorjem za skupna vlaganja in za prodajo naših pomembnejših gospodarskih subjektov, kot so Luka Koper, železnice, telekomunikacije itd. Baje je bilo s kitajske strani slišati celo vljudne očitke v zvezi z nedavno (prehitro) prodajo letališča Nemcem, saj so bili Kitajci na visokem, drugem mestu v čakalni vrsti kot zelo resni kupci.

Seveda je sledila tudi vrsta individualnih srečanj s številnimi vodstvi naših podjetij. Lepe možnosti za sodelovanje se kažejo v turizmu, če bomo bolj iznajdljivi in bomo znali kitajskim petičnim turistom logistično približati njihove najbolj priljubljene kraje, kot so Benetke in Dunaj, in jih s tem vsaj za nekaj dni zadržati pri nas. Slovenija bi med njimi sčasoma lahko postala še bolj priljubljena, le spoznati bi jo morali, za kar bi se bilo treba pač malo bolj potruditi. Statistike govorijo o množici kitajskih turistov, ki obiskujejo Pariz, London, Rim, Firence, Benetke, Dunaj, Salzburg. Po širni Kitajski vlada evforično zanimanje za našteta evropska mesta, ki postajajo bolj priljubljena od ameriških ciljev kitajskih turistov. Obetavni so bili pogovori o sodelovanju na kmetijsko-prehrambnem področju, kjer je velik, toda žal daleč premalo izkoriščen slovenski izvozni potencial, od običajnih sadjarsko-zelenjavnih proizvodov do mesnopredelovalne industrije. Priložnost je tudi za naše sokove in vina, še posebej za predikatna vina, jagodne izbore in ledene trgatve, kjer se dosegajo zavidljivo visoke cene.

Ali lahko to srečanje v Sloveniji primerjate z nedavno konferenco v Beogradu, na kateri je bila očitna namera Kitajcev, da finančno in logistično korenito posežejo v Evropo?

Težko. Po informacijah, ki sem jih pridobil iz Beograda, so bili tam sklenjeni zelo konkretni dogovori o gradnji evropskega kraka svilne poti cestne in železniške povezave. Azijski del te poti med Rusijo in Kitajsko je deloma že končan. Sklenjena je tudi pogodba o posodobitvi centrale Kostolac 2, medtem ko Kostolac 1 Kitajci že posodabljajo. Kitajska je Srbiji odobrila tudi zajeten kredit. Naslednji, zelo pomemben, večinoma kitajski logistični projekt pa je železniška povezava, ki poteka od kitajskega jugovzhoda, 6000 kilometrov po Kitajski skozi Kazahstan, Rusijo, Poljsko, Nemčijo, Francijo vse do Madrida, kamor je pred mesecem dni že prispela dolga železniška kompozicija, natovorjena z zabojniki kitajskega blaga. Tudi vrnila se bo polna – upam, da bo kakšen zabojnik tudi iz Slovenije. To je najhitrejša povezava med Evropo in Kitajsko, ki traja vsega 19 dni. Po morju potuje tovor na tej razdalji iz Kopra do Kitajske od 35 do 40 dni.

Kot rečeno: v primerjavi s Srbi smo Slovenci premalo pogumni, premalo tvegamo, in zato so tudi rezultati skromni. To še posebej velja za slovenski izvoz na Kitajsko.

V čem je po vašem največji potencial za povečanje tega izvoza?

Ogromen, neizkoriščen potencial imamo v lesu, dobri pitni vodi, ki že postaja strateška surovina in končni izdelek, ki bo kmalu prevzel primat nafti. Daleč premalo izkoriščen izvozni potencial so običajni sadjarsko-zelenjavni proizvodi, možnosti vidim tudi v lesnopredelovalni industriji, predvsem v visoko kakovostnem pohištvu za razkošne rezidence, hotele, konferenčne centre ipd.

Za ves svet je zanimiv tudi naš resonančni smrekov les za proizvodnjo glasbil, še posebej pa naši listavci, ki z novimi obdelavami dosegajo več desetletij dolgo življenjsko dobo pri izdelavi luksuznih plovil. Veliko možnosti je tudi za uveljavljene izvoznike visokih tehnologij, kot sta Pipistrel in Akrapovič.

Ne nazadnje pa je v zvezi s sodelovanjem s Kitajsko treba poudariti staro pravilo, da je sodelovanje najboljše, najuspešnejše in dolgoletno med poslovneži, ki so postali tesni prijatelji.

Vi ste ustvarili kar nekaj takšnih prijateljstev?

Res je. Še posebej ponosen sem na prijateljstvo s pomembnim kitajskim poslovnim partnerjem, ki je vodilna osebnost v večjem podjetju v Pekingu. To se je v svetu uveljavilo kot dobavitelj Združenim narodom. Samo lani je to podjetje z njimi sklenilo 56 pogodb. Prek tega kitajskega pogodbenika ima Slovenija z ZN nekaj skoraj končanih poslov, ki vključujejo tako slovensko znanje kot blago. To so večji posli, ki presegajo 30 milijonov evrov slovenskega izvoza, v igri pa je še več drugih možnosti dobav do leta 2020.