Sodobni urbanizem je pred velikimi izzivi

O urbanizmu na Slovenskem je bilo v zadnjih letih, če že ne kar desetletjih, izrečenih kar nekaj nasprotujočih si besed. Dejavnost, ki s strokovnimi podlagami in študijami o gospodarskem razvoju, naravnih danostih prostora, ekoloških omejitvah, socialnih potrebah prebivalcev, prenovi kulturne dediščine, zagotavljanju kakovosti nove arhitekture, razvoju oskrbe z vodo, komunalno, prometno, električno in telekomunikacijsko infrastrukturo in o drugih področjih, pomembnih za delovanje naselij, skrbi za načrtovanje novih naselij in smotrno vzdrževanje obstoječih, za visoko kakovost življenja v mestih, za močno in konkurenčno gospodarsko vlogo mest in zdravo okolje ter, kar se v zadnjem času čedalje bolj poudarja, za uravnotežen in trajnosten prostorski razvoj mest.

Kako uravnotežiti zasebni in javni interes?

Urbanizem pri nas je, tako kot družba v celoti, zašel v tranzicijske težave, iz katerih se še ni izkopal. Največja težava, s katero se je spoprijel slovenski urbanizem v tranziciji, je bil močan pritisk zasebnega kapitala (»turbo« kapitalizem) na urbani razvoj in še do današnjih dni nimamo pravega odgovora, kako najti ravnotežje med interesi zasebnega kapitala in javnim interesom. Poleg tega je do leta 2002 za urbanizem še vedno veljala jugoslovanska prostorska zakonodaja, čeprav sta se spremenila politični in gospodarski sistem.

»Tranzicijski urbanizem, ki je dosegal vrhunce v času pred začetkom recesije, se v zadnjih dveh letih sicer umirja, vendar bodo posledice hitre in nepremišljene gradnje za neznane kupce, ki jih ni več oziroma jih v resnici nikoli sploh ni bilo, še dolgo vplivale na podobo Slovenije. Poleg tega je z razpadom nekdanjih 63 velikih občin na 210 majhnih dolgoročno prostorsko planiranje na ravni občin postalo vprašljivo,« pravi mag. Peter Bassin, predsednik Društva urbanistov in prostorskih planerjev Slovenije.

Za urbanizacijo malo manevrskega prostora

Občine, ki so po slovenski zakonodaji pristojne za načrtovanje prostorskega razvoja, so šele po letu 2002, ko je bil sprejet Zakon o urejanju prostora, lahko začele intenzivneje pripravljati nove urbanistične dokumente. Sredi teh priprav, saj gre za zahtevne strateške prostorske rešitve, so delo glede občinskih prostorskih načrtov ustavili oziroma upočasnili, saj je bila napovedana sprememba tega zakona. Leta 2007 je bil sprejet Zakon o prostorskem načrtovanju, čeprav urbanisti in prostorski načrtovalci niso bili naklonjeni tako hitremu spreminjanju prostorske zakonodaje, povrhu pa so ocenili, da je novi zakon slabši od prejšnjega in da poslabšuje razmere pri posegih v prostor.

»Zakonodaja je prezapletena, postopki pa predolgi. Za nas urbaniste je najbolj problematično dejstvo, da so si vsi drugi sektorji (kmetijci, vodarji, gozdarji ...) določili »svoja« varovana območja, medtem ko za poselitev (urbanizacijo) praktično ne ostane več maneverskega prostora. Prostorske akte sprejemajo občine, gradbena dovoljenja pa izdajajo upravne enote, ki so izpostave države. Tam so večinoma zaposleni upravni delavci, ki pri izdaji dovoljenj strogo sledijo določilom, napisanim v aktih. Tako občine praktično nimajo možnosti, da bi podrobneje tolmačile, kaj so želele razvijati v določenem območju. Zato prostorski akti čedalje bolj postajajo zapleteno pravno gradivo namesto preproste usmeritve za poselitev in oblikovanje prostora,« pojasnjuje težave prostorskega načrtovanja Boštjan Cotič, raziskovalec na Urbanističnem inštitutu RS.

Urbanizem pod vplivom demografskih sprememb

Največji izziv sodobnega urbanizma je uravnotežen in trajnosten prostorski razvoj. Po eni strani mora vzpodbuditi prenovo in zagotavljati vitalnost v zgodovinskih mestnih jedrih, po drugi strani pa omogočati rast in razvoj različnih novih dejavnosti. Razviti svet se namreč po eni strani sooča z intenzivnim staranjem prebivalstva, spremenjenimi delovnimi in socialnimi navadami in večjo okoljsko zavestjo, po drugi pa s selitvijo tradicionalne industrijske proizvodnje v tretje države in z razvojem novih storitev. Posledica tega so tudi obsežna opuščena industrijska in vojaška območja. Zaradi teh in drugih vzrokov se urbanizem v razvitih državah ukvarja s prenovo in razvojem naselij navznoter ter urbano regeneracijo tako imenovanih sivih con in ekološko ter socialno degradiranih območij.

Zato ni presenetljivo, da je bila letošnja tema arhitekturnega bienala v Benetkah Ljudje se srečujejo v arhitekturi, z osrednjim vprašanjem, kako se arhitektura odziva na sodobni način življenja in kako ljudje z različnimi življenjskimi slogi vplivajo nanjo. Arhitekti, urbanisti in drugi načrtovalci prostora morajo torej na urbanizem gledati s poudarkom na naraščajočem številu prebivalstva in z marsikje že kritično koncentracijo ljudi v mestih. Ob tem ne smejo pozabiti, da se hitro povečuje predvsem starejše prebivalstvo: v razvitih državah je že zdaj delež starejših od 65 razmeroma visok, v državah v razvoju pa ta delež narašča še hitreje. Samo starostna skupina starejših od 80 let se na leto poveča za 3,8 odstotka in že zdaj znaša 11 odstotkov vseh starejših prebivalcev sveta.

Po projekciji Eurostata bo do leta 2060 že petina vseh starejših ljudi dosegla to starost. To pomeni, da se bo delež oseb, starejših od 60 let, ki je lani dosegel nekaj manj kot 11 odstotkov (739 milijonov) od 6,9 milijarde svetovnega prebivalstva, po predvidevanjih do leta 2050 povečal na 22 odstotkov, kar pomeni, da bo ta del prebivalstva štel približno dve milijardi od devet milijard vseh prebivalcev, ki bodo takrat predvidoma živeli na zemlji. Skoraj vsak deseti prebivalec bo takrat star že več kot 80 let. Število stoletnikov - teh je bilo v letu 1999 približno 145.000 - se bo do leta 2050 povečalo za 15-krat, na 2,2 milijona.

Uravnotežen in trajnosten prostorski razvoj

Pri trajnostnem prostorskem razvoju se zastavlja vprašanje, kaj se dogaja z naravo, kako jo vključevati v urbano okolje, kako vzpostaviti povezavo med naravo in človekom v mestnem prostoru ter kako se urbanisti spopadajo z naraščajočo koncentracijo ljudi v mestih in kakšen je človekov odnos do urbanega prostora ter prostora in narave na splošno. »Urbanistična stroka je bila med prvimi, ki je v Sloveniji poskušala uveljaviti načela trajnostnega razvoja. Nova generacija prostorskih dokumentov, ki se počasi sprejemajo, že vsebuje temeljna načela trajnostnega razvoja,« pravi Boštjan Cotič iz UIRS.

»Zahtevnost poseganja v prostor v novih razmerah povečuje upoštevanje okoljske zakonodaje. Celovita presoja vpliva načrtovanega posega na okolje je postala eden obveznih sestavnih delov urbanistične dokumentacije,« pojasnjuje Peter Bassin in dodaja, da je z vključevanjem določil zakona o varovanju okolja v postopke izdelave urbanističnih in prostorskih dokumentov trajnostno upravljanje s prostorom postalo pravilo. Ker je ohranjanje najboljših kmetijskih zemljišč prav tako postalo obvezni pogoj pri načrtovanju prostorskega razvoja naselij, bo obračanje navznoter v obstoječe površine naselij in njihovo prenovo še dodaten stimulans za trajnostni prostorski razvoj.

Iz priloge Posel & denar