Spustite že enkrat v Slovenijo to 21. stoletje!

Znanost v Sloveniji ni integrirana v upravljanje države in njeno administracijo, ni integrirana v zdravstvo, v šolstvo in tudi ne v gospodarstvo. Pravzaprav ni integrirana nikamor. Znanost ima podoben status kot umetnost. Lepo jo je opazovati, radi se postavimo z njo, nima pa nobene uporabne vrednosti. Zato se tudi zdi, da je sama sebi namen.

Napovedano ponovno znižanje že tako mizernih sredstev za znanost v državnem proračunu je posledica stanja duha v družbi. Ponovno znižanje je nedoumljivo za tiste, ki vemo, da je znanost gonilo tehnološkega napredka, ekonomske rasti in družbene blaginje. V bistvu pa je odnos do znanosti enostavno razložiti. Znanost živi v iskanju možnega in išče nove poti in nove rešitve problemov. Dosežki današnje znanosti bodo postali del vsakdanjika civilizacije v nekaj desetletjih, medtem ko slovenska družba deluje v arhaičnih okvirih. Glede na neintegriranost znanja in znanosti v družbo se Slovenija umešča nekam med razvite države iz druge polovice 19. in prve polovice 20. stoletja. Ker živi v preteklosti, je seveda razumljivo, da je prihodnost ne zanima in da ne ve, kaj bi z znanostjo.

Prihodnost pravzaprav ne zanima nobenega pomembnega družbenega igralca v Sloveniji. Ne zanima delavcev in gospodarstva, ne zanima države in ne zanima upokojencev. Ne zanima jih, ker je nimajo. Delavci si želijo le dostojno plačanega dela, kapital profita, vodstvo države obstoja do naslednjih volitev, upokojenci pa dostojnega zaključka življenja. Ne delavci ne kapital lastnega tehnološkega razvoja ne potrebujejo in ne razumejo. Tehnološki razvoj ogroža nizkokvalificirana delovna mesta, za kapital pa pomeni strošek. Delavci in kapital – oboji lahko obstajajo, dokler bo le cena delovne sile dovolj nizka. Ker ni zunanje vojske, ki bi državo zasedla, država bo! Volitve pa tudi. Za dezintegracijo družbe država ne potrebuje znanja, ki je prej ovira za njeno nadaljnjo dezintegracijo in plenjenje.

Udejanjenje zgodbe o Martinu Krpanu

Slovenska situacija je splet lokalnih okoliščin. Po eni strani gre za uresničenje slovenskih mokrih sanj – udejanjenje zgodbe o Martinu Krpanu, po drugi pa za dediščino samoupravnega socializma, ki je razumelo upravljanje družbe kot uresničevanje interesov. Nagrada, ki jo je Martin Krpan dobil od avstrijskega cesarja, je bila pisna izjava, ki mu je omogočala, da je nekaznovano tihotapil »angleško sol«, to je smodnik, prevedeno v običajno slovenščino. (Naš literarni narodni junak je bil potemtakem navaden tihotapec orožja.) Da smo torej uresničili te naše mokre sanje, smo ustanovili svojo državo in jo pohabili in dezintegrirali do te mere, da jo lahko kar se da neovirano plenimo in pri tem ostanemo nekaznovani. Da je država osnovni poligon za uresničevanje lastnih interesov, nam vsakodnevno dokazujejo delavci, kapital in upokojenci. Pravilo je, kdor bolj glasno vpije, kdor ima glasnejšega predstavnika, se ga bolj sliši in več dobi. Še najbolje gre penzionistom, ki ga imajo kar direktno v vladi.

Kakšno vlogo imajo pri tem potencialni nosilci razvoja družbe – intelektualci, raziskovalci, srednji sloj, mladina? Podobno kot ženska, ki se znajde v postelji skupaj z dvema homoseksualcema – motijo. Ker tukaj nimajo kaj početi, se ta del populacije pospešeno izseljuje v sodobni svet. To izseljevanje slovenske družbe ne moti, v bistvu jo konsolidira. Konsolidira Slovenijo kot skupnost s slabo plačanimi delavci brez intelektualnih ambicij, konsolidira kapital, ki temelji na nizkocenovni in delovno intenzivni proizvodnji in pomoči države, in konsolidira državo, ki nadaljuje dezintegracijo lastnega sistema (zdravstva, šolstva, policije, sodišč ...) ob pričakovani rasti kriminala in revščine in padanju splošnega standarda, konsolidra Desus, ker povečuje delež upokojencev. Kot družba smo torej že skoraj dosegli, kar znamo. Ta eksperiment je tudi dokazal, da sama želja, da bi postali pravna in socialna družba (kar smo med drugim zapisali v 2. člen ustave), še ni zadosten pogoj za njeno realizacijo in da je bil način, po katerem smo poskusili to željo uresničiti, popolnoma napačen – in če malo pomislimo, tudi neustaven.

Večina hoče živeti v Sloveniji prejšnjega stoletja

Za izhod iz te situacije bi potrebovali vizijo in načrt njene realizacije. Te lahko pripravi samo država. Vendar niso odgovorni zgolj politiki. Večina prebivalstva noče sprememb in se jih boji, ker ne razume prepletenosti sodobnega sveta, ne znanstvenega in tehnološkega napredka in ne vloge znanosti v njem. (Tehnološke novotarije naj najprej preizkusijo drugi, preden pridejo k nam.) Večina hoče živeti v Sloveniji prejšnjega stoletja. Tisti, za katere je takšna družba nesprejemljiva, odhajajo v tujino, politične stranke, ki so stavile na tehnološki in znanstveni razvoj, pa na smetišče zgodovine (najprej Demokratska stranka Toneta Peršaka, nato Zares z Gregorjem Golobičem kot ministrom za resor znanosti, ki je edini zares poskusil spremeniti položaj znanosti pri nas, in nazadnje Pozitivna Slovenija z Zoranom Jankovićem, ki je na zadnjih volitvah edina nastopila s projektnim programom razvoja).

Prehod iz dezintegracije sistema v njegovo integracijo zahteva vizijo razvoja in kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne cilje ter strategije in načrte, kako jih uresničiti. Za njihovo realizacijo sta potrebna znanje in integracija nosilcev znanja v ustroj delovanja družbe. Presekati je treba s tradicijo zbiranja in uresničevanja množice nekompatibilnih interesov. Razvoj tudi ni računovodski trik, s katerim se prikazuje, da naše gospodarstvo in država vlagata v razvoj sredstva, ki da so med najvišjimi v Evropi. Takšne trike in goljufije je treba ustaviti in preprečiti, pa naj gre za izogibanje plačevanju davkov ali pa za zlorabo državnih in evropskih sredstev, namenjenih razvoju. Za udejanjanje tega bi morali pri priči prenehati s pogromom na državno administracijo in njene uslužbence in z večanjem njene kompetentnosti omogočiti integracijo družbe kot delujočega sistema. Avstrijci in Nemci so začeli spremljati in spodbujati tehnološki razvoj in odkritja že pred drugo svetovno vojno. Finci so se zbudili precej kasneje, na začetku 90. let, z razpadom Sovjetske zveze. Da bi se glede na številčnost populacije lahko primerjali s Finci, bi morali nameniti za znanost približno milijardo evrov na leto, kar je devetkrat več od načrtovanih 115 milijonov letos. In to milijardo bi morali iz proračuna investirati že dobrih 20 let, od osamosvojitve naprej.

Ne znižanje, temveč 100-odstotni dvig

Torej, namesto znižanja predlagam 100-odstotni dvig sredstev za znanost v državnem proračunu za leto 2015 in nato prihodnjih deset let 20-odstotni dvig sredstev na letni ravni. Poleg tega je treba sistem korenito reformirati. Reforma pa ne sme ostati samo pri znanosti. Ključ so ljudje. Kompetentni in kompetitivni. Za začetek bi kazalo dvigniti sramotno nizke plače predsedniku vlade in ministrom. Naj se tudi za ta mesta začne tekmovanje najbolj sposobnih ljudi in naj ti končno pripeljejo 21. stoletje tudi v Slovenijo! Navsezadnje to zahteva definicija Slovenije kot pravne in socialne države, ki smo jo zapisali v ustavo.

Prof. dr. Dušan Turk Odsek za biokemijo in molekularno in strukturno biologijo Instituta Jožef Stefan, Center odličnosti za integrirane pristope v kemiji in biologiji proteinov (CIPKeBiP)