Švicarji vlagajo v znanje in s tem skrbijo za prihodnost

»ETH Zürich – dom odkritij in inovacij« ali pa »ETH – najboljša univerza na evropski celini, torej zunaj Anglije«. To sta samo dva prav nič skromna opisa, s katerima so nam, namreč skupini evropskih znanstvenih novinarjev, ki smo bili nedavno na strokovni ekskurziji v Švici, v Zürichu predstavili Švicarski zvezni inštitut za tehnologijo (ETH), najuglednejšo univerzo v državi. In omenjene oznake niso bile prav nič pretirane.

Z univerzo, ki je bila ustanovljena leta 1855 kot politehnika in je še vedno pretežno namenjena naravoslovnim in tehniškim študijem, je povezanih kar 21 Nobelovih nagrajencev, ki so tam bodisi študirali bodisi bili profesorji, ali oboje, in med njimi je tudi Albert Einstein.

Toda tisto, kar te ob prvem srečanju z ETH v živo najbolj osupne, je pogled na resnično izredno monumentalno zgradbo univerze z značilno kupolo, ki jo je v šestdesetih letih 19. stoletja zasnoval arhitekt Gottfried Semper, tudi profesor arhitekture na ETH.

Pomen in dejansko moč ustanove, ki upravičeno velja za gonilno silo švicarskega gospodarskega razvoja, najbolje kaže njen proračun, ki presega poldrugo milijardo švicarskih frankov. Večino denarja prispeva država, toda pomemben delež – 366 milijonov – pripada tudi drugim virom, to pa so predvsem raziskave, ki potekajo v okviru univerzitetnih laboratorijev oziroma raziskovalnih centrov, večinoma tesno povezanih z industrijo.

ETH ne sestavljajo fakultete, temveč 16 oddelkov. Prvostopenjski dodiplomski študij traja šest semestrov, magistrski tri ali štiri. Po zadnjih podatkih je na univerzo vpisanih 18.743 študentov, od tega jih je skoraj četrtina (3894) na doktorskem študiju. Med doktorskimi študenti prevladujejo tuji – teh je več kot 68 odstotkov.

ETH je javna univerza, ki jo upravlja predsednik s pomočjo štirih podpredsednikov – tak sistem upravljanja imajo na vseh švicarskih državnih univerzah. Eden od teh je bil naš sogovornik, 55-letni prof. dr. Roland Siegwart, ki je kot podpredsednik odgovoren za raziskave in korporacijske odnose. Tudi sam je študiral na ETH, kjer je diplomiral in doktoriral iz strojništva. Po podoktorskem izpopolnjevanju na Stanfordu se je uveljavil kot eden vodilnih raziskovalcev v robotiki in avtomatiki. Pred osmimi leti je postal redni profesor ETH, pred štirimi pa tudi podpredsednik.

Kakšno je razmerje med študijskim in raziskovalnim delom na vaši univerzi?

Seveda je pri nas raziskovalni delež zelo pomemben, saj je naš namen izobraževanje za najvišjo raven novih tehnologij in ustvarjanje novega znanja na vseh področjih. Vsi naši študiji so zasnovani tako, da damo študentom najprej močno temeljno znanje, predvsem iz fizike, matematike, kemije itd. Tako je v prvem in drugem letu študija. Vsi, ki ti leti uspešno opravijo, dobijo zelo solidno znanje temeljnih naravoslovnih ved.

Ali to pomeni, da imate na začetku študija močno selekcijo, ali pa vam že selekcija pred vpisom zagotavlja študente, ki nimajo težav s prehodom v višje letnike?

Res se k nam vpisujejo izvrstni študenti, kljub temu pa imajo izpiti v prvem letniku tudi izločilno vlogo. Toda upoštevati je treba še, da je švicarski visokošolski sistem specifičen. Selekcija bodočih študentov večinoma poteka že zelo zgodaj, saj se v naši državi na gimnazije vpiše samo petina generacije in tolikšen delež jih nato gre tudi na univerze.

Petinski delež študentov se zdi res skromen za tako razvito državo, kot je Švica. Kaj vi osebno menite o tem? Razlog za selekcijo v vašem primeru verjetno ni varčevanje?

Sam se strinjam, da je to dovolj. Po eni strani imamo zelo dober univerzitetni sistem, ki vsem študentom zagotavlja izvrstno izobrazbo, po drugi strani pa se večina mladih vključuje v različne oblike strokovnega oziroma poklicnega šolanja. Zelo veliko je takih, ki delajo v podjetjih in hkrati hodijo v šolo. Navadno imajo šolo le enkrat na teden, vse drugo je praksa. Tudi tisti, ki nimajo univerzitetne izobrazbe, so pri nas cenjeni, uspešni in dobro plačani.

Se vam zdi, da tak sistem zagotavlja zgodnje odkrivanje in ustrezno podporo vsem nadarjenim mladim ljudem?

Menim, da ima večina kakšen talent oziroma več talentov. Naš izobraževalni sistem je zasnovan tako, da spremlja učence in odkriva, za kaj so posebno nadarjeni. Ugotavlja se, ali je zanje najbolje, da se vpišejo na univerzo, ali je bolj primerno, da svoje talente razvijajo na drugih izobraževalnih ravneh. V tem smo, mislim, razmeroma zelo uspešni. Gotovo pa bi lahko več naredili za zgodnje odkrivanje in podporo tehniških talentov, še zlasti med dekleti. Tu bi se morale bolj vključiti tudi univerze, med njimi zlasti tiste, ki so izrazito tehniško usmerjene.

Kako lahko vaši študenti razvijajo ustvarjalne sposobnosti? Ali lahko že med študijem sodelujejo pri resnih raziskovalnih projektih?

Seveda. Prvi dve leti sta sicer, kot sem že dejal, namenjeni pridobivanju temeljnih znanj. V tretjem letniku, ki je tudi zaključni del prvostopenjskega študija, pa študentom posredujemo že zelo uporabno znanje in jih tudi vključujemo v aplikativne raziskave. To še zlasti velja za pripravo diplomskih del, čemur je namenjen ves zaključni semester. Večina diplom obravnava konkretno raziskovalno delo, velikokrat povezano z razvojem novih izdelkov in tehnologij. Naši magistrski programi so še veliko bolj prožni od dodiplomskih, študenti lahko prosto izbirajo predmete, ob tem pa se ukvarjajo s semestrskimi in magistrskim projektom. Ta je že izrazito raziskovalen in mora biti na takšni ravni, da ga je mogoče objaviti v znanstveni reviji.

Velik del vaših doktorskih študentov prihaja iz tujine. Kako pridobivate te študente in kako zainteresirane selekcionirate?

Menim, da je velik delež tujih doktorskih študentov naša prednost, ki je ne bi hoteli izgubiti. Seveda pa se k nam ne morejo vpisati vsi, ki si to želijo, kandidate za doktorski študij vedno preverjamo in vpišejo se lahko samo tisti, ki izpolnjujejo naša visoka merila. Navsezadnje jim tudi mi zagotavljamo vrhunske profesorje in odlične možnosti raziskovalnega dela. Trenutno smo nekoliko zaskrbljeni zaradi nedavnega referenduma, saj si res ne želimo, da bi to omejilo vpis tujih študentov in pridobivanje tujih učiteljev. Brez teh bi bila sčasoma načeta tudi odličnost ETH, ki temelji na vrhunskem mednarodnem znanju.

Kam odhajajo vaši doktorji znanosti? Se jih večina odloči za podoktorsko izpopolnjevanje v tujini ali ostanejo v Švici in se zaposlijo v industriji, na univerzah ali v raziskovalnih ustanovah?

Več kot polovica se jih po doktoratu zaposli v podjetjih, drugi pa so na podoktorskih raziskavah po vsem svetu. Doktorat na ETH je priporočilo, ki odpira večino vrat. Tako pri iskanju službe kot pri nadaljnjem raziskovalnem delu. Nekateri se kasneje vrnejo v Švico, tudi sam sem tak primer, drugi ostanejo v tujini.

Kako v Švici ocenjujete bolonjsko prenovo? Ali menite, da ste z njo dobili bolj zaposljive diplomante? Ali pa ugotavljate bolj njene slabe plati?

Sam bolonjsko prenovo ocenjujem pozitivno. Omogočila nam je prenovo študija, predvsem pa delitev na temeljni prvi del in drugi del, ki študentom omogoča izbiro njim najbližjega magistrskega študija. To je zelo pomembno. Domnevam pa, da nam dobro izrabo prednosti bolonje omogoča prav naša selektivnost oziroma to, da se pri nas na univerze vpisujejo samo najbolj sposobni. Težko si predstavljam, kako bi lahko dobro delali v razmerah, ko bi imeli med študenti kar 80 odstotkov generacije.

Ali ste kot javna univerza zadovoljni s finančno in siceršnjo politično podporo?

V Švici imamo univerze res srečo, da nas politika podpira na vseh ravneh. Za to se lahko zahvalimo zavesti oziroma že kar tradicionalni kulturi, da razvoj Švice temelji na možganih. Ideje in kreativnost so naš edini naravni vir. Tako je lani državni parlament odločil, da se naš proračun poveča, kar v teh časih ni ravno običajna odločitev.