V končnici bitke za plin in iskanju sporazumne cene

Bruselj - Visoki predstavniki Rusije, Ukrajine in EU bodo danes spet sedli za zeleno mizo, da bi sklenili sporazum med Kijevom in Moskvo o preskrbi s plinom. Ko so začeli pogajanja, se je že iztekel podaljšani rok (10. junija), ki ga je Rusija določila Ukrajini za plačilo dolgov.

Ruski in ukrajinski minister za energetiko, Aleksander Novak in Jurij Prodan, sta v družbi evropskega komisarja za energetiko Güntherja Oettingerja in direktorja Gazproma Alekseja Millerja že v noči na torek do zgodnjih jutranjih ur kovala kompromis, toda pred sprejetjem odločitve sta se hotela posvetovati še z vodstvom v svojih prestolnicah.

Moskva zahteva od Kijeva 1,455 milijarde dolarjev za odplačilo dolga za preskrbo s plinom novembra in decembra. Poleg tega bi Ukrajina morala plačati še 500 milijonov dolarjev za april in maj. Gazpromu mora po pogodbi plačevati 485 dolarjev za tisoč kubičnih metrov. Nihče v Evropi za plin ne plačuje več. Ko je predsednik Viktor Janukovič konec lanskega leta zavrnil podpis sporazuma za EU, je Kremelj Ukrajini znižal ceno na 268 dolarjev. Od aprila je cena spet stara in za Kijev nesprejemljiva. Od Moskve zahtevajo pravično tržno ceno.

Pričakovano je, da bo kompromisna cena nekje med obema številka in primerljiva s cenami za druge evropske države. Del sporazuma bo predvidoma še vprašanje ukrajinskega dolga. Unija približno polovico ruskega plina dobiva prek Ukrajine. »Vse vpletene strani si želijo, da se zadeva ne bi še bolj zapletla,« je povedal komisar Oettinger. Če bi se zgodilo, da bi zaradi spora med Kijevom in Moskvo zaprli pipe, bi posledice utegnila čutiti tudi Unija, saj vsak tretji kubični meter uvoženega plina prihaja iz Rusije.

V takih okoliščinah Gazpromov projekt Južni tok, v katerem sodeluje tudi Slovenija, postaja čedalje bolj politično in strateško vprašanje, saj je eden od glavnih ciljev EU v energetiki zmanjšanje odvisnosti od Rusije.

Ruski plin z vonjem po geopolitiki

V času ukrajinske krize je vprašanje zanesljive in stroškovno stabilne preskrbe z energijo za zagotavljanje blaginje Evropejcev postalo ključni problem evropske politike. Čeprav se veliko govori o odvisnosti Unije od Rusije, je vprašanje obširno.

Tudi Moskva si ne more privoščiti večjih zapletov, saj se njen največji proračun polni s prihodki od prodaje energentov v EU. Tudi njen vzvod je omejen. Nova študija Nemškega inštituta za gospodarske raziskave (DIW) iz Berlina je pokazala, da bi EU v primeru skrajnega scenarija (popolno rusko zaprtje pip) kratkoročno lahko v veliki meri premagala krizo. Največje težave, predvsem z višjimi cenami, bi imele vzhodnoevropske članice.

Eden od razlogov za večjo odpornost EU na plinske šoke je nauk iz zadnje ukrajinsko-ruske krize zaradi plina leta 2009. Več držav je zgradilo terminale za utekočinjeni plin, na razpolago imajo večje zbiralnike, gradijo se novi plinovodi, več je projektov za pretakanje plina v obe smeri, razširjen je krog dobaviteljev. Za zavarovanje pred posledicami prekinitve dobave, bi po mnenju DIW ob zagotavljanju večje energetske učinkovitosti, morala nadaljevati širjenje kroga dobaviteljev in še več vlagati v obnovljive vire.

Raznovrstnost preskrbe

Na najvišji politični ravni (marčni vrh EU) je bil sprejet sklep o hitrejši širitvi raznovrstnosti preskrbe: s projekti v okviru južnega koridorja (plin iz kaspijskega bazena in Srednjega vzhoda), povezavami s tretjimi državami, uvozom iz ZDA. Že pred izbruhom ukrajinske krize v evropski komisiji niso bili navdušeni nad projektom Južnega toka. Načelno sicer podpirajo naložbe v plinovode, toda po drugi strani v njenih očeh ne more imeti prednostnega statusa, saj ponuja le novo pot iz starih virov.

Takoj po začetku ukrajinske krize je Bruselj (naključno ali ne) ugotovil, da so pogodbe med sodelujočimi državami in Rusijo o Južnem toku v nasprotju s pravom EU, ker ne zagotavljajo ločenosti proizvodnje plina od njegove distribucije in ker ne dopuščajo tekmecem dostopa do infrastrukture. Proti Bolgariji, ki je šla v projektu najdlje, so prejšnji teden sprožili postopek, saj da je na razpisu za gradnjo v nasprotju s pravili konkurence dajala prednost ruskim in domačim podjetjem. Zaradi pritiska Bruslja so v Bolgariji ustavili dela.

Komisar Günther Oettinger pravi, da zahtevajo spoštovanje pravila notranjega trga in konkurence. Načelno bi v posebnem postopku bilo mogoče priznati izjemo od prava EU (če bi ruska stran zaprosila zanjo), ki bi veljala krajši čas, da bi z njo zavarovali interese investitorja. Za Bruselj je v projektu preveč neznank – od nejasnosti v zvezi s traso plinovoda do razdelitve količin plina po posameznih državah. Sodelujoče države na čelu z Italijo že pripravljajo diplomatsko akcijo v podporo gradnji Južnemu toku.

Ker bi Južni tok (tako kot nemško-ruski Severni tok) še zmanjšal pomembnost Ukrajine kot tranzitne dežele in jo še bolj izpostavil pritisku Moskve, ima projekt tudi politične in geostrateške razsežnosti. Komisar Oettinger je že začel odkrito govoriti, da bo komisija nadaljevala pogovore o njem šele, ko bo Rusija v ukrajinski krizi začela spoštovati mednarodno pravo. Sodelujoče članice so sicer pooblastile komisije za pogovore z Moskvo, a so v zastoju.