Več za znanost – kapučino namesto navadne kave

Vstop v letošnje leto je za slovensko znanost v znamenju hudih pretresov. Poleg nepojmljivega zločina – umora prof. dr. Janka Jamnika, direktorja Kemijskega inštituta – je raziskovalce osupnila finančna napoved, na katero so se nedavno odzvali z javnim apelom.

Hkrati poteka drugi krog – prvi je že v obdobju prejšnje vlade – prenove raziskovalne in visokošolske zakonodaje, ki je v zadnjih tednih pokazal nekatera globoka razhajanja. Veliko dela tudi za našega sogovornika, predsednika koordinacije raziskovalnih institucij Kosris in direktorja Instituta Jožef Stefan prof. dr. Jadrana Lenarčiča.

Občasni protesti zaradi finančne podhranjenosti naše znanosti so že vrsto let stalnica v slovenskih znanstvenoraziskovalnih krogih. Je najnovejši samo še eden v tem nizu – ali pa gre tokrat za nekaj drugega, za skrajno resno opozorilo pred dramatičnim poslabšanjem razmer?

V bistvu gre tudi tokrat za pri nas že kar običajno dogajanje ob zapiranju državnega proračuna. Denarja za vse potrebe je premalo in po ministrstvih bolj ali manj linearno zmanjšujejo deleže. To se je dogajalo že prejšnja leta. Letošnja novost pa je napoved, da bo proračunski rez pri znanosti in razvoju menda še hujši. In ob tem se z vso resnostjo postavlja vprašanje, ali ta država sploh še resno računa na znanost. Že od leta 2009 ji namreč nenehno zmanjšuje proračunski delež, zdaj, ko smo upali, da je tega konec, pa bo morda še slabše.

Na kakšni podlagi ste upali na izboljšanje razmer?

Na podlagi vladnih napovedi smo bili prepričani, da letos padca ne bo več, da se bodo razmere v znanosti izboljšale, v skladu s predvidevanji veljavne raziskovalno-inovacijske strategije (RISS), ali da bomo vsaj ostali pri enakih sredstvih. Zato smo zdaj toliko bolj neprijetno presenečeni, da namerava država, kakor je nedavno rekel kolega Dragan [prof. dr. Dragan Mihailović z IJS], še naprej »hujšati v možgane«.

Lanska neuresničena napoved se nanaša na delež, ki je bil znanosti odvzet takrat, ko se je povečal visokošolski proračunski delež z napovedjo, da bo naslednja na vrsti znanost. Očitno vladne obljube pri nas ne držijo niti v mandatu iste vlade, kaj šele naslednje.

Toda raziskovalci smo kljub vsemu verjeli, da bomo dobili ta delež. Potem pa smo lani izvedeli, da pričakovanega denarja ne bo, napoved za letos pa je bila, da bomo v najslabšem primeru ostali pri enaki proračunski odmeri.

Če bomo padli na še nižjo raven, bo to pomenilo, da bodo naši mladi raziskovalci ostali brez priložnosti, da dokažejo svoje sposobnosti v razvojnem in raziskovalnem delu, in to ne glede na to, ali bodo odšli v tujino ali ostali doma. Zagotovo bo to vlivalo tudi na odločitve tistih mladih, ki so polni znanja in idej in bi se v ustreznih razmerah gotovo usmerili v znanost. Zdaj bodo iskali druge zaposlitve, kjer pa svojih talentov ne bodo mogli uporabiti. To bo hudo prizadelo tudi ves naš razvoj, brez katerega se nam v prihodnosti ne obeta nič dobrega. Naši politiki bi se tega morali zavedati. Da se očitno še vedno ne, je dodaten razlog za naše presenečenje.

Bi bilo lahko drugače, če bi že imeli prenovljeno raziskovalno zakonodajo ali če bi se vsaj bolj držali veljavne raziskovalno-inovacijske strategije (RISS)?

Res je, da nekateri vidijo prenovljeni zakon tudi kot možnost, da se z njim utemelji in zagotovi minimalno financiranje znanosti in raziskovanja in razvojnih projektov. Sam vlogo zakona vidim nekoliko drugače – menim, da je glavna naloga prenove zakona, da formalizira znanstvenoraziskovalno delo kot produktivno dejavnost, ki ima dovolj svobode in dovolj možnosti za poslovni prodor ter si ji ni treba pretirano ukvarjati z birokratskimi zadevami. RISS je ponudila priložnost za dejanske spremembe, pri tem pa je pomembno, da ima strategija od vsega začetka široko politično in strokovno podporo.

Je pa tudi res, da so bile že ob parlamentarnem sprejetju strategije omenjene njene pomanjkljivosti in napovedane nujne spremembe.

Vse strategije je treba prenavljati, in to velja tudi za RISS, Drži, da so bili predvideni popravki, toda nedvomno je postavila neko platformo, ki zahteva samo še hitro spremembo zakonodaje. Raziskovalne in visokošolske. Sedanja zakonodaja namreč ne sledi tej strategiji, je zastarela, nedorečena in celo v neskladju sama s seboj.

A ko je stroka pod vodstvom vašega kolega, direktorja ZRC SAZU dr. Ota Lutharja lani pripravila osnutek novega zakona o raziskovalni dejavnosti, ni bil upoštevan. To verjetno ni najboljša popotnica niti za najnovejša zakonska prizadevanja, ki tokrat potekajo predvsem v vladi?

Sam podrobnosti v zvezi z nastajajočim raziskovalnim zakonom ne poznam. Kolikor vem, vse skupaj še proučujejo na ministrstvu. Nekoliko več vem o nastajanju visokošolskega zakona, kot član komisije, ki naj bi s prenovo nadaljevala tam, kjer se je delo ustavilo v prejšnjem vladnem mandatu. Takrat je namreč že obstajal predlog tega zakona, ki je v javni razpravi doživel kritiko, naša komisija pa naj bi prejšnji predlog prevetrila in delo pripeljala do konca.

Kako vam kaže pri tem?

Težko rečem, komisija je bila komaj ustanovljena in nas šele čaka prvi delovni sestanek. Sam svojo vlogo vidim predvsem v povezavi med raziskovalno in visokošolsko sfero. Prepričan sem, da bo delo v zvezi z visokošolsko zakonodajo močno vplivalo tudi na pripravo raziskovalnega zakona.

Je že mogoče reči, da držijo napovedi, da se z novo zakonodajo načrtuje dejansko povezovanje raziskovalnih in visokošolskih institucij?

To se bo šele pokazalo, toda prepričan sem, da bi morali vsi raziskovalci tudi pedagoško delovati, tako kot bi morali učitelji na univerzi tudi raziskovati. Tako je marsikje že zdaj – na IJS je v pedagoški proces vključena dobra polovica raziskovalcev – zakonsko pa je mogoče sodelovanje še bolj podpreti.

Že omenjena Lutharjeva delovna skupina, v kateri sem sodeloval tudi sam, je v osnutku celo predvidela, da se lahko raziskovalne institucije, če izpolnjujejo pogoje, same akreditirajo in izvajajo univerzitetne programe, ali pa v sodelovanju z univerzami. Če bi se to zgodilo, bi med inštituti in univerzami spontano nastale nove povezave. Univerza bi se tudi razbremenila pretiranega pedagoškega dela in se bolj posvetila ustvarjanju novih znanj.

Z večjo skladnostjo pa bi bila akademska sfera verjetno tudi uspešnejša sogovornica vlade in sploh politike, ki pri nas vztrajno slabo razume vlogo znanosti?

Drži. Na IJS smo že nekajkrat poskušali organizirati srečanje s politiki, da bi jim predstavili, kako se v uspešnih državah lotevajo razvojne politike. Dvakrat smo povabili državni zbor. Odziv je bil vselej zelo skromen. Naši politiki očitno ne vidijo tega, kar so uvideli politiki nekaterih drugih držav. Drugod v znanost dajejo vse več, mi pa ji krčimo sredstva. Poglejte nesmiselno prepiranje o tem, kam sodi tehnološka agencija. Rezultat je, da te prepotrebne agencije nimamo, s tem povezanih spodbud za sodelovanje med znanostjo in gospodarstvom pa tudi ne.

Koliko več bi morali vložiti, da bi si lahko obetali razvoj?

Naj povem s prispodobo. Trenutno povprečen Slovenec iz proračuna za znanost na teden daje približno 1,3 evra, toliko, kot bi ga v gostilni stala navadna črna kava. Dodati bi moral še deset centov za mleko, da bi namesto kave lahko spil kapučino. Vsi skupaj bi se morali vprašati, ali je razvoj vreden teh deset centov.