Velja razmisliti o mini Marshallovem načrtu za Balkan

Naložbe v avtoindustriji so se začele na Češkem, Slovaškem, nato v Romuniji, zdaj pa selijo naprej proti Srbiji, celo v Makedonijo
Objavljeno
15. oktober 2018 19.05
Posodobljeno
15. oktober 2018 19.13
Mario Holzner, ekonomist: »Posojila Kitajcev in Evropejcem za infrastrukturo lahko povzročijo dolžniške kreize na Balkanu.« FOTO Jože Suhadolnik
Ljubljana – Gospodarska rast v regiji nekdanje Jugoslavije bo v prihodnjih treh letih približno triodstotna, kar je morda primerno za razvito Slovenijo, za druge države pa daleč premalo. Zato bi veljalo bi razmisliti o mini Marshallovem načrtu za Balkan, pravita Richard Grieveson in Mario Holzner z dunajskega inštituta za mednarodno ekonomijo (WIIW).
 

V kakšni gospodarski kondiciji so države v regiji srednje in jugovzhodne Evrope? Ali tudi one žanjejo koristi nizkih obrestnih mer in konjunkture po svetu?


Richard Grieveson: Mislim, da smo že prešli vrh cikla, smo pa še vedno v njegovem zelo prijaznem delu. Iz te ocene bi izključil Rusijo, poseben primer je tudi Turčija. Rast v teh državah je zdaj približno štiriodstotna, tako v srednji Evropi kot na Balkanu. Povsod imamo opraviti z dejavniki, ki podpirajo rast. Te države imajo majhne trge dela, kar potiska plače navzgor, tudi potrošnja je dobra. Na drugi strani so razmere za naložbe zelo ugodne, obrestne mere so nizke, izkoriščenost kapacitet je velika, ob tem pa se cene nepremičnin povišujejo. Naložbena zgodba je torej pozitivna. Izvozni sektor prav tako deluje v redu, se pa upočasnjuje, ker se upočasnjuje tudi svetovno gospodarstvo. Nemčija, ki je najpomembnejša partnerica v tej regiji, še vedno posluje zelo dobro. Tudi razmere v bančništvu so dobre, se pa razlikujejo od države do države. Banke s posojili bolj podpirajo rast kot kadarkoli po krizi.

image
Mario Holzner, ekonomist: »Posojila Kitajcev in Evropejcem za infrastrukturo lahko povzročijo dolžniške kreize na Balkanu.« FOTO Jože Suhadolnik


Mario Holzner: Če opozorim še na bolj strukturne zadeve, ki zadevajo Zahodni Balkan, je pomembno, da se naložbe v avtomobilski industriji počasi premikajo v smeri jugovzhoda. Začele so se na Češkem, Slovaškem, potem pa vidimo veliko teh naložb v Romuniji, zdaj pa selijo naprej proti Srbiji, nekaj jih je celo v Makedoniji in Bosni. Res so te naložbe zdaj zelo majhne, a pomembno je, da se premikajo tudi v to regijo. Zelo dobro je, da se tudi te države vključijo v verige vrednosti srednjeevropskega proizvodnega jedra.


 

Kako pa vidite gospodarske trende v Sloveniji, kjer nam zadnje čase primanjkuje usposobljenih delavcev?


Holzner: Slovenija je kot ponavadi v najboljšem položaju v regiji. Mogoče je v času krize nekaj izgubila v primerjavi s Češko – menedžerski odkupi podjetij se pač niso izkazali kot modre odločitve –, a je še vedno v ospredju.
Grieveson: Kar zadeva BDP na prebivalca, vas je Češka ujela, a pri povprečnih plačah ste še v ospredju.

Holzner: Če se bo povprečna rast iz zadnjih desetletij nadaljevala in se bo prenesla tudi na plače, se bodo plače pri vas do konca prihodnjega desetletja verjetno zelo približale avstrijskim ali vsaj povprečnim v Uniji. To se morda ne bo zgodilo, a če bo rast dosegla vsaj polovico tako dobro kot v zadnjih desetletjih, bi se lahko verjetno že v eni generaciji približali povprečju Unije. Ob predpostavki, da ne bo kakšnih disruptivnih kriz, lahko ljudje, ki živijo zdaj, računajo na večjo realno rast plač in njihovo približevanje tistim v razvitih državah. To še posebno velja za jedrne države Slovenijo, Slovaško, Češko.
 

Drži, a analize pravijo, da moramo tudi v Sloveniji za višje plače najprej povečati produktivnost. Bo ta naloga težka?


image
Richard Grieveson, ekonomist: »Delovne sile primankuje povsod.« FOTO: Miha Jenko


Grieveson: Glede tega smo previdno optimistični, pa ne le glede Slovenije. V vsej regiji zdaj primanjkuje delovne sile. Primanjkuje delavcev vseh profilov, mehanikov, čistilcev ..., še posebno v bogatejših predelih, kot rezultat tega pa plače rastejo. Naslednji korak bo, da bodo podjetja več vlagala v produktivnost, da bi povečala proizvodnjo. V vsej regiji je še zelo velik potencial za povečanje produktivnosti, še posebno v storitvenem sektorju, kjer so največji problemi. Ta razlika v produktivnosti med Avstrijo, kjer živiva midva, in jugovzhodno Evropo je največja predvsem na področju storitev. Pričakujemo, da bodo podjetja investirala v sektorjih, kjer je zdaj najnižja produktivnost.
 

V Sloveniji imamo zadnja leta tudi več tujih naložb. Kako pomembne so takšne naložbe za povečevanje produktivnosti?


Grieveson: Če gre za transfer tehnologije, je to dobro za produktivnost, še posebno če gre za najnovejšo tehnologijo, kot je japonska. Uvoz industrijskih robotov v tej regiji zdaj narašča najhitreje v svetu, z izjemo Kitajske. Avtomatizacija se torej hitro širi.

Holzner: In Slovenija je tudi najbolj prodorna pri uvajanju industrijskih robotov v naši regiji, pri uporabi robotov je dvakrat nad povprečjem regije.
 

Kakšni pa so vaše napovedi za nekdanjo jugoslovansko regijo? Kaj si lahko Slovenija, Hrvaška, Srbija obetajo na srednji rok?


Grieveson: Naša napoved je, da bo gospodarska rast v regiji v prihodnjih dveh, treh letih približno triodstotna, kar je solidno in bolje kot v zadnjih nekaj letih. Predvsem zato, ker se je Srbija zelo pobrala in se izvila iz slabih časov. Takšna rast je primerna za Slovenijo, ki bo rasla hitreje kot Nemčija, kar je v redu, a za države, kot sta Hrvaška in Srbija, je daleč prenizka glede na njuno stopnjo razvoja. Tu pa so še strukturne zadeve. Srbija se je zdaj na veliko odprla za tuje naložbe in je pri tem dokaj uspešna, povečala je obseg izvoza v BDP, krepi proizvodni sektor. A kljub vsemu bi ta regija morala rasti precej hitreje, saj so zunanje razmere dobre, Nemčija kot največje evropsko gospodarstvo solidno raste, denarna politika je spodbujevalna. To je osnovni scenarij, sicer pa bodo geopolitična tveganja v prihodnje precej bolj krojila gospodarske razmere kakor v zadnjih nekaj letih. Glavno tveganje bo trgovinska vojna, če bodo, recimo, ZDA uvedle od 25- do 35-odstotne carine na nemške avtomobile ali pa če si bodo ZDA in Kitajska izmenjale več serij trgovinskih sankcij, kar bi močno prizadelo svetovno trgovino. V tem primeru bi bila tudi na Zahodnem Balkanu rast precej nižja.

Holzner: Dodal bi še, da te države niso zelo homogene, so velike razlike med posameznimi regijami. Regije ob slovenski in madžarski meji so na Hrvaškem in v Srbiji zelo različne od južnejših in vzhodnejših delov teh dveh držav, med njimi so zelo velike razlike, kar zadeva plače in zaposlenost. Okoli Zagreba, na primer, so žepi inovativnih podjetij, ki se ukvarjajo z e-mobilnostjo, v Vojvodini je kar nekaj neposrednih tujih naložb, prav tako v okolici Beograda. Problem v teh dveh državah je nato še z regijami, ki mejijo na Bosno, ta je kot črna luknja na sredi, ki se ne premika v nobeno pozitivno smer. Zato bi bilo za Hrvaško in Srbijo tako zelo pomembno, da skupaj ustvarita pobudo s skupnim ciljem, rešitvijo bosanskega vprašanja enkrat in za vse.
 

Kot vem, zagovarjate idejo, da bi morala biti EU precej bolj aktivna v tej regiji pri vlaganjih v infrastrukturo, sicer jo bo prehitela Kitajska, ki pa ima tu svoje cilje.


Holzner: Zanimivo je primerjati obseg kitajskih in evropskih posojil za razvoj infrastrukture na Zahodnem Balkanu: gre za približno podobne številke na ravni od osem do deset milijard evrov. Gre za velika posojila, ki lahko povzročijo dolžniške probleme tem državam, ki imajo velike primanjkljaje v tekoči bilanci. Zato bi EU lahko spremenila svojo politiko in bi lahko tem državam namesto posojil dala več subvencij in podpore.

Grieveson: Za EU to ni velik denar, bi pa tem državam lahko naredili veliko razliko, če bi namesto posojil dobile transferje iz evropskih skladov. S tem ne bi imele potencialnih političnih težav, ki jim jih lahko naprtijo kitajska posojila. Zadnje čase sem bil večkrat na okroglih mizah skupaj z ljudmi iz evropske komisije, z direktorata za širitev. Mislim, da se tega zares zavedajo in komisija bi bila to pripravljena storiti, a ji to preprečujejo politiki v državah članicah Unije. Bitka za sredstva iz evropskega proračuna bo po brexitu še bolj ostra. Veljalo bi razmisliti o mini Marshallovem načrtu za Zahodni Balkan.
Holzner: Če bo Nemčija prevzela vodilno vlogo, bodo verjetno pritegnili tudi drugi iz tega bloka. Vprašanje pa je, ali imajo Nemci svoj načrt, kakšna naj bi bila EU čez 20 let.