Veronika Cencen v Hongkongu raziskuje možnosti zdravljenja možganov
Če bi se vrnila v Slovenijo, bi verjetno morala začeti čisto od začetka, ker nima stikov, meni Veronika.
Odpri galerijo
Mentorji v Hongkongu so bolj menedžerji kot profesorji, kar Veroniki Cencen, raziskovalki po duši, ne ustreza. FOTO: Osebni arhiv
Hongkong je trenutni dom Veronike Cencen, kjer se je njen doktorski študij biomedicinskega inženiringa prevesil v drugo polovico. »V nobeni državi nisem ustaljena, zato sem se odločila, da bom za doktorat iskala projekt, ki me bo pritegnil, ne države, v kateri bi ga želela opravljati,« je povedala 24-letnica, ki od svojega drugega leta s starši (oče je diplomat) živi v tujini: na Kitajskem, v Rusiji, Kanadi, od tam je šla v Hongkong. Dodiplomski študij biotehnologije je opravila v Sloveniji in tudi nameravala ostati v Evropi, a je v Kanadi, ki velja za eno boljših držav na področju biomedicinskega inženiringa, dobila štipendijo. S selitvijo ni omahovala.
»In ni mi žal, tam sem res dobila veliko priložnosti, da se izkažem,« je povedala Veronika, ki se je že ob koncu osnovne šole, v Pekingu, navdušila nad biotehnologijo in biotehnološko medicino: »V šoli smo morali narediti projekt s področja moderne znanosti. Sami smo lahko izbrali temo in odločila sem se za gensko terapijo. Tako sem delala intervjuje, na primer z znanstvenico s fakultete za farmacijo Ireno Mlinarič Raščan. Ta projekt mi je dal navdih.«
Ko se kar tako pogovarjaš s posamezniki, odgovornimi za neki projekt ali sodelovanje, ki te zanima, ugotoviš, da so zelo odprti. Na hongkonški univerzi je že končala študijske obveznosti, tako da se zdaj lahko posveča raziskovalnemu projektu. Razvija mikronapravo, s pomočjo katere bi lahko zdravili, denimo, alzheimerjevo bolezen, poškodbe hrbtenjače in podobne bolezni.
Sistem dela, ki ga imajo na univerzi, ji ne ustreza. »Vse teče kot posel, mentorji so bolj menedžerji kot profesorji, nekateri sploh niso raziskovalci, niti niso bili v laboratoriju. Bolj kot raziskava jih zanima, kako iz projekta ustanoviti zagonsko podjetje. Sama pa sem po duši raziskovalka, ni mi do tega, vsaj za zdaj ne, da bi šla v industrijo, zato poskušam obdržati akademski pristop k delu,« pravi Veronika, ki govori šest jezikov.
Poleg slovenščine in angleščine še francoščino. Pa kitajščino in ruščino, na začetku študentske izmenjave v Litvi se je morala naučiti tudi litovščine. »Rada imam jezike, tako da to ni težava. Pravzaprav se mi zdi srečanje z novim jezikom eden bolj zabavnih delov vsake selitve,« je še dodala Veronika, ki je kot slovenska reprezentantka ritmične gimnastike med bivanjem na Kitajskem in v Rusiji trenirala z lokalnimi reprezentancami, kar ji je tudi pomagalo pri učenju jezika.
Gimnastiko opisuje kot najboljšo prijateljico, prek katere je vzpostavila socialno mrežo, saj se je povsod priključevala lokalnim reprezentancam. »V času letnih olimpijskih iger na Kitajskem 2008 sem lahko vse skupaj opazovala od znotraj, sodelovala pa sem lahko tudi na predolimpijskem nastopu,« je povedala Veronika, ki je leta 2013 za Slovenijo nastopila na univerziadi v Kazanu. Reprezentančnega statusa nima več, še vedno pa sama trenira trikrat na dan, kot prostovoljka pomaga trenirati ekipe v Hongkongu. Ne glede na to, kje je, se vključuje v prostovoljske aktivnosti. V Kanadi je med drugim sodelovala v projektu Let's talk science, v okviru katerega organizirajo delavnice za mlade avtohtone prebivalce in jih navdušujejo za znanost.
Na vprašanje, ali bi se vrnila v Slovenijo, odgovarja, da je že iskala, ali so raziskovalci, organizacije ali podjetja, s katerimi bi lahko sodelovala v projektih. A najti primerno pot za vrnitev ni lahka. »Vsakič, ko pridem domov, se počutim kot tujka. Imam vtis, da za tiste, ki smo kariero začeli v tujini, ni veliko interesa. Če bi se vrnila, mislim, da bi morala začeti čisto od začetka, ker nimam stikov. Prek sodelovanja v projektih bi bilo lažje, ampak je zelo težko najti koga na mojem področju,« je opisala Veronika, ki je tudi članica društva slovenskih izobražencev v tujini VTIS in lokalna vodja za Azijo.
»In ni mi žal, tam sem res dobila veliko priložnosti, da se izkažem,« je povedala Veronika, ki se je že ob koncu osnovne šole, v Pekingu, navdušila nad biotehnologijo in biotehnološko medicino: »V šoli smo morali narediti projekt s področja moderne znanosti. Sami smo lahko izbrali temo in odločila sem se za gensko terapijo. Tako sem delala intervjuje, na primer z znanstvenico s fakultete za farmacijo Ireno Mlinarič Raščan. Ta projekt mi je dal navdih.«
Če k strokovnjaku pristopiš z zanimanjem, entuziazmom in znanjem, je vedno pripravljen pomagati.
Ko se kar tako pogovarjaš s posamezniki, odgovornimi za neki projekt ali sodelovanje, ki te zanima, ugotoviš, da so zelo odprti. Na hongkonški univerzi je že končala študijske obveznosti, tako da se zdaj lahko posveča raziskovalnemu projektu. Razvija mikronapravo, s pomočjo katere bi lahko zdravili, denimo, alzheimerjevo bolezen, poškodbe hrbtenjače in podobne bolezni.
Jezik – zabavnejši del selitve v novo državo
Sistem dela, ki ga imajo na univerzi, ji ne ustreza. »Vse teče kot posel, mentorji so bolj menedžerji kot profesorji, nekateri sploh niso raziskovalci, niti niso bili v laboratoriju. Bolj kot raziskava jih zanima, kako iz projekta ustanoviti zagonsko podjetje. Sama pa sem po duši raziskovalka, ni mi do tega, vsaj za zdaj ne, da bi šla v industrijo, zato poskušam obdržati akademski pristop k delu,« pravi Veronika, ki govori šest jezikov.
Poleg slovenščine in angleščine še francoščino. Pa kitajščino in ruščino, na začetku študentske izmenjave v Litvi se je morala naučiti tudi litovščine. »Rada imam jezike, tako da to ni težava. Pravzaprav se mi zdi srečanje z novim jezikom eden bolj zabavnih delov vsake selitve,« je še dodala Veronika, ki je kot slovenska reprezentantka ritmične gimnastike med bivanjem na Kitajskem in v Rusiji trenirala z lokalnimi reprezentancami, kar ji je tudi pomagalo pri učenju jezika.
S športom do socialne mreže
Gimnastiko opisuje kot najboljšo prijateljico, prek katere je vzpostavila socialno mrežo, saj se je povsod priključevala lokalnim reprezentancam. »V času letnih olimpijskih iger na Kitajskem 2008 sem lahko vse skupaj opazovala od znotraj, sodelovala pa sem lahko tudi na predolimpijskem nastopu,« je povedala Veronika, ki je leta 2013 za Slovenijo nastopila na univerziadi v Kazanu. Reprezentančnega statusa nima več, še vedno pa sama trenira trikrat na dan, kot prostovoljka pomaga trenirati ekipe v Hongkongu. Ne glede na to, kje je, se vključuje v prostovoljske aktivnosti. V Kanadi je med drugim sodelovala v projektu Let's talk science, v okviru katerega organizirajo delavnice za mlade avtohtone prebivalce in jih navdušujejo za znanost.
Na vprašanje, ali bi se vrnila v Slovenijo, odgovarja, da je že iskala, ali so raziskovalci, organizacije ali podjetja, s katerimi bi lahko sodelovala v projektih. A najti primerno pot za vrnitev ni lahka. »Vsakič, ko pridem domov, se počutim kot tujka. Imam vtis, da za tiste, ki smo kariero začeli v tujini, ni veliko interesa. Če bi se vrnila, mislim, da bi morala začeti čisto od začetka, ker nimam stikov. Prek sodelovanja v projektih bi bilo lažje, ampak je zelo težko najti koga na mojem področju,« je opisala Veronika, ki je tudi članica društva slovenskih izobražencev v tujini VTIS in lokalna vodja za Azijo.
