Visok porast informacijskih napadov na vidnejše osebe, institucije in vlade

Sodobni čas prinaša izzive, kot so umetna inteligenca in – z njeno pomočjo – ustvarjeni lažni avdio- in videoposnetki, tako imenovani deep fake. Če je krizni komunikator s svojo ekipo dovolj usposobljen, bo napadalca in naročnika napada identificiral, njegovo distribucijo lažne vsebine zajezil ter skomuniciral to, kar je res, opozarja vodja članov skupine Krizna komunikacija v FORBES Communications Council Katja Fašink.

Kaj je krizno komuniciranje?

Krizna komunikacija izvaja in upravlja informiranje ter distribucijo informacij, največkrat pod ekstremnim časovnim pritiskom, v negotovih razmerah (pred, med in po kriznih dogodkih z manjšim ali večjim vplivom) za zaščito zdravja, življenj, okolja, poslovanja, pravnega reda in zaupanja.

Kompleksnosti in nevarnosti našega dela krizni komunikatorji obvladamo z izvedbo veščin, ki nam jih priučijo na ciljnih treningih: hitrosti in točnosti, transparentnosti, zaupnosti in varnosti, določanje odgovornosti (krivda in priznanje), kako zajeziti lažne novice in posnetke deep fake, kako komunicirati ob informacijskih vdorih v kriznem procesu in kako upravljati kompromitirane kanale, kako v skrajnih razmerah nagovarjati in prepričati vse deležnike, kako uravnovešati pritiske medijev in ostalih interesnih javnosti, kako upravljati človeški faktor, obvladovati eskalacijska tveganja angažiranih oseb ipd.

Izvedbeni treningi kriznega komuniciranja nas tako rekoč usposabljajo za visokostrokovna in po večini standardizirana ravnanja po delovnih nesrečah ter upravljanja industrijskih, procesnih in varnostnih tveganj.

Katera področja pri kriznem komuniciranju se uveljavljajo?

Človeška, industrijska, okoljska, finančna in podatkovna tveganja ostajajo seveda primarna v družbi različnih, predvsem procesnih in varnostnih tveganj. Sodobni čas prinaša izzive, kot so umetna inteligenca in – z njeno pomočjo – tako imenovani deep fake. Te oblikujejo večinoma ljudje, ki jih paralelni svet virtualne dinamike storitveno in preživetveno motivira. Če je krizni komunikator s svojo ekipo dovolj usposobljen, bo »napadalca« (in »naročnika napada«) identificiral, njegovo distribucijo lažne vsebine zajezil ter skomuniciral to, kar je res, seveda ob podpori komunikacijskih orodij, vizualnih prikazov dokazov ipd. Tako lokalno kakor regionalno in mednarodno opažamo visok porast informacijskih napadov na pomembnejše oziroma vidnejše osebe, organizacije, institucije in vlade. Zato vsi ti potencialni oškodovanci cenijo in rekrutirajo izurjene krizne komunikatorje, ki imajo pridobljena operativna in uporabna znanja, neprecenljive izkušnje in sposobnost nujno potrebne hitrosti reagiranja. Večina takšnih komunikatorjev poseduje tudi inženirska, obramboslovna, forenzična ter ostala ciljno potrebna znanja.

Čedalje bolj se kaže, da umetni inteligenci sledi korporativni aktivizem. Slednji je običajno posledica paradoksa »božične večerje«. Dr. Rulkens je odlično opredelil dinamiko razmišljanja purana in neizogibne božične večerje, in sicer: puran je povsem prepričan, da ga mesar ljubi, ker ga hrani in skrbi zanj in zato zanj naredi domala vse, kar je v njegovi moči. Seveda vse do božične večerje, ko se življenje purana nenadoma drastično spremeni oziroma konča. No, ljudje sicer ne gredo »v zakol in ponev« in zato svoje dejavnosti izvajajo iz naslova razočaranja in maščevalnosti, ali pa zato, ker se je v njih prebudil duh pravičnosti, kar vse skupaj vodi do t. i. korporativnega aktivizma. Tovrstno delo sicer najmanj rada sprejmem, saj so si »purani« in »mesarji« v resnici precej sorodne duše, ravno zaradi tega pa se potem prelije toliko hude – ne prave – krvi in prihaja do maščevanj neslutenih dimenzij. Žal takšni ljudje, pogosto tudi v narcisni disfunkcionalnosti, škodijo predvsem vsemu okrog sebe, ne le ljudem, ampak tudi okolju in živalim, medtem ko se nimajo težav mirno in pokorno vključiti v nov »kurnik« ter prisluhniti novemu gospodarju oziroma ubogati novega mesarja.

Evropske zaveznice Nata, tudi Slovenija, povečujejo sredstva za obrambo. Kako naj države te namere komunicirajo do javnosti ali z javnostmi?

Na način, da se ne bo puščalo toliko prostora za raznorazna ugibanja in filozofije, kolikor se ga zdaj. Na način, da se komunicira sprejemanje informiranih odločitev odgovornih in pooblaščenih, torej odločitev, ki temeljijo na ustreznih podatkih, ki naj predvsem pojasnijo smoter tega povečevanja – je to zaradi nujno potrebne oživitve gospodarske rasti v Evropi ali pa se res pripravljamo na – zelo verjetno zadnjo – vojno.

Moji najbližji kolegi so varnosti namenili desetletja svojega življenja, zato v praksi poznamo posledice neustreznega oziroma zmedenega pristopa k tovrstnim kompleksnim vprašanjem. Mir lahko hitro izgubimo, če se zanj ne bomo enako dobro organizirali, če ne še bolj, kakor za vojno. Časi, v katerih živimo, zahtevajo polno in odgovorno pripravljenost. In čaka nas veliko, veliko, veliko dela. Ustvariti moramo delovne skupine po vzoru Švice in Francije, ki bodo ljudi, institucije, podjetja, šole pripravili na reševanje kompleksnih vprašanj, da bomo skupaj kot družba uspešni ter varni pri upravljanju z vsemi tveganji. Vsak posameznik nosi svoj del odgovornosti in skupaj smo lahko res ponosen, dobro organiziran, varen in trdno povezan narod. Če ne bomo, bo že kdo poiskal luknje v naši homogenosti in povezanosti in nas udarili točno skozi njih. Ravno zato pa tako boli, ko gledam, kako razklani smo kot narod.

Geopolitične napetosti so visoke, žarišča, kot sta Ukrajina in Gaza, pa v naši bližini. Kako glede tega komunicirati z javnostjo?

V časih, ko imata informacijski prostor in psihologija množic strateško težo sorodno npr. energetiki in logistiki, je cilj komunikacije trojen: ohraniti zaupanje, zmanjševati polarizacijo in podpirati pripravljenost oziroma odpornost prebivalstva. Ker je informacijski prostor del hibridnega vojskovanja in ga nasprotniki zavestno izrabljajo, mora biti komunikacija zasnovana kot stalna operacija, ne le kot odziv na incidente. EU in Nato med ključne elemente hibridnih groženj štejeta prav dezinformacije in manipulacijo informacij, pri čemer pogosto izpostavljata nevarnost primerov, ki ciljajo na razdor zaupanja.

Pravila komuniciranja določajo dosleden ritem verodostojnih objav in jasen okvir poznanega in nepoznanega. Priporočajo strateško odkritost namesto skrivnosti. Svetujejo podajanje vsebin, ki ščitijo moralo in obenem preprečujejo teorije zarot. Poudarjajo ustreznost razlage tveganj, krepitev odpornosti na dezinformacije ter opolnomočenje skupnosti za pozitivna dejanja. Priprava kratkih vsebin, ki učijo, recimo, prepoznavanje retoričnih trikov, dokazano poveča odpornost javnosti in je torej izjemno smotrna. Kodeksi ravnanja proti dezinformacijam zahteva transparentnost in poročanje, nadzor nad njegovim izvrševanjem je vse strožji. To vpliva na taktično izbiro kanalov in pritisk na platforme ob eskalacijah. Zato tako poudarjam, da klasično sprotno in verodostojno komuniciranje ostaja hrbtenica vsakega informiranja. Vnaprejšnje uokvirjanje negotovosti, kar pomeni odločanje o tem, katere informacije so pod embargom ali operativno občutljive in zakaj, ter kdaj bo sledila naslednja informacija, je ključno. Pomemben cilj komuniciranja je namreč preprečevanje nekoherentnega vedenja v krizah. Jasne meje in pravila za aktivacijo ukrepov, scenarijske priprave in treningi za evakuacije, opredelitev zdravstvenih ukrepov ter vnaprej pripravljeni odgovori na pogosta odstopanja in odpor, so nujni.

Velik izziv je tudi, kako doseči prav vse naslovnike: aktivne, ranljive, gluhoneme, skupine, ki so pod vplivom drog, intenzivnejših zdravil, v odročnih krajih ipd. Naša dolžnost je odgovorno in pravočasno doseči prav vsakega posameznika, pri čemer je jasno, da operativni model usmerja enotno (komunikacijsko) poveljstvo, ki je odgovorno za analizo situacije, monitoring in odobritve. Vse to, kar izvajamo ali poučujemo, pa lahko oziroma moramo meriti s kazalniki zaupanja, hitrostjo zajezitve lažnih novic, z merjenem dosega po segmentih in merjenjem realnih odzivov na vajah ali zares.

Hibridno vojskovanje in dezinformacijske kampanje namreč trmasto ciljajo na zmanjševanje zaupanja v institucije in ustvarjajo intenzivno politično polarizacijo. Protokoli CERC, WHO, ipd. znižujejo ranljivost javnosti in zmanjšujejo prostor za teorije zarot, ki vodijo v nekoherentno vedenje v krizah. Zaprti, homogeni informacijski sistemi nasprotnikov dajejo prednost njihovim namenom, zato je pri nas nujno predvidljiva, redna, večkanalna transparentnost in uporaba verodostojnih posrednikov. Evropski regulatorni okvir zdaj podpira aktivno obvladovanje sistemskih informacijskih tveganj, kar je treba strateško izkoristiti. 

Sicer pa še na splošno: zadnja leta so nam postregla z dvojno moralo, ki ne bo nikoli pozabljena. Sankcije proti Rusiji so intenzivno prizadele najbolj Evropo in tiste v njej, ki so na robu preživetja, saj so dinamika dobave in cene energentov vplivale predvsem na končne uporabnike teh energentov, ki so surovo plačali vse sprejete odločitve v vrhu EU. Sankcije proti Rusiji so obsežne, namenjene omejevanju ruskega gospodarstva po invaziji na Ukrajino leta 2022, segajo na področja financ, energije, transporta, tehnologije, medijev in so sestavljene iz tisočev različnih seznamov, zamrznitve premoženja in mehanizmov omejevanja cen. Nasprotno pa so ukrepi, povezani z Izraelom, skoraj neopazni, majhni koraki, ki jih sprejemajo posamezne vlade. Cilj ukrepov, povezanih z Izraelom, bi moral biti odvračanje od genocida, vojnih zločinov in drugih zlorab, zaščititi humanitarni dostop do hrane, zdravil itd. in zagotoviti, da vse države, ki sodelujejo z Izraelom, spoštujejo mednarodno vojno in humanitarno pravo.