Vzpostavlja se krog podpor države za obrambno področje

Vzpostavlja se zaokrožen krog podpornih mehanizmov države za podporo razvoju in proizvodnji tehnologij na obrambnem področju, pojasnjuje državni sekretar na gospodarskem ministrstvu Matevž Frangež, ki je bil ta teden govorec na odmevni Delovi konferenci o odpornosti. Ta je v intervjuju govoril o priložnostih gospodarstva na obrambnem področju, podporah države ter odpornosti industrije in prehranske varnosti v Sloveniji.

Industrijska proizvodnja se krči, podobno izvoz. Nekatera podjetja priložnosti vidijo v povečevanju obrambnih izdatkov, bodisi v obrambni industriji oziroma njihovih dobavnih verigah bodisi v izdelkih dvojne rabe. Ministrstvo pomaga podjetjem pri internacionalizaciji in z dodeljevanjem denarja prek razpisov. Kje vidite vlogo države pri podpori industrije na področju obrambne, varnosti, odpornosti, dvojne rabe?

Vzpostavlja se zaokrožen mehanizem države za podporo razvoju in proizvodnji tehnologij na obrambnem področju. Prvi del so spodbude za razvojne in inovacijske aktivnosti, ki jih na eni strani ponuja država in na drugi strani EU prek centraliziranih skladov, kot je Evropski obrambni sklad. Drugi del so posojila, pri čemer bo v sodelovanju s SID banko z novim letom zaživel obsežen, polmilijardni sklad za podporo investicijam. Tretji del so spodbude za investicije, ki jih za večje investicijske projekte zagotavlja ministrstvo za gospodarstvo. Slovenski državni holding s hčerinsko družbo vzpostavlja tvegani kapital za kapitalsko krepitev podjetij in omogočanje hitrejše rasti. Zadnji del kroga celovitih podpornih mehanizmov pa je prodaja, torej podpora pri plasiranju rešitev in tehnologij na globalni trg prek medvladnega sodelovanja (G2G).

Kaj opažate glede zanimivosti teh področij za slovensko gospodarstvo?

Okrepljena vlaganja v odpornost in obrambo so priložnost. Ministrstvo za obrambo je že do zdaj z vključevanjem slovenskih podjetij v razvojne projekte na obrambnem področju pomagalo razvijati to, čemur pravimo tehnološka baza obrambne industrije. Gre za raznovrstne projekte od energetske učinkovitosti in samozadostnosti vojaških taborov (TECES), avtonomnih vojaških vozil, kupol, strelnega orožja, v Mariboru podjetje RTC postaja večnamenski razvojni center za obrambno industrijo z razvojem električnih motorjev Strix ali učinkovitih baterijskih sistemov, posebno zanimive so naše vesoljske tehnologije, tako navigacija, sateliti, komunikacija, opazovanje in spremljanje pojavov na Zemlji, ki so rezultat našega sodelovanja v Evropski vesoljski agenciji. Imamo tudi določene presežne industrijske zmogljivosti, ki jih želimo vključiti v na novo oblikujoče se verige vrednosti, a dejstvo je, da bomo prave priložnosti razvili le z domačim razvojem novih tehnologij in rešitev.

Prebojni izdelki dvojne rabe slovenskih podjetij

Veliko govorimo o odpornosti in samozadostnosti. Industrija ima pri tem kar nekaj izzivov, denimo glede odvisnosti od energentov, od surovin in materialov, denimo primarnega aluminija, polprevodnikov in podobno. Tudi na področju logistike nismo odporni, če lahko zaradi ene rakete v Adenskem zalivu razpade globalna trgovska pot, tudi v Luko Koper. Kako odporna je pravzaprav slovenska industrija? Kako okrepiti njeno odpornost?

Državo imamo, ker imamo nacionalni interes. Ta interes je oskrbeti prebivalstvo, gospodarstvo in skupnost z vsemi dobrinami in vrednotami, ki jih potrebujemo za kakovostno življenje. Od hrane, vode, čistega okolja, javnih storitev, socialne varnosti, razvoj znanja in talentov, energije in varnosti do tega, da v večji meri obvladujemo ustvarjeno dodano vrednost. Z vidika blagovnih tokov smo ranljivi, slovenska industrija ni le močan izvoznik, ampak tudi uvoznik surovin. Smo uvozno odvisni pri energiji, pri pomembnem delu inputov za proizvodnjo hrane, dobro je znana naša skupna evropska odvisnost pri kritičnih materialih in tehnologijah. Izkušnja dosedanjih kriz je povedna: bolje moramo biti pripravljeni na šoke. Zato v sodelovanju z ministrstvom za obrambo začenjamo analizo teh ranljivosti, da bomo lahko bolje identificirali ozka grla in se strateško lotili njihovega upravljanja. Recepti pa so različni: pospešen prehod v krožno organizirano gospodarstvo za manjšo odvisnost od uvoza surovin, diverzifikacija virov, vlaganja v obnovljive vire, krepitev verig v prehranski industriji ter učinkovitejša primarna proizvodnja hrane, trajnostna zasnova izdelkov, pospešen razvoj alternativnih tehnologij z manjšim deležem kritičnih materialov. Zame je pomembno tudi, da z ukrepi moderne industrijske politike poskrbimo tudi za to, da bomo nadzorovali donosnejši del verig vrednosti, in to dosegali tudi z večjim obsegom domačega lastništva po principu državljanskega delničarstva, po drugi strani pa ostali privlačna lokacija za visokotehnološke naložbe naših tujih partnerjev.

Obrambni projekti so v zadnji fazi razvoja, smo tik pred industrializacijo

V tuji lasti je semenarna, del kmetijstva, večina živilskopredelovalne industrije, tudi trgovine. Na ministrstvu za obrambo opozarjajo na nesamozadostnost in slabo samopreskrbo na prehranskem področju. Bi država morala imeti večji vpliv na sektor?

Kot pravi naš vodilni agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar, imamo dve težavi. Številna stebrna živilska podjetja so v tuji lasti, kar v običajnih razmerah ni problem, v drugačnih okoliščinah pa lahko predstavlja potencialne motnje. Drugi izziv je nizka konkurenčnost kmetijstva in živilskih podjetij, kar je treba bistveno izboljšati z vlaganji v posodobitev tehnologije, boljšo organiziranostjo in trajnostjo. Tudi na tem področju smo odvisni od uvoza mineralnih gnojil in nekaterih kritičnih kmetijskih surovin, na primer rastlinskih beljakovin. Vloga države se bo nesporno povečevala, ker je država odgovorna za krepitev odpornosti. To pa predvsem pomeni, da mora država z industrijsko politiko in drugimi sektorskimi politikami usmerjati gospodarstvo in druge sektorje v smeri ciljev, ki jih želimo kot družba doseči.

Morda tudi z nakupom Mercatorja?

Tudi trgovska polica je lahko vprašanje suverenosti. Prodaja se Tuš. V preteklosti so že bile pripravljene študije o preoblikovanju te verige trgovin v preskrbno zadrugo, kooperativo, kot so dobro razvite ponekod v zahodni Evropi, na primer v Italiji, Španiji ali Veliki Britaniji. Država bi zdaj lahko vstopila v lastništvo, nato pa organizirala zadružni odkup v zadruge povezanih državljanov. To bi omogočilo preoblikovanje trgovin na način, da bodo prvenstveno namenjene pravičnemu dostopu do dobrin, ne pa ustvarjanju visokih dobičkov, hkrati pa bi na ta način varovali tudi domačo proizvodnjo hrane.