Za jedrske odpadke je ključno leto 2023
Skladišče: Hrvaška naj bi šele po letu 2043 iskala lokacijo na Hrvaškem ali v Sloveniji
Odpri galerijo
V Nek so še vedno vsi jedrski odpadki od začetka obratovanja. FOTO: Leon VIDIC/Delo
Hrvaška in Slovenija sta se dogovorili o skladiščenju visokoradioaktivnega porabljenega goriva iz Nuklearne elektrarne v Krškem (Nek), je v pogovoru za reški Novi list povedal vodja hrvaškega zavoda za radiološko in jedrsko varnost Saša Medaković. Odpadki naj bi v Krškem ostali do konca obratovanja elektrarne leta 2043.
Kot je povedal Medaković, bodo po tem letu, torej po 2043, skupaj s slovenskimi kolegi iskali lokacijo na Hrvaškem ali v Sloveniji ali pa kakšno izmed mednarodnih odlagališč za skladiščenje visokoradioaktivni odpadkov. Danijel Levičar, ki kot nekdanji direktor direktorata za energijo in nadzornik Gen energije, polovične lastnice Nek, razmere dobro pozna, pravi, da se redna življenjska doba Nek konča leta 2023, v meddržavni pogodbi pa je zapisano, da mora takrat vsaka država odpeljati svojo polovico odpadkov iz začasnega skladišča Nek.
Hrvaška ima tako še pet let časa, da poskrbi tudi za polovico nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov iz Neka. Hrvaška po Medakovićevih besedah preverja lokacijo na Trgovski gori ob meji z BiH kot prvo možnost za začasno skladiščenje nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov. Obenem pa so v Zagrebu odprti tudi za kakšno izmed drugih rešitev, če bo bolj ugodna. Hrvaška za zdaj še ni sprejela ponudbe Slovenije, da bi hrvaško polovico nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov skladiščili v novem slovenskem odlagališču v Vrbini. To bo predvidoma prihodnje leto dobilo gradbeno dovoljenje, leta 2020 naj bi ga zgradili, leta 2022 pa bo že v polnem obratovanju.
Dogovor je po Medakovićevih navedbah mogoč, če bodo izpolnjeni štirje pogoji, o katerih se pogovarjajo s slovensko stranjo.
Odlagališče v Vrbini mora biti popolnoma varno za vse radioaktivne odpadke s Hrvaške in iz Slovenije. Stroški skupnega projekta s Slovenijo bi morali biti nižji, udeležboa slovenskih in hrvaških strokovnjakov in podjetnikov pri projektu pa bi morala biti enakopravna.
Levičar dvomi, da so na Hrvaškem sposobni izbrati lokacijo za odlagališče, ga licencirati in zgraditi do 2023. Če takrat ne odpeljejo svoje polovice odpadkov, lahko Slovenija sproži arbitražni spor. Stroški tega gotovo ne bodo nizki. Levičar opozarja tudi, da je Slovenija ponudila skupno iskanje lokacij za odlagališče. Skladiščenje vseh odpadkov je gotovo cenejše kot skladiščenje dveh polovic odpadkov. Za Slovenijo pa bi bil soinvestitor v skladišče tudi dobrodošel. Sodelovanje je, med drugim, predvideno tudi v meddržavni pogodbi, partnerici bi morali iskati skupno rešitev.
Kot je povedal Medaković, bodo po tem letu, torej po 2043, skupaj s slovenskimi kolegi iskali lokacijo na Hrvaškem ali v Sloveniji ali pa kakšno izmed mednarodnih odlagališč za skladiščenje visokoradioaktivni odpadkov. Danijel Levičar, ki kot nekdanji direktor direktorata za energijo in nadzornik Gen energije, polovične lastnice Nek, razmere dobro pozna, pravi, da se redna življenjska doba Nek konča leta 2023, v meddržavni pogodbi pa je zapisano, da mora takrat vsaka država odpeljati svojo polovico odpadkov iz začasnega skladišča Nek.
Hrvaška ima tako še pet let časa, da poskrbi tudi za polovico nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov iz Neka. Hrvaška po Medakovićevih besedah preverja lokacijo na Trgovski gori ob meji z BiH kot prvo možnost za začasno skladiščenje nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov. Obenem pa so v Zagrebu odprti tudi za kakšno izmed drugih rešitev, če bo bolj ugodna. Hrvaška za zdaj še ni sprejela ponudbe Slovenije, da bi hrvaško polovico nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov skladiščili v novem slovenskem odlagališču v Vrbini. To bo predvidoma prihodnje leto dobilo gradbeno dovoljenje, leta 2020 naj bi ga zgradili, leta 2022 pa bo že v polnem obratovanju.
Dogovor je po Medakovićevih navedbah mogoč, če bodo izpolnjeni štirje pogoji, o katerih se pogovarjajo s slovensko stranjo.
Odlagališče v Vrbini mora biti popolnoma varno za vse radioaktivne odpadke s Hrvaške in iz Slovenije. Stroški skupnega projekta s Slovenijo bi morali biti nižji, udeležboa slovenskih in hrvaških strokovnjakov in podjetnikov pri projektu pa bi morala biti enakopravna.
Levičar dvomi, da so na Hrvaškem sposobni izbrati lokacijo za odlagališče, ga licencirati in zgraditi do 2023. Če takrat ne odpeljejo svoje polovice odpadkov, lahko Slovenija sproži arbitražni spor. Stroški tega gotovo ne bodo nizki. Levičar opozarja tudi, da je Slovenija ponudila skupno iskanje lokacij za odlagališče. Skladiščenje vseh odpadkov je gotovo cenejše kot skladiščenje dveh polovic odpadkov. Za Slovenijo pa bi bil soinvestitor v skladišče tudi dobrodošel. Sodelovanje je, med drugim, predvideno tudi v meddržavni pogodbi, partnerici bi morali iskati skupno rešitev.
